Ferrisovo p(r)oslavljanje ali kako so se pri Gradišnikih poslovili od družinskega člana

Je tudi najpametnejši od vseh psov, kar sem jih kdaj poznal. Zna se pogovarjati z nami in nam dopovedati, kaj bi želel – samo z glasom in s pogledom, uprtim v tisto, za kar želi, da mu primaknemo, odpremo, prižgemo – recimo ležišče, škatlo s posladki, vrata na vrt, stikalo za luč …

Ko sva z Bernardo pripeljala iz Bratislave posvojenca Honzo, živahnega pinča, se je Ferris z njim sporazumel, da bosta dala drug drugemu mir. Miroljubna koeksistenca je trajala pet let brez enega spodrsljaja. Zato smo bili meseca julija v letu 2020, torej kmalu po tistem, ko je dopolnil Ferris deset let, res iz sebe, ko se je začel Honza zaganjati vanj.

Honza je resda takšen – nekaj zaradi pomanjkljive vzgoje, saj so ga kot mladička lovci prepustili zavetišču, ker je imel na zadnjih tacah po en odvečen noht – nekaj pa že po značaju pasme. Je lovec in lovci terjajo disciplino in upoštevajo hierarhijo, sicer bi v krdelu vladala zmešnjava in ne bi bilo ulova.

Zgodilo se je v samo nekaj dneh kar trikrat zapored ...

Vselej pred jedjo, vselej iz nič. A ta "iz nič" je navidezen – psi se sporazumevajo na skrivaj, ne da bi mi sploh kaj opazili. To smo v teoriji vedeli, pa v praksi spregledovali. Ferrisu je Honza celo malo nacefral uhelj, čeprav se ta sploh ni branil – mi pa smo se le zgražali.

Honza je, si mislim zdaj, tedaj očitno nekako začutil, da je Ferris, katerega je imel dotlej za bolj ali manj enakovrednega, zbolel, pa mu je po pasje kazal, da se mora držati protokola in mu odslej pustiti, da prvi pride k skledi ali na sled.

Mi seveda nismo opazili nobenih simptomov

Ferris je bil na sprehodih živahen in zvedav. Naslednje leto pa je postal že bolj počasen, na sprehodih je večinoma le capljal za nami, nič več ni dirjal po svežih sledeh, nič več ni tekmoval s svojim nečakom Flynnom, kateri bo hitrejši, tudi žogice in palice so ga nehale zanimati, in jeseni se je pred skokom v avtomobilski prtljažnik, v kletko, ki si jo je delil s Flynnom, vse bolj obotavljal. 

Mislil sem si, da se boji Flynna, hudo živčnega psička, ki zna biti popadljiv, a ko slednjega nekega dne sploh ni bilo poleg in se je Ferris še vedno obotavljal skočiti, sem ga poskusno odpeljal pred vrata do zadnjih sedežev, ki so pol nižje postavljena – in Ferris je takoj napol skočil napol zlezel noter.

Potlej je zadnji del kabine postal njegov stalni kupe

Sčasoma si je tudi Manky, naš četrti in moj najljubši pes, ki med vožnjo po naravi silno rad gleda skozi odprto okno, zaželel istega privilegija, in tako sta se začela spredaj vozikati oba, Ferris na zadajšnji sedežni klopi, Manky pa spredaj, s prednjimi tacami ponavadi na sovoznikovih, torej mojih kolenih, in s smrčkom obrnjen proti vonjavam tam zunaj. Flynn in Honza pa sta nemotena kraljevala vsak v svoji, zdaj dvakrat bolj prostorni kletki v prtljažnem prostoru zadaj. Potem se je dolgo zdelo, namreč dolgo v pasjem času, da je reč s tem uspešno urejena.

V začetku februarja 2022 – ko tole pišem, je natanko leto dni tega – je Ana med obiranjem zgodnjih klopov opazila, da ima Ferris na zadnji plati pod repom nekakšno golo nabuhlino.

Čez nekaj dni sva ga šla pokazat, in v naši zvesti veterinarni Prva-K so nam takoj povedali, da gre za tumor. Bil je že tako velik kot manjša pomaranča, iz danke pa je gledal morda s petino obsega. Jasno je bilo, da je zrasel prav to zimo. Čez poletje oba borderja strižemo prav na kratko, da jima ni prevroče, pa ni nihče nič opazil, tudi njuna nekdanja trenerka agilitija Daša ne, ki je opravila ta poseg.

Rentgen je potrdil, da gre za tumor

Ta se izrašča iz "dišavnice", manjšega mošnjička znotraj danke, v katerem nastaja pasji mošus. Dr. Vice Zaninovič mlajši (starejši, njegov oče Pavo, je že v pokoju) mu je odščipnil nekaj tkiva za histologijo, a je že napovedal, da nas rezultat ne bo razveselil.

Štiri dni zatem se je potrdilo, da gre za zločest tumor, karcinom, ki je verjetno že metastaziral.

Dne 14. februarja sva z Bernardo odpeljala kužka v Postojno k doktorju Butinarju, veterinarju mednarodnega ugleda, ki opravlja tudi računalniško tomografijo (CT). Ta je imela pokazati, o čem se bo treba odločati.

Recepcija je polna fotografij in slik ozdravelih kužkov, ki jih doktorju pošiljajo hvaležni pasji lastniki z vseh koncev sveta, celo iz Amerike. Med preslikavanjem Ferrisa, ki je prejel narkozo, nisva več strpela in sva se odpeljala v mestno središče.

Ne vem, ali so drugi čutili najino razpoloženje, a vsi, s katerimi sva spregovorila, so bili z nama obzirni in prijazni: v bifeju, kjer sva se usedla na čaju, sva dobila posebej vsak svoj dodaten piškotek, na parkirišču, kjer je parkiranje zastonj, a je treba označiti uro, pa je voznica, ki se je pripeljala za nama, sama od sebe prinesla iz avta karton z vrtljivo urno številčnico, kakršni so tu še vedno v rabi, v Ljubljani pa jih nisem videl že večnost ne. "Ne skrbte, jeh jemam dva," je rekla. "Sem že hledala, kam naj dam odvečneha."

Vrnila sva se k dr. Butinarju in ta nama je povedal, da je imel Zaninovič prav: karcinom je tako velik in vraščen v tkivo izvodil, da ga ne bo mogoče odstraniti v celoti, metastaze so v prav vseh organih, vendar je napredovanje raka mogoče še zavreti, upočasniti, no, tu je radiacijsko zdravljenje, posebna dieta, tu so biološka in kemična sredstva, dala bi se narediti stoma …

Rekel sem: "Ferris je imel zelo lepo življenje. Sam se zavzemam za kolikor mogoče naravno lastno smrt, bilo bi hinavsko, če bi se zdaj odločil, da jo otežim Ferrisu z bolečimi posegi, ki bodo samo za kratek čas podaljšali trpljenje in odložili neogibno."

Že doma sem se bil med jutranjim sprehodom pomenil z Ano, kajti Ferris je njen osebni pes, dobila ga je za trinajsti rojstni dan, in strinjala se je z mano glede ogibanja iatrogenemu trpljenju. "Pričakovana življenjska doba borderjev znaša dvanajst let, Ferris pa jih bo petega marca dopolnil dvanajst." je mirno rekla. "In imel je zelo lepo življenje, tega ne smemo skvariti."

Težke odločitve

Doktor Butinar je pojasnil, da je njegova dolžnost, da razgrne pred lastniki vse opcije. "Ker, veste, z vašim kužkom bo, če se ne bo nič naredilo, hudo. Karcinom bo zdaj zdaj do konca zaprl črevo in danko. Ko se to zgodi in ne bo mogel več odvajati blata, bo konec. In to se lahko zgodi že jutri ali pojutrišnjem, ali pa največ v enem tednu … morda dveh … "

A to zadnje o dveh tednih je dostavil bolj za tolažbo, potem ko je videl solze v Bernardinih očesih. "Ampak če boste rezali, bo primarni karcinom razposlal po telesu signal, ki bo aktiviral takojšnji razvoj metastaz, a ni tako?" sem vprašal, čeprav sem poznal odgovor.

"Res je, drži, vendar imamo resnično dobre rezultate s kemoterapijo v kombinaciji z obsevanjem in posebno dieto. Tega vam pač ne smem zamolčati, kot nikomur ne, ker ne želim, da bi mi kdaj kdo očital, da mu nisem omogočil, da poskusi prav vse. Ljudje pa smo seveda različni, in lahko vam samo pritrdim, če zmorete mirne duše reči, da psu ne želite privoščiti podaljšanega trpljenja." Spogledala sva se z Bernardo – in prikimala.

Potem ko smo se prijazno razšli, je Bernarda poklicala Ano in v naslednjih minutah smo se dogovorili, da pustimo Ferrisa, naj se veseli druženja z nami, vse dokler mu bo prijetno, ko pa bo nakazal, da se raje ne bi več šel, mu bomo olajšali smrt: najprej z uspavanjem, ki naj prepreči agonijo, potem šele evtanazija.

In kremacija.

In pepel v žari.

Vožnja domov je bila prav čudna. Z Bernardo sva se bila mimogrede spremenila v "žalujoča ostala". Ona se je jokala, jaz se nisem, a Zemlja pod mano je bila dvakrat težja kot poprej, in prav želel bi si solz, ki bi omočile trde grude. Naslednjič vam povem, kako se je ta reč nadaljevala.