Branko Gradišnik | 30. 4. 2023, 20:00
Da bi bile stezice bolj razločne ali zakaj sem se družil z Violeto Tomić
23. aprila 23 gremo po Bernardo v zdravilišče. Zelo se je rehabilitirala, prehodila je 10 km po števcu. Poslala je tudi fotografije, na katerih je slikala morje z višine pečevja. Zelo hitro je minil ta čas, res. Edini resne omembe vreden dogodek je bil v teh dveh tednih shod proti rusofobiji vojnemu hujskaštvu, ki sem se ga udeležil v petek. Udeležil sem se ga, ker nasprotujem orkestriranemu ščuvaštvu EU-natoistične klike pri nas in po svet.
Sem proti diskretni medijski cenzuri, ki s pomočjo urednikov in algoritmov ne dopušča drugačnih mnenj oz. dvomov. Če zdajle kak genij izumi recimo napravo za prevajanje CO2 v energijo, ga ne bo nihče ne slišal, ne videl, ne bral!
Več o zamolčevanem stanju najdete na mojem Podpalubje.si. Tu naj zadošča, če opozorim, da se je v vsem tem času zgodil en sam pravi čudež: pri ZRC je nedavno izšla razsvetljujoča knjiga Američana Benjamina Abelowa, med drugim svetovalca in lobista za nuklearno varnost na washingtonskem Capitolu, naslovljena Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino, ZRC, 2023. Original analize perfidnega ameriškega prisvajanja Ukrajine je izšel pred pol leta.
Mladi, ki so hodili mimo, niso niti videli ne slišali, da se kaj dogaja
Shod je potekal od 17. ure na Marijinem trgu pod Prešernovim kipom (v Ljubljani). Povabil me je Vojc Kogej, ki ga poznam še iz gimnazije, pozneje pa sem lahko spremljal njegovo zelo zadovoljno življenje raketarja in kozmoslovca. Organizator petkovega dogodka je bila Iniciativa Slovenija proti rusofobiji, ki ima neštetokrat sabotirano stran na FB. Meni se je zdelo vse skupaj očarljivo, ganljivo in obenem zloslutno. Namreč, z dvema izjemama so bili udeleženci in celo gledalci zgolj 60+ let.
Mladi, ki so hodili mimo, niso niti videli ne slišali, da se kaj dogaja – saj kako tudi bi, ko pa imajo v uhljih minizvočničke, pogled pa prilepljen na telefon?
Nastopali so zanimivi govorci, ena ognjevita govornica in ena govornica, ki lepše poje. Nastop slednje me je najbolj navdušil, kajti ima glas, izgotovljen in izurjen skladno z božjimi navodili, kako očarati moške. Ime ji je, sem zvedel pozneje, Lara Jankovič in je "pojoča igralka" v SNG. Nosila je prelepo belo runo z veliko imitacijo makovega cveta. Odpela je dve pesmi, Lennonovo Zamisli si in Kovačičevo O fantu, ki je ostal pred vrati, pri kateri so se mi oči ovlažile. Bravo!
Druga zastopnica ženskega spola je bila Violeta Tomić, znana ne le kot igralka in bivša poslanka, temveč tudi kot neupogljiva aktivistka, ki ji je bilo med koronščino dovolj sprenevedanja Levice. Njen govor je bil manj liričen, ostrejši, čemur se ne čudim, saj je že dve leti v kategoriji "nezaposljivih". Povsod jo sprejmejo z aplavzom, kakršen tudi pritiče pogumu te ženske, ki je tudi sijajna govornica in voditeljica (Najšibkejši člen), namesto finala pa ji povejo, da ji žal ne morejo dati angažmaja, "saj veste, to so subvencijske jasli".
Zdaj sem se spomnil, da lahko ubijem dve muhi na en mah
Rešim lahko dva eksistenčna in avtorska problema, če spravim Violeto skupaj z Romanom Vodebom. Tudi ta je, čeprav z nasprotnega brega, povsem nezaposljiv, zadnja leta mu niti več ne dopuščajo, da bi svojo teorijo o ženski oživljal na gledališkem odru. Pred leti je uprizarjal sijajno burko, kako že, Razočarana gospodinja pri seksologu.
Že leta se v gledališču nisem toliko presmejal kot prav med gledanjem te travestije tako psihoanalizatorstva kot feminizma. Zdaj pa ga zasleduje današnji podmladek AFŽ, ki vnaprej grozi morebitnim organizatorjem s takimi posledicami, da se raje uklonijo. Kot je rekel Congrave: "Še v peklu ni take furije …"
A če se Roman in Violeta domenita za skupen nastop v buffo komediji o razporu med spoloma, bi lahko imela zimprovizirano svetovno uspešnico. On psihoanalitik, ona igralka – oba torej izurjena v tem, da ločujeta med tem, kar se govori, in tem, kar se pove. Če sta se zmožna povezati, sprva delovno, potem tudi s prijateljsko naklonjenostjo, ki vznikne ob vsakem skupnem početju, če je to uspešno … in če animoznost, ki morda izvira iz življenjskih nazorov, prihranita za na oder, tam pa si dasta duška, ne da bi se bremzala … Moram jima to predlagati.
Med moškimi sem poznal svojega najljubšega gimnazijskega profesorja, sociologa Alberta Avgustinčiča, ki se je pošalil na račun rimskega načela Divide et impera!, s tem da je osvetlil nasprotje anagramatičnih besed RIM in MIR. Tu je bil tudi Gorazd Korošec, filozof, ki ga poznam iz proticepilskih časov. Vehementno je nastopil Vojko Kogej, pri njem sem se moral malo ozirati, od kod bodo iz tal zrasli specialci in ga spet vklenili, kajti kakor da kliče neubogljive pse, je poimensko pozival na odgovornost naš politični vrh. A ovaduhi in prisluškovalci so še naprej samo diskretno fotkali in snemali; policajski mešani par, naslonjen na vogal frančiškanske cerkve, pa je ostal enako zainteresiran drug za drugega in za nič drugega kot poprej. Vsaj zdelo se je tako.
Na spodnji krožni polici Prešernovega podstavka sta vseskozi stala ženska in moški, ki sta držala v rokah ona zastavo Donjecke republike, on Ruske federacije.
Priča sem bil neverjetni moči rodoljubja: posebno Olga, tako se mi je pozneje predstavila, je celi dve uri držala zastavo v razpetih, razkriljenih rokah, ne da bi popuščala, še celo prestopala se skoraj ni – negibna kot kaka elitna gardistka. A je samo žena in mati otroka iz Donjecka.
Nazadnje bi bil moral nastopiti Rastko Močnik, a je zadnji hip sklenil, da raje ne bi, in tako sem vskočil jaz, da se program ne izteče prekmalu.
Govoril sem v mikrofon in nepripravljen
Mikrofoni mi gredo na živce, ker se moram, da se mi misli povsem sprostijo, med govorjenjem po profesorsko sprehajati kot na katedru, tu pa sem se bal, da mi bo mikrofon dal elektrošok. Te naprave mi zamerijo, ker jih preziram. Govor je bil improviziran samo v tem, da je bil zložen iz asociacij, a slednje so bile po mojem kar lepo izpeljane.
Najprej sem občinstvo razočaral z napovedjo, da se geopolitično stanje nasploh še dolgo ne bo spremenilo, pa ne le, kar se Ukrajine in vojne tiče. Američani živijo od tega, da po svetu prodajajo tiste tri produkte, na katerih sloni njihova ekonomija, kolikor je je še ostalo.
To so vojna, bolezen in lakota, tri kobile apokaliptičnih jezdecev. Četrta, smrt, ne zabušava, a se zanaša na trud prve trojke.
Ameriško gospodarstvo sestoji iz vojnoindustrijskega, kemofarmacevtskega in živilskopredelovalnega kompleksa. Zato je država v primežu kapitolskih lobijev teh veleindustrij prisiljena pod firmo demokracije, svobode in "raznolikosti" izvažati nenehne vojne, bolezni in gensko mutirana živila. Rekel sem potem, da se mi zdi, da so predgovorci morda preveč karniflali naše politično vodstvo.
"Kritike in zmerjanje bi bili upravičeni, če bi te osebe lahko res o čem odločale. Ampak ne morejo. Dejansko imajo toliko moči kot usran golob. Na televiziji sem ondan slišal politike kuker leve in kao desne, ki so se kregali, kdo je bolj zaslužen za slovensko osamosvojitev in samostojnost. Prerekanje je bilo bizarno, kajti po seriji katastrofalnih odločitev prav vseh naših voditeljev plus zavedenega ljudstva nismo drugega kot vazalska provinca Svetega ameriškega cesarstva nemškega rodu, ki mora obvezno ubogati befele iz Berlina, Bruslja, Washingtona. Direktive od tam so nezavrnljive kot grajske ordnunge pod Habsburgi. Zadnji zgled je direktiva o krčenju kmetijstva v prid nižanja ravni ogljikovega dioksida. Naše kmete zdaj čakajo nesmiselne muke, skozi katere so šli Holandci s svojo hidropondijo že pred pol leta. In nič se ne bo dalo. Tole si zapomnite: naši voditelji so lahko kvečjemu valpti, biriči, pač "hlapci gospodarjev", kakor smo nekoč na Prešernovi cesti skandirali proti režimskim miličnikom – pa saj je to kdaj že napovedal Bora Đorđević od Riblje čorbe, češ da bomo nič drugega kot 'bečki konjušari'. Stoletja smo sanjali o tem, kako bi prišli v Evropo – no, zdaj nas čakajo stoletja gruntanja, kako bi bilo mogoče iz nje zbežati brez prehudih žrtev. Donjeck je žal preblizu, a žal tudi predaleč."
Potem sem prešel k bistvu
Zatrdil sem, da naša maloštevilnost ne pomeni, da nimamo zelo veliko tihih pristašev, ki resda niti ne zvejo za nas, kajti mediji tovrstne shode načrtno zamolčujejo in omalovažujejo, pa čeprav so obljubljali, da bodo poročali o vsakem uradno in vnaprej prijavljenem dogodku. In res vidim, da se poroča o "30 udeležencih", čeprav nas je bilo vsaj 150.
Da je med Slovenijci, kakor sam imenujem slovenske državljane neglede na narodno pripadnost, veliko rusoljubov ali vsaj nasprotnikov rusomrznežev, je izkazala že leta 1996 globalna nevrolingvistična študija, po kateri med nami izrazito prevladuje natanko tisti tip duševne naravnanosti pri umevanju sveta, ki je najbolj značilen za Ruse, malo manj pa tudi za nekatere druge Slovane in vzhodnjaške nacije bolj daleč na Vzhodu – med slednjimi najbolj Kitajce.
Ta test je tako zanimiv, da si ga bom, če izkažete zanimanje, prihranil za naslednjo nedeljo, ključno pa je pri njem, da pojasnjuje temeljno razliko med zahodnjaštvom in vzhodnjaštvom, in sicer je ta v tem, da "više razvitemu" zahodnjaku, ki svet pojmuje kategorialno, ne bo mar – to je samo en zgledčič – gozdov, ki jih je bilo treba do nepovratno golega izsekati na ozemlji kompletne Britanije za železniške in rudniške tramove, za svetovno mornariško-trgovsko floto in za podkurjanje parnih kotlov.
Videl bo le kategorialno enačbo rudniki+železnica+parni pogon+vojna mornarica=industrializacija+trgovina+kolonializem=Britanski imperij!
Kapitalizem je bil vzrejen v kategorializmu
Tudi danes finančni inženir, ki pridobi s kako operacijo recimo milijardo dolarjev dobička, ne bo pomislil, da enačbi manjka druga polovica – torej da je za to milijardo "dobička" nekje na svetu ustrezna protimilijarda "izgubička" – stotine, tisoči, milijoni ljudi so bili v tej operaciji vede ali nevede za isti denar prikrajšani ali oropani! Tega, vidite, kategorialci z Američani na čelu ne opazijo.
Pri Rusih, ki so po naravnanosti "primitivni" prepismeni konkretisti in videvajo pojave v celoti medsebojnih odnosov, je to drugače: vidijo obe plati enačbe. Prav zato se tudi upirajo "ameriškemu načinu življenja" in prav zato se lahko tako uspešno upirajo "sankcijam" EU: vajeni so jemati v obzir celoto in zato se niso prenapihnili v nobeni smeri, ampak imajo dovolj uravnoveršeno gospodarstvo in oblast, da zdržijo v avtarkiji.
Ko pride v novo obljubljeno deželo Američan, da bi delal red in prinesel demokracijo, prihaja v resnici žet, ne da bi kdaj vsaj pomislil na sejanje. Ko prihajajo kot odposlanci Rusi (pa tudi Kitajci), najprej vprašajo: "Kaj bi želeli, da naredimo za vas, da bi bilo to dobro za vas in za nas?" V tem je vsa razlika. In tudi mi smo v nekdanji Jugoslaviji imeli ta vpogled v celoto odnosov: res je, da smo dajali za nerazvite, a prav ti nerazviti so kupovali našo bolj konkurenčno robo, recimo izdelke Gorenja.
Medsebojno dopolnjevanje ali "izkoriščanje", če hočete, je temelj izmenjave, torej temelj trgovine; prodaja demokracije za surovine pa je temelj plembe. Američani so žal nič drugega kot kobilice, biblijska nadloga.
V sklepu bi bil moral najprej citirati staro judovsko reklo, ki gre kako že, pač da lahko en sam pravičnik v božjem pogledu odreši ves svet, in potem nadaljevati, da nas je tu zbranih stokrat več.
"Ne smemo se sicer slepiti, da nas bo Bog uslišal. Dejstva so neusmiljena. Tu smo vsi načelno za mir, a še bolj kot za mir sem jaz osebno za odvračanje od vojne – in za odvračanje od tega, da te kobilice požrejo, moraš imeti na drugi strani kako učinkovito protisredstvo, kak zapraševalec, pa četudi v obliki jedrske grožnje. Danes vemo, da je bil svet v zadnjih dveh stoletjih še najbolj stabilen v času blokovske delitve. Svet brez svobodne Rusije in Kitajske, ki prav zdaj z drugimi deželami BRICS pleteta nov gospodarsko-finančni temelj svetovnega gospodarstva, pa bi čez noč postal zgfolj fevd ameriških kobilic. A ne žalostite se: če gre tukaj vse v maloro, bomo lahko vsaj zaprosili za vize naše prijatelje Ruse, ki jim ni vseeno."
Vedel sem, da je TASS poročal o poprejšnjih manifestacijah
Bilo je precej aplavza in še dolgo sem moral odgovarjati na vprašanja zvedavih posameznikov. Posebej vesel sem bil mladega moža svetlih oči, ki je vljudno počakal, da so se drugi zvrstili prej, potem pa me je v angleščini vprašal, kaj sem pravzaprav povedal, da so bili na koncu vsi tako prevzeti. Na kratko sem mu predstavil Luriajevo opažanje o primitivnem konkretizmu in mojo izpeljavo v praktičnem smislu (češ da jih prav konkretitzem rešuje pred kategorialnim nasiljem).
Fant je iz Švice, umetniška natura, ki se še upira klicu genov – oba starša sta, kakort sem uganil, slikarja. Zelo prijetno mi je, kadar sem deležen srečanja duš, nečesa, kar je bilo nekoč samoumevno, danes pa je redkost, kajti duše so kot že rečeno začepljene in zalepljene.Povedal sem mu nazadnje svoj enaslov z besedami, da ima odličen spomin. Res sem danes prejel njegovo pošto in v nedeljo je povabljen pri nas na koroške žgance in pasji sprehod.
Seveda sem nazadnje, ko sem se odpravil domov, opazil, da doma ne bo nikogar – Roberto in Ana bosta že na pasjem sprehodu – jaz pa da nimam ne telefona, ne ključa, ne avta! Obetala se mi je nova pikareska, ampak pri Iskrini stolpnici je na stopnicah sedela naslednja izjema in kot nalašč lagodno prigrizovala sendvič.
Poprosil sem fanta, naj pokliče mojo ženo ...
... da ta sporoči moji hčeri, kje naj mi pusti ključ od vhodnih vrat. Fantu je ime Simon, je študent prava in je bil zunaj na kratki malici. Poklical je Bernardo, in nazadnje sem se mu oddolžil za prijaznost s tem, da sem mu dal življenjski nasvet: "Od prvega razreda te šola uči predvsem tega, da boš nagrajen z ocenami, če boš pripravljen sprejemati za resnico tisto, kar ti bodo prodajali kot resnico. Uči se, opravi vse izpite, a ne pozabi, da je diploma zgolj korenček, pravo znanje pa boš našel samo, če boš dvomil o vsem, med drugim tudi o samem sebi."
Zdaj se mi je že poznalo vse tole zgornje, vendar sem pospešil korake in ravno še ujel domače, da sem lahko peljal Honzo na sprehod. Če bi se še bolj stemnilo, bi ga še vedno peljal, vendar v gozd. V gozdu se namreč zgodi ponoči čudež: stezice postanejo bolj razločne.
Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri