Bil sem spet v mestu, seveda me je od tesnobe prijelo na potrebo in sem moral hočeš nočeš poiskati stranišče. Ker sem bil hvalabogu blizu zdravstvenega doma, sem se zatekel tja. Maske na srečo spet niso potrebne.
Na stranišču sem našel kopico reklam za zdravila, med njimi pa se je nekako skrila in preživela zimo tudi novembrska številka rumenega slovenskega časopisa, ki ga je tam pozabil ali nalašč pustil za zdolgočasene bralce kak ljubitelj tega lista.
Prelistal sem ga, pa nisem našel nič, kar bi mi zares pospešilo prebavo, razen morda poročila novinarja Pojeta o evropskem traktorju za leto 2023. Na sejmu v Bologni je to nagrado prejel traktor fendt 728 vario. Po moči se trenutna generacija (7) teh naprav razpenja med 203 in 283 konji (149 do 208 kilovati). Kakih drugih podatkov, ki bi vas zanimali (teža, domnevam, da je okrog 10 ton), poraba goriva ipd., nisem našel, vseeno pa mi je poročilo sprožilo niz asociacij.
Žal nisem našel podatka o tem, kako je glasoval Poje v imenu slovenskih ljubiteljev traktorjev. To se mi zdi za malo, saj Slovenci premoremo največ traktorjev na glavo prebivalca, torej bi moral naš glas nekaj šteti. In biti javno objavljen.
Čudno je, da je pri nas razmeroma malo t. i. megatraktorjev
Kako je to mogoče? Življenjski cilj vsakega slovenskega voznika je vendar, da ima čimvečjega štirikolesnika s čimmočnejšim motorjem, ki bo čimveč požrl. Zakaj torej kupujejo svoje SUV-e, ko bi si lahko omislili, recimo, traktor?
Ker nimam podatkov za nagrajeni traktor, bom tule navedel podatke za traktor fendt 936 iste firme, čeprav že v letih (2010): dolžina 560 cm, višina 350 cm, premer zadnjih gum 71, teža 10 ton, kabina ima klimo, električni pomik, aktivno vzmetenje, GSP in programer slepe vožnje glede na vneseno traso. Motor je 7,1-litrski šestvaljni dizel s 4 ventili na valj. 355 KM; brezstopenjski menjalnik, rezervoar 660-litrski, poraba ca. 12 l/100 km, s pnevmatskim aktivnim vzmetenjem, kar omogoča prilagajanje načina vožnje in oddaljenost od tal. Podatki so impozantni.
Položite na tehtnico še dejstvo, da je "kabina povsem zatesnjena pred vdori nevarnih snovi" – kako lepo ti znajo namigniti, da zna tvoj traktor s pridom škropiti ali raztresati glifosate in druge take biocidne reči – pa se ne boste mogli več premagati in boste odšteli par sto tisoč dolarjev za nakup.
Ampak ne. Ljudje pri nas skoraj ne kupujejo traktorjev leta. Ne vem, ali je bil prodan vsaj eden. Morda se ljubitelji bojijo, da jih bodo potem zmerjali s kmeti leta?
Vse lepo in prav, ampak od kod potem pri nas toliko manj uglednih traktorjev?
Mislim, da gre predvsem za matematiko. V Sloveniji je kmetij 75.000 vsega. Slovenski kmetje so, pa če se tega zavedajo ali ne, v duši še vedno titoisti – tujega nočejo, svojega ne dajo. Zato se kmetije ne združujejo in jih imamo več kot na primer v Angliji, kjer jih je le 60.000.
Ko so začele propadati kolektivistične sanje, bilo je okrog leta 1960, se je sprostila kmetijska politika in slovenski bajtarji so smeli postati gastarbajtarji. Iz tujine so se vračali vsak s svojim traktorjem. Ti traktorji so zdaj stari od 30 let do 50 let in je logično, da so jih ponekod nadomestili z mlajšimi. Vendar pa prvorojencev niso napodili od doma.
Slovensko kmečko reklo se glasi, da čez sedem let vse prav pride.
In tako ima zdaj vsak slovenski kmet v povprečju po 1,4 registriranega traktorja. Kakih 30.000 pa je še neregistriranih, ker ne izpolnjujejo varnostno-tehničnih zahtev. Glavna od teh zahtev, češ da morajo biti traktorji opremljeni z varnostno kabino ali vsaj tako imenovanim zaščitnim lokom, je iz leta 1984.
Varnostno kabino ima 33,5 % traktorjev, komfortno pa 32,9 %, zaščitni lok ca. 25 %, brez česarkoli pa jih je nekaj manj kot 10 %. (Podatki so sicer iz leta 2010, ko sem zadnjič obnavljal svoje znanje o traktorjih, pripravljaje se na nastop v Rad bi bil milijonar.)
Žal je nakupovanje traktorjev pri nas po vstopu v EU upadlo
Zakaj? Ker slovenski kmet računa na nakup iz evropskih subvencijskih skladov. Ti dejansko financirajo nakupe modernih traktorjev, vendar je vmes precej papirologije, ki ji je kos malokateri kmet. Tako so poslali kmetje svoje sinove v mesto študirat za birokrate, do takrat pa naj formularji obmolknejo.
Sprememba študijskih aspiracij (iz "policaj naj bo" v "predsednica Evropske komisije naj bo") je imela svoje posledice.
Odkar slovenski kmet potomcev ne pošilja več v Vikrče, je slovenski policist (kar je isto kot nekoč župnik) kadrovsko podhranjen.
Vsako leto manj ga je. Že po ukinitvi socializma in rajonskih miličnikov se je umaknil z ulice in ga skoraj ni več na spregled, razen kadar ga pokličete na 112.
To velja tudi za slovenskega prometnika. Tudi ta se je zabarikadiral in pridobiva sredstva zgolj še prek radarskega nadzora. A kontrole, ki so mu glavni vir neproračunskega zaslužka, postavlja praviloma na prometnih cestah. Zato je razumljivo, da so naravno selekcijo po letu 1984 preživeli predvsem hribovski in gozdni traktorji, ki ne zahajajo v dolino, razen kadar se tja prikotalijo po breg proti svoji volji in želji.
Hribovski traktor ni mestni avtomobil, ki ga je treba vsak čas voditi na servis. Nasledil je volovsko vprego in svoje delo opravlja s trmasto potrpežljivostjo, ki se meri z volovsko. Potrudi se, kolikor se more, ko pa ne zmore več, brez poprejšnjega svarila odkolovrati v prepad ali pa se pogrezne med siliranjem koruze v živo blato.
V Sloveniji v traktorskih nesrečah letno umre 16,8 človeka na milijon prebivalcev. V Nemčiji jih umre 0,7 človeka.
Tu gotovo nekaj zaleže pregovorna nemška samodisciplina, pa tudi nižinska konfiguracija in manjša pogozdenost.
Povprečna starost slovenskega traktorja je 18,6 leta
Vseeno pa je razlika statistično tako velika, da ji je treba iskati odgovor globlje od površja (terena). Umni slovenski kmet dandanes ne živi več od tega, kar pridela, ampak od evropskih subvencij. Te dobiva na temelju izkazanih sevnih in sadnih površin. Ursule van der Leyen po preverbi teh dejstev ne zanima, kaj natanko se po obrodu ali letini zgodi s pridelkom. Saj je tudi logično, da ne more na vsako gnojišče in v vsako gramozno jamo pogledat.
Zato pa to vidim jaz na svojih pasjih sprehodih po podeželju okrog Ljubljane. V decembru ležita repa in zelje nepospravljena, zmrznjena. Drug kmet se je morda zbal kontrole in je buče sicer pobral, a jih je odpeljal v bližnji gozd. Obležal je tudi krompir. To so sicer anekdotični zgledi, a vendar.
Tudi zato je slovenski traktor v povprečju rabljen le po 280 ur letno. Ta neverjetna neizkoriščenost nakazuje, da je pri marsikom traktor samo nadomestil psa.
Na deželi nihče ne sprehaja psov tako kot v mestu, zato morajo alkoholiki najti kak drug izgovor, da lahko obiščejo gostilno.
In res boš na deželi pred skoraj vsako krčmo uzrl privezan traktor, ki se dolgočasi, medtem ko njegov voznik za šankom zabavlja nad ženo. Vsi zgornji podatki skupaj pa še vedno ne zadoščajo kot pojasnilo, kako da lahko prihaja pri traktorjih do nezgod, ki bi bile groteskne, če ne bi bile tako tragične.
Dolgo sem tuhtal, kaj lahko prižene človeka v tako silno nepremišljenost pri ravnanju s traktorjem (ne bom navajal primerov iz črnih kronik, saj nočem prizadeti žalujočih drugih). Nazadnje sem se domislil neke zgodbe, ki sem jo kot otrok slišal pripovedovati očeta. A o Velikem črnem žrebcu kdaj drugič ...
https://www.metropolitan.si/trendi/potovanja/korzika-gradisnik/