Medtem ko smo zajtrkovali, se je mimo pripeljal g. Boileau na svojem električnem vozilcu, kot vsako jutro napoten po nedoumljivih poljedelskih opravkih v obrečju. Z nasmeškom nam je posebej pomahal in vprašal, ali imamo še vseh pet psov. Iz njegovega vedenja in besed sem razbral, da postajamo predmet šegavih, a v bistvu nam naklonjenih razprav v krogu Boileaujev in boileaujcev. Morda jim je Benjamin poročal o moji epizodi z meduzo.
Zgodilo se je 15. septembra 2022. Naša pot od bungalova do morskega brega je poživljajoče raznolika: kamenčki in korenine in steptana prst se polagoma umikata mehkobi obalne mivke.
Prav ta sprememba pa navda človeka z dvomom: ali naj gre na plažo v klompah ali v supergah? (To dvoje sem pač vzel na pot.)
Klompe imajo to zoprno lastnost, da se kmalu začnejo zarezovati v kožo na narti, superge pa to, da se vanje naseljuje mivka, ki je zlepa ni mogoče iztresti. Dilema me je bila že prvi dan pripravila do tega, da sem sklenil hoditi bos, zdaj po Anini poškodbi pa sem začel namenjati še posebno pozornost metodi in tehniki bosonogosti.
Na mivki je to zelo prijetno ...
Slabše mi je šlo od nog na tistem delu poti, ki je posut s kamenčki. Vnaprej lahko izdam, da sem potreboval kar nekaj časa, preden sem se izuril v taki hoji, da zdaj sploh ne čutim zbodljajev. Mislil sem bil sprva, da je skrivnost v narahli hoji, torej "kot po jajcih" – in res tako hodi večina začetnikov. A najsi hodiš še tako narahlo, se bo bosi podplat nazadnje pač moral vdati teži telesa in se nasaditi na štrline tal.
Skrivnost je, sem odkril pozneje, v tem, da je treba racaje stopati s prsti čim bolj navzven. Ta sprememba lege stopal preseli vso težo na podplate, ki so praviloma utrjeni, medtem ko nežni peščajni del, očitno obilno opremljen s svarilnimi čutnicami, ostaja dejansko privzdignjen in lahkoten. V tem slogu sem potem drugim bosonožcem demonstriral svojo spretnost celo v obliki poskočno-cepetavega plesa. Neki mimoidoči, ki ni mogel krotiti svoje zvedavosti, mi je mimogrede vrgel opazko v smislu, naj se Rusi poberemo domov.
"Odkod vam, da sem Rus?"
"Ker plešete trepak!"
Krog ljudi okrog mene se je na lepem začel ožiti. Brž sem pojasnil: "Kaj pa če je tole, kar počnem, tropak?" Tako se imenuje ukrajinska verzija ruskega trepaka, in mislim, da je to tudi edina razlika. Potem so se le pomirili in se razšli.
Da je paradiž Ostriconi z vsem vodnim razkošjem – vsepovsod po kampu so na voljo lepo zvite brizgalne cevi, namenjene predvsem gašenju požarov – zgolj sijajna izjema, smo se lahko prepričali, ko smo se popoldne odpeljali na ogled velikega jezera Lac de Codole, ki sem ga na zemljevidu izsledil južno od bližnjega mesteca Monticella.
Cesta D 113, ki je speljana do njegovega vzhodnega roba, je bila videti na zemljevidu videti dovolj prijazna, brez kakih serpentin in klancev, tako da se nisem nadejal kakih zapletov. Jezero me je zanimalo predvsem, ker sem upal, da bomo tam odkrili primerna mesta, kjer bi se lahko po mili volji naplavala kužka v sladki vodi. Na naši plaži je sladka voda kot rečeno že malo "cvetela".
Garmin nas je prepričeval, da bo "bolj dostopna in lažja" pot, ki drži tja iz Ils de Roussa, mondenega jahtnega mesta tri kilometre naprej od Monticella. Bernarda je morala tudi kupiti nekaj, ne vem več kaj, kar se zunaj mesta težko dobi, pa smo se odpeljali naprej. V mestu je bilo vse natrgano z avtomobili, nikjer ni bilo mogoče obrniti, tako da smo kmalu raje zavili na neko drugo cesto, ki jo je priporočal Garmin, češ da tudi vodi do jezera.
Za nazaj je lahko biti pameten
Tule doma na varnem berem, da je Lac de Codole pravzaprav vodno zajetje, ca. 20 kvadratnih kilometrov veliko napajalno jezero, nastalo po zgraditvi jeza na severni strani. Povprečna globina jezera znaša 8 metrov, največja globina 22 metrov. Spomladi gladina lepo raste vse do maja, niža pa se čez poletje in jeseni do oktobra, saj v času suše najbolj rabi za potrebe prebivalcev in kmetovalcev znamenite pokrajine Balagne.
Seveda gre za rezervat. Dolina je področje, v katerem gnezdijo mnoge ptice, tudi selivke, za katere so okoljarji poskrbeli s posaditvijo primerne vegetacije in celo z gradnjo umetnih gnezdišč.
"Voda nudi zavetje in dom tudi mnogim amfibijskim in reptilskim vrstam."
Sem zahajajo še ljubitelji narave, prirodoslovci, opazovalci ptic ter gorski tekači in kolesarji. Morda je na južnem koncu kako gostišče, ne vem, vsekakor ga na severni strani ni. Najbrž pa je mogoče voziti le čez jez in po potem po cesti ob vzhodnem bregu naprej, do kamor že vodi D 113.
Vsega tega seveda nisem vedel, ko smo se po vzponu iz sosednje doline povzpeli v Santo Reparato na vrhu. Ta cesta se imenuje D 13 in je obetavno široka, pa tudi številčna oznaka, ki nakazuje njeno pomembnost v državnem merilu, je obetavno nizka.
Dotlej vse dobro
Tako smo se torej na vrhu odločili, da bomo še enkrat verjeli Garminu na besedo. Beseda se je glasila "ekonomično". Zavili smo torej v krožišču pred glavnim trgom v Santa Reparati v desno in takoj zatem še na cesto brez imena, ki je držala dol, kjer se je na jezerski gladini vabljivo bleščalo modro nebo. O tej cesti je Garmin zdaj povedal, da bo "ekonomična".
Če je z izrazom mislil na pot, pri kateri je mogoče kaj privarčevati, potem je to veljalo zgolj za graditelje. Z asfaltom so bili že spočetka varčni, lukenj v njem niso zapolnjevali, po par sto metrih je ta krpanka povsem izginila in spuščali smo se samo še po deloma koritu deloma melišču. "Ekonomičnost" se je najbrž nanašala na dejstvo, da bi iz Santa Reparate za vrnitev na cesto D 113 porabili preveč goriva.
Kot z življenjem nasploh je tudi z avtomobilskimi izleti velikokrat tako, da se na začetku vsakega posebej veseliš, med vožnjo pa te navdušenje postopno mineva, dokler si nazadnje ne priznaš, da iz vsega skupaj ni bilo nič. Če imaš srečo in če se ne izcimi celo kaj hujšega.
Ta nauk ne velja samo za vožnjo z Garminom. Sam sem se večkrat znašel v življenjskih slepih ulicah ali na brezpotjih, in vselej je bilo treba zamenjati smer, to pa je terjalo velike premike v duševnosti. A najtežji je vselej prvi korak. Brez njega obtičiš na stari poti. Če pa po drugi strani na njej odnehaš prekmalu, ob prvih znakih, da je nekaj narobe, se utegneš s tem odreči priložnosti za učenje in zorenje.
Veliko je odvisno od tega, ali so ti najbližji pripravljeni slediti
Ta zadnji argument je, da se vrnemo na realna tla cestne orientacije, pri meni kot terapevtu refleksno prevladal, in ko sta punci že kmalu po prvih grbinah predlagali, da naj raje obrnemo, sem vztrajal, da peljimo naprej. Nekje se bo ta tobogan zagotovo pridružil kaki prijetni, široki in gladki obrežni cesti … kjer bomo živeli srečni do konca dni.
Zdaj na zemljevidu vidim, da se pot kratko malo konča – brez upanja in obeta. Vseeno pa smo se prevozikali in prerukali do točke, od koder do jezera, kakor ga upodablja Garminov zemljevid, ne bi smelo biti več daleč niti peš.
"Tam smo ustavili, izstopili in se odpravili naprej prek jarkov in okopov, nanesenih še v spomladanskih povodnjih."
Glede avtomobilske vožnje brez izjeme velja eno samo pravilo
Če se začne vaša pot na lepem ožiti in luknjati, če postaja drčljiva in bunkasta, se nikar ne zatekajte k staremu človekovemu sredstvu samoslepljenja, ne prepričujte se, da se bo reč sama od sebe uredila, ne preglasujte rastočih dvomov s fanfarami optimizma, ne poslušajte nasvetov bodisi tehnike bodisi sopotnikov, ampak se ustavite, obrnite svoje vozilo in se vrnite do prejšnjega razcepa ali križišča, kjer je bila vožnja še lahka. Tam lahko razmislite, kako in kam.
Tla so se nazadnje le zravnala, namreč, postala so skoraj vodoravna, čeprav posuta s kamenjem in celo balvani, in postalo je jasno, da hodimo po dnu osušenega dela jezerskega dna. Res smo takoj zatem nad robom makije tudi že zagledali vodno gladino, ki pa je bila od tod spodaj videti siva, negibna, svinčena.
Malo sem zaostal, poslušaje srhljivo onemoglo, menda polajavanje, kaj polajavanje, krehanje starega psa, ki ga je gospodar pustil samega, da mu čuva bogve kaj v tej pušči, pa pozabil na to, da je potoček presahnil, ko pa sem le premagal vzgib, da bi zakorakal za glasom v goščo, in vzdignil pogled predse, sem kakih sto petdeset korakov naprej na desni zagledal povsem shujšanega bika s tako ofucano in razpokano kožo, da se je prvi hip zdel kot kamela.
Ležal je z vzdignjenimi rogovi in se negiben in temen zaziral proti jezerski gladini, ki se je začenjala sto metrov naprej. Videlo se mu je, da že dolgo ni pil, pa tudi da ne bo več dočakal odrešilnega oktobra, ko bodo gorske vode pridrle vodo do njegovega ležišča. Tako je poginjala ta velika žival – mirna, tiha, veličastna v brezbrižnem obupu. Zgoraj je krožila večja ptica, pač mrhovinar. Naokrog pa samo pesek in sončni žar in blesk temne vode.
"Stresel sem z glavo, se iztrgal klicu, če je bil klic, in šel za mojimi vse do vode."
Ko sem zagazil v obrežno blato, ki je bilo videti že zaskorjano, pa kmalu nisem mogel več izvleči noge – najprej ene, potem ko sem stopil v blato še z drugo, pa sem imel vklenjeni obe. Od napora, da bi se izvlekel, sem izgubil ravnotežje, in če ne bi bilo tam Bernarde, ki je manj zaletava od mene, bi bil telebnil na kamenje, kakor sem dolg in širok. Prestregla me je in ublažila padec.
Pobral sem se in videl, da sem v nogavicah – klompi sta ostali čvrsto zasidrani v blato. Rekel sem, da ju bom kar pustil tam kot opomin drugim, ki pridejo za nami na ta samotni kraj, in da se bom do avta grede pač uril v bosonogi hoji. A sem se ji dal odvrniti od tega načrta in z nekaj muje mi je uspelo iztrgati klompe živemu blatu. Edino prav: če bi jih pustil tičati v blatu, bi bil kak zablodelec mislil, da sem zakorakal v vodo, in nazadnje bi me zaman iskali pod vodo kot v kaki Odrešitvi. To je bilo vse, kar se da povedati.
Kako smo se vračali, se niti ne spominjam ...
Potem sem se za nekaj časa znašel s psoma sam. Moji dve sta šli morda vsaka pod svoj tuš, ne vem več. Nenadoma sem spodaj na steptani bivši trati zagledal veliko sivo-belo psico, morda križanko med haskijem in kakim prinašalcem, ki je večkrat pohajkujoč prišla mimo bungalova in se kot mimogrede ozirala gor k meni. V nenadnem navdihu sem poklical Ferrisa, ki je še vedno ležal in dremal, utrujen od sprehoda, in ga spustil ven. Seveda sem stopil tudi sam za njim.
Psička se je razveselila, naredila nekaj telesnih fint, češ ujami me, če me moreš, jaz bom šla v desno, ne, evo, pa sem šla raje v levo, ha, ha – in Ferris ji je pariral. Ko se je usedla in se je za njo pripravil, da končno doseže cilj, zaradi katerega ga je Narava priklicala v življenje, sem se čutil primoranega poseči vmes, saj sem se zbal ljubezenskih zapletov med njima. Potem sta se še malo ovohavala, pa spet poigrala, se recimo v krogih podila drug mimo drugega ali drug za drugim: eno samo veselje in radost sta ju bila.
"Ko se je Ferris upehal, sem ga odpeljal na verando in se vrnil še s Flynnom. Tudi ta se je poigral, a ne da bi kazal kake zahrbtne namene."
Potem je psička morda slišala gospodarjev daljni žvižg, ki ga jaz nisem, kajti na lepem odkorakala. Pozneje nas je takole obiskala še dvakrat. Vse do noči je v hiši vladal blažen mir. Tako kot pri ljudeh lahko očitno tudi pri kužkih že samo veselje ob igrivem flirtu vsaj začasno potolaži apetite ida.
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih