Moje popotovanje od Slamiča do Zorice 2 ali treba se je izgubiti, preden se lahko najdeš

Vrnil sem se ven na Dunajsko, šel okrog vogala in z začudenjem opazil, da ni več ne kavarne Evropa, ki je zasedala vogalne prostore, ne Evropejčka, slaščičarnice poleg nje. Tam so bile neke trgovine z meni neprepoznavno robo kovinskega leska za steklom izložbenega okna – mogoče so bili razstavljeni kuhinjski pripomočki, ne vem.

Od te točke naprej sem doživljal vse, kakor da se dogaja v sanjah; hiše in izložbe so tiho plavale mimo mene, neka svetilka je bzikala, pri tistem lokalu na vogalu sem slišal govor, smeh, a nič razumel, kot da bi govorili kitajsko, dejansko sem pomislil celo, da se mi vse skupaj morda res le sanja. Za vogalom, spet tik pred Klubom K4, sem nagovoril nekoga: "Ej, ne zameri, da te motim, vidi se ti, da si kulturen človek, ali veš, kje naj bi bila čitalnica ali oder Mestne knjižnice?"

Povsem po pameti je odgovoril, da je knjižnica po njegovi vednosti odprta le do osmih. Ampak jaz sem se spominjal, da se je večer s Stabejem zavlekel vsaj do devete, sploh pa sem imel vabilo. Čeprav ne s sabo – vse sem pustil doma. Tudi mobi, po katerem bi sicer lahko prosil Bernardo, da gre v mojo sobo in prebere vabilo še enkrat. A le zakaj? 

Kako sem se lovil po središču Ljubljane ...

Peljal me je do vhoda v K4, tam se je vmešal nekdo s čepico in v usnjenem jopiču, ki je opravljal morda vlogo vabiča, in me je poslal naprej na notranje dvorišče. Ko sem ta prostor videl predzadnjič, bilo je morda leta 1975, je bil tukaj en sam krš, niti za stepanje preprog ni bilo primerno. Nekatere podrtije so medtem očitno podrli, ropotijo odstranili, tako da je zdaj zadaj ena sama enotna površina, ki se zadira med bloke na severnem koncu, vse tja do Kozolca. Tam je bila po novem tudi garažna hiša, mislim, da na mestu nekdanje večne gradbene jame. Vrnil sem se pred K4. Mož s čepico mi je ustrežljivo predlagal, naj se vrnem na dvorišče, češ da bom od tam videl po osvetljenih oknih, kje poteka kaka dejavnost.

Poslušal sem ga in ugotovil, da dejavnosti ne potekajo nikjer. Povprašal sem še neko bistrooko dekle, namenjeno v gostilno v kotu, sama je, kot je povedala, sicer bila vpisana v knjižnico, vendar mi ni znala nič svetovati. Vseeno sem bil vesel, saj je bila že tretja oseba, ki v meni ni videla izpitega džankija, čeprav se oblačim, kot se reče contrachic in imam brado in brke.

Pogledal sem na uro – blodil sem okrog tega kareja že dvajset minut. Dovolj. Stopil sem ven na Dunajsko in še enkrat obšel vse lokale in vhode. Tokrat sem se ustavljal pred napisi in potrdilo se mi je, da nisem v sanjah, ampak v otipljivi Evropski uniji: mimo mene so drseli Fast Food Slast, Restaurant Fresco, R&B Cafe Roasters, Asian Food Fusion TLOFT. V sanjah človek ne more razbirati črk, saj sanja z drugo polovico možganov, ne s tisto, ki zna brati.

Pri Slamiču čez cesto, ki ga tudi ni bilo, sem šel naprej in se zaman oziral za trgovino Žita na drugi strani Gosposvetske, kjer so nekoč imeli naprodaj želirane mentolove bombonlje in celo žabice za žvečenje. Na njenem mestu je zdaj delovala bodisi Divas Vintage Store ali pa zalogajnica Taco Polako. Na vogalu naslednje ulice, Vošnjakove, pa ni bilo več trgovine Lovec, kjer smo kupovali metke za strašilno pištolico! Evangeličanska cerkev je še stala vizavi, čeprav se morda zdaj drugače imenuje. Jesus Saves?

Okoli riti v žep

Nekaj mi je reklo, naj grem naprej proti Šiški, čeprav sem s tem delal ovinek na poti domov. Tu na vogalu Gosposvetske in Tivolske stoji Delavski dom, kaj je zdaj notri, ve sam Bog. Nekoč je tu spodaj v kleti delovala cenena Delavska menza, od koder je Tatek prinesel včasih domov v menažkah kosilo, nad njo pa je bila Delavska knjižnica. V njej je bil nekoč moj drugi dom. Z izkaznico št. 2988 sem zahajal tja vsak teden in si bogatil duha ne le z branjem, temveč tudi s pogovori z Zdenko Smole, ženo pisatelja Dominika.

Zdenka mi je še vedno v svetlem spominu kot mladostni ideal. Bila je lepa, prijazna in vsevedna. Dajala mi je najboljše nasvete, kaj moram še prebrati, in naslovi večidel niso bili leposlovni, ampak pomembna antropološka dela. Ona me je tako recimo opozorila na Naked Ape Desmonda Morrisa. Kako je lahko toliko vedela? Gotovo je toliko brala. Morda ji je to okvarilo vid: vselej je gledala človeka nekako od strani, kot da ga meri s pogledom, v resnici pa je imela eno oko, kolikor vem, stekleno.

Na stara leta sem jo nekajkrat obiskal doma, da sem ji nesel v dar kako svojo knjigo. Vid se ji je z leti še poslabšal, dokler ni bila primorana, zato da je skozi lečno režo še sploh kaj videla, čepeti na kolenih in držati knjigo visoko nad glavo. Sama mi je povedala, da je tako prebrala moj roman Roka voda kamen. Zazdelo se mi je, da sem postal nevede soudeležen pri uničevanju njenega vida, in ji nisem potem prinesel nobene knjige več. Umrla je v visoki starosti 92 let pred komaj dvema letoma, in zdajle me obliva sram, ker mi je med serijo naših večletnih bivanj po svetu nazadnje ušla iz misli.

Odhitel sem nazaj do Župančičeve in šel po njej proti Iskri. Pri stičišču s Cankarjevo sem imel na desni svoj nekdanji dom na št. 14, na levi pa Mesing Bar, ki je ime dobil po opremi iz mesinga, kakor se po nemško reče svetli medenini. Spomnil sem se medeninastega počivališča za noge pod šankom, narejenega iz dolge cevi – nanjo sem moral stopiti in iztegniti roko nad šank, da mi je kelnarca na dlan natresla ameriške čigumije, ki so jih hranili v dveh velikih steklenih skledah zgoraj na zame nedosežnem pultu: v eni so bili čigumiji v rumenih ovitkih in z okusom limone, v drugi v oranžnih ovitkih in z okusom pomaranče. 

Stopil sem k neki mizi, kjer je natakarica ravno zbirala naročila. Vljudno sem se opravičil in jo vprašal, ali se lokalu še pravi Mesing Bar. Rekla je, da ne, in pokazala proti napisu, kjer je pisalo Opera Bar. Obrnil sem se proti gostom za mizo. "Ampak takole med sabo pa še rečete, dobimo se v Mesingu, a ne da?" sem upaželjno vprašal. Odkimali so. 

Zahvalil sem se in se odpravil čez park

Nenadoma sem se spomnil zgodbe The Swimmer, ki jo je napisal John Cheever. Njegov junak, pripadnik višjega srednjega sloja, se na neki vrtni zabavi malo okajen odloči, da se domov ne bo odpravil z avtom, ampak jo bo ubral po primestni pokrajini kar peš, čez drn in strn, pri tem pa, ko jo primaha mimo doma katerega od prijateljev in znancev, zavije na tamkajšno trato in preplava njihov bazen  – kakih deset kilometrov bi bilo treba takole prehoditi in preplavati, malenkost za morskega psa. Ne le da se je počutil dovolj močnega za to, ampak je dejansko bil v najboljših letih, skoraj še brez sivine v laseh. 

Sprva mu dobro gre, prijatelji in znanci ga prisrčno sprejemajo in ponudijo kak kozarček. Sčasoma pa se ozračje ohladi, poldan se prevesi v popoldan, poletje kakor da bi na lepem prešlo v jesen. Nekje na sredi poti ga eni od gostiteljev zaskrbljeno in v zadregi povprašajo, ali je že mimo finančna neprijetnost, ki ga je zadela – a on o njej nič ne ve. Nekaj naprej ga drugi znanci očitno ne marajo več, pa čeprav so se prej kar slinili k njemu in njegovi ženi  – onadva pa sta jih vsa ta leta držala na distanci, saj niso bili njun niveau. Vsekakor ni pričakoval, da bodo odkrito kazali svojo maščevalnost. Pri bazenu najboljšega prijatelja zve, da je ta pred tremi leti preživel (ali pa je morda niti ni preživel, ne spomnim se več) težko in tvegano operacijo. 

Tu postaja junaku vsa reč že grozljiva. Kako da nič ne ve o prijateljevi hudi bolezni? Z vse večjim naporom pripešači do naslednje hiše – tiste, v kateri prebiva prijateljeva skrivna ljubica. Tu bo torej zvedel, kaj se dogaja. A od nje ne zve nič – ženska ga na kratko odslovi z besedami, naj od nje ne pričakuje več ne denarja ne pijače. 

Postalo je medtem hladno, dežela, ki je bila poprej sončna in poletna, je zdaj mračna in jesenska, pripravlja se k nevihti, oblaki se gostijo in piha severnik. Junak, ki se je še pred nekaj uricami počutil zdrav kot dren, komaj še zmore tistih nekaj metrov plavanja, komaj se še lahko potegne ven na rob bazena.

Če se prav spominjam, naslednji znanci, zadnji pred koncem poti, naščuvajo nanj psa. Uspe mu izplavati in pobegniti čez drn in strn, a ko se, bolan od izčrpanosti in zebote in tihe groze končno pripoteče pred domačo hišo, je ta neosvetljena, bazen je prazen in zanemarjen, in nihče ne odpre, saj v nekdanjem domu ni več ne žene ne otrok.

Mi bo uspelo priti domov?

Moje občutje je bilo, ko sem pol ure zatem obstal na Brdu pred domačo hišo, ravno nasprotno: uspelo mi je priti domov, v toplo, svetlo hišo, med tople, svetle ljudi.

Nič nisem hodil dol k Bernardi, ampak sem šel naravnost skozi garažo k Flynnu in ga odpeljal prav tako skozi garažo ven. Če je bilo v Centru zatišno, je bilo tukaj spokojno, nobenega prometa, odpel sem torej Flinčku povodec in samo prižgal lučko, ki jo nosi na ovratnici. Stopical je pred mano in mi kazal pot po dveh mirnih ulicah, potem pa sva že bila v Gozdičku.

Tako imenujemo jaz in moji tisto, kar je ostalo od starega gozda, potem ko je sem vdrlo mesto s svojim naseljem Novo Brdo. Še leta 2010, tik pred našim odhodom na Portugalsko, se je gozd začenjal že za Konexom in pod Ažmanovo, kjer so v goščavju živele in se veselile kresnice. (Spominjam se, da sem v oglas, s katerim sem iskal najemnika, na prvo mesto lokacijskih atrakcij zapisal prav nje.) Ko smo se leta 2017 vrnili s Slovaške, je od gozda ostal morda za hektar površine, ki jo zdaj prepreda mreža stezic: shodili so jih pasji lastniki. Podnevi tu ni ne vem kako prijetno, saj je psov že kar preveč, ponoči pa si redkokdo drzne med temno drevje.

Sam nimam skrbi, saj mi pot s poplesavanjem svoje lučke kaže Flynn, ki jo zna na pamet. Nekaj izjemno razveseljujočega je v njegovem plesu, ko tu in tam za hip obstane, da kaj povoha ali pusti kak spominek, vmes pa sproščeno dirja za mano kot takrat, ko je bil mlad brezskrben kužek in pri hiši še ni bilo njemu tako zoprnega in strašnega Honze.

Poživljena in vedrega duha sva se vrnila domov, dolil sem mu še vode v skledico in se po zavitem stopnišču spustil dol k Bernardi. Rekel sem ji: "Zgodilo se mi je nekaj strašnega in čudovitega, ampak o tem nameravam pisati, tako da bi bilo zdaj škoda pripovedovati, lahko mi vse skupaj izpuhti."

Nekaj sem res komaj komaj še lovil v sebi: bilo je neko zaporedje besed, ki mi je tam v gozdičku  vzniknilo iz spomina na prebrano Odraščanje, a je bilo preveč nerazločno, da bi lahko prepoznal, kaj je pisalo. Hitro sem se usedel k računalniku in s funkcijo Išči kmalu odkril zadevni odstavek: "V gluhi noči smo večino poti do Brača in nazaj prepeli, vmes pa poslušali Dalmacijo in morje. Nikdar več nisem doživel tako prvinskega, tako samosvojega stika z gluho nočno naravo ‒ kot da smo se preselili v drug svet."

Evo, nisem edini, ki se mu dogajajo takšne reči. Potem sem še enkrat odprl vabilo, povečal na ekranu tisk in sprevidel, da ne piše "ob 8. uri", ampak je pred osmico še mojim očem komaj opazna cifra 1.

Opravičil sem se Ladotu, on pa mi je odpisal, da je žal njemu. Na koncu opisa prireditve, ki je lepo uspela, saj je bilo več kot 40 gostov, je pripisal: "Potem smo pristali pri Slamiču za pol ure in pri Zorici do enajstih, lokal je v isti zgradbi, le da z druge, dvoriščne strani." Ampak kako naj bi bil našel Zorico, ko pa še Slamiča ni več bilo?

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice