Šola žalovanja, Ferrisovo p(r)oslavljanje in šolske počitnice

Zadnjič sem vam že povedal, kako smo odkrili, da je naš kuža Ferris na smrt bolan. Z Bernardo in s hčerjo Ano, Ferrisovo "uradno lastnico", smo se odločili, da ga ne bomo na silo zdravili. Naj živi, dokler mu je življenje lepo in se ga še veseli. Pripoved sem končal, ko sva se z Bernardo odpeljala iz Postojne, kjer je dr. Butinar po CT pregledu napovedal kužku smrt v dnevu ali dveh, tednu, največ dveh …

Bilo je 15. februarja lani ob 12.35. Nekaj časa sva se peljala molče, kakor da sva na pogrebu – kakor da sva se že spremenila v "žalujoča ostala". Bernarda se je po malem ves čas jokala, jaz se sicer nisem, a Zemlja pod mano je bila dvakrat težja kot poprej, in prav želel bi si bil solz, ki bi omočile trdo grudo.

Ta prispodoba, ki sem jo na glas izrekel še pred izvozom za Unec, me je sunkoma spomnila nekega res že davnega pogovora z Bernardo – pogovora, v katerem sva se menila prav o stiski "žalujočih, ki smo ostali". Mene, ki sem vse to nekoč doživljal, je spomin na dogodke in besede prešinil seveda v hipu, kakor blisk presvetljenja, tu pa ga moram razplesti in prikazati v besedah, tem bledem nadomestku doživetij. Potrpite torej.

Bernarda je imela še od prej življenje

Ne tako kot jaz, ki sem bil tedaj že dolga leta živi mrlič. Njeno prejšnje življenje je zdaj terjalo od nje, sicer tako nagnjene k molčečnosti, da bodisi ostane tam, kjer je bila prej, ali pa do konca razveže stare, dotrajane, a še krepko zadrgnjene vozle. Ker se ni mogla odločiti, saj niti vedela ni, pri čem bo pravzaprav z mano, trinajst let starejšim poročencem z dvema najstniškima otrokoma, je imela silvestrsko noč popraznovati v drugi družbi na Bledu. In tako sva šla isti dan okrog poldneva tja, ne sicer v Okarino, pa vendar nekako vzpostavit ravnotežje.

Čez dan še naprej toplo za ta čas, na Primorskem spet opozorila pred burjo

Povabila me je bila na kremšnite, jaz pa sem na razcepu vrh klanca iz razmišljenosti, kakršno poraja depresija, namesto da bi bil peljal naprej in dol k hotelu Toplice, zavil desno in v klanec pod Gradom, torej do gostišča Pri Medotu. Šele ko sva stopila na njihov vrt, sem se spomnil, da sva prišla na napačen naslov. In ne samo to: isto napako sem že storil, in sicer spomladi istega leta! Takrat sem na ta po ničemer poseben vrt pripeljal, pa prav na blejske kremšnite, ki jih tu ni, vsaj ne pravih, sina Mitka. Dvojna zmota je bila, to sem takoj vedel, razumljiva. Ob obeh priložnostih sem bil namreč v posebnem stanju, ki je mejilo na blaznost.

Nekdo je bil v začetku tistega marca zastrupil našega družinskega mucka Mekija, najbrž s kakim težkim elementom v mesu, nastavljenem na skupnem notranjem dvorišču Cigaletove 5, kjer smo tedaj životarili jaz in žena in najina otroka Ivana in Mitko.

V naslednjem mesecu dni se je mucu zdravje poslabšalo, da je ostala od njega le kost in koža. Nič ni pomagalo, da sem ga ob dveh, treh zjutraj, ko se je dušil in davil in hlastal za zrakom, vozil na Brezovico k Pavotu Zaninoviču, očetu zadnjič omenjenega Viceta. Pavo, ki sem mu pozneje prijateljsko prevedel knjižico njegovih hrvaških pesmi, je bil pripravljen sredi noči vstati in pomagati, kolikor se je že dalo. Tega mu nisem nikoli pozabil.

Nič ni pomagalo, da je Mekiju v časih krize čudežno pridni Mitko, ki je edini premogel živce za ta poseg, štrcal iz brizge vodo v golt in mu s tem obujal dihalni refleks. Nikakršna ljubezen ni več zalegla. Bil je mesec postopnega poslavljanja. V trenutku, ko je tam na Brezovici Pavo nazadnje uspaval Mekija v mojem naročju, sem se zavedel, da naši družinici preostaja le še gorje in obup. Ključni, edini dejansko nikoli oškrbljeni kos, ki je dotlej držal garnituro skupaj, se je z Mekijevo smrtjo razletel in s tem je bil naš komplet fuč, ničvreden kot celota: vedel sem, da se bomo poslej le še prepuščali svaji in begu, spopadom in molku. Naše družine, kakršna je bila vse od leta 1973 v dobrem in še bolj v slabem, je bilo z Mekijevo smrtjo nepreklicno konec.

https://www.metropolitan.si/trendi/potovanja/gradisnik-kolumna/

Dva meseca zatem se je prikazala Bernarda. Če jo bom zdaj primerjal z mucem Mekijem, se bo kdo posmejal, a sam mislim, da bi bilo to obema v čast. Premogla je isto igrivo vedrino, isto otročje veselje.

In zdaj, nekaj mesecev pozneje ...

... sem ji ob ne docela blejski kremšniti prvič pravil, kako sva se z Mitkom tisto pomlad bojevala za Mekijevo življenje in kako je usoda hotela, da je moral fant v Gorje na šolo v naravi le dva dni pred nastopom končne Mekijeve krize, pa kako sem mu tisti teden po telefonu vsak dan lagal in se delal, da je še upanje, v resnici pa je mucek tedaj že dobil zadnjo injekcijo, in kako sem se, ker nisem več prenesel svojih laži, nazadnje dva dni pred koncem šole v naravi odpeljal v Gorje in odpeljal sinka iz tabora najprej k Medotu na kremšnito, potem pa nazaj v kamping Šobec, kjer so imeli šolo v naravi, na osamljeno košarkarsko igrišče, prav na njegovo betonsko sredo, tja, kjer ni bilo v bližini nobenega predmeta, v katerega bi si lahko fant zaletel s čelom …

To sem ji pravil in polivale so me solze, tedaj pri meni zakrknjencu tako redke gostje, in kremšnita je postajala od njihove slanosti neužitna, in zadaj v času je ubogi Mitko, nevajen izražati čustva, na mračnem igrišču živalsko rjovel od gorja, jaz pa sem se ga oklepal v objemu, da ne zbeži v noč.

Izpoved je dvignila še zadnje zapornice med mano in Bernardo

Začela mi je pripovedovati, kako je bilo, ko je umiral njen oče. Seveda ga nisem poznal, sem pa vedel, kako pomemben je – on je bil tisti, ki bi mi bil moral po vseh šegah prepustiti Bernardko, a kako naj to stori, ko pa ga ni bilo več?

Imela je, ko je preminil, komaj osemnajst let. Bil je tih, vase zaprt človek, nikoli ni o ničemer nič potožil, in tako so zelo pozno odkrili, da ima raka. Tisto popoldne je doktor, ki ga je imel na skrbi, končno namignil, da ni več upanja, a ona ni hotela niti slišati niti razumeti. Doma so potem popoldne še delali načrte, katerega zdravnika poklicati na pomoč, zvečer pa se ji je utrgalo in šla je v svojo sobo in prižgala sveče. Brat je vdrl in ji jih je ugasil, a prav tedaj je oče v bolnišnici umrl. Nekaj ur zatem so dobili telegram o smrti. Bernarda je odhitela v bolnico, kljub pozni uri izsilila vstop, vdrla na oddelek, se vrgla na že slečeno posteljo in jo objela.

Na vrt je stopila kadilska skupina in nama vzela tek. Vstala sva vsak od svoje komaj načete kremšnite. A nekaj se je bilo medtem med nama spremenilo, nekaj morda odločilnega. Ko sva se šla proti avtomobilu spodaj, sem ji zmedeno zatrdil: "Bernarda, verjemi mi, da od tebe ne bom nikoli terjal nič več kot od našega muca. Pri tem sem si dovolil, da me je zaskrbelo šele, če ga vso noč ni bilo domov. Dokler se naslednji dan vrneš, mi to zadošča, zadošča mi že to, da si živa ..."

Šla sva peš okrog jezera. Ko sva prišla do hotela Toplice, sva se ustavila in vzdignila pogled. Na blejskem gradu je visel velikanski napis SREČNO 1991. Računala je, koliko bo stara leta 2000. "Šestintrideset let, uf." Na lepem je dodala: "Takrat bom imela vsaj enega otroka." In ko sem rekel, da je eden pač premalo, ker nihče ne more biti sam sebi zadosti: "Imela bi tri."

Vsaj tisto uro sem bil potem z vsem bitjem prepričan, da nama je usojeno, dobesedno usojeno ostati skupaj. Da se temu ne bova mogla ogniti, tudi če bi si na vse kriplje prizadevala. Da Bernarda govori o najinem otroku, najinih otrocih.

Tu v avtu na vrhniškem klancu, kjer sem se vsega tega spomnil tako rekoč naenkrat kot Borgesovega Alefa, mistične oble, ki vsebuje vse reči in je vsaka med njimi enako oddaljena od središča, sem rekel: "Veš kaj, te stvari so strašne, že govoriti je o njih težko, ampak življenje me je izučilo, da tisti, ki odidejo, v resnici ostanejo v nas kot semena. Ni jih treba niti obiskovati na grobovih, ker same obiskujejo nas. Samo poglej. Če tvoj oče ne bi bil tako zelo prekmalu umrl, da si praktično osirotela, ne bi bila nekaj let pozneje, ko si kot pravkar diplomirana pripravnica prišla k nam na založbo, nikdar dvakrat pogledala mene že sivolasega štiridesetletnika. Ker pa si me, si v meni uzrla očeta. In po drugi strani, če ne bi bil nekdo zastrupil Mekija, mucka, ki je s svojo ljubeznijo in igrivostjo pomenil zadnjo lučko veselja v mojem prejšnjem zakonu, potem se ne bi bil v svojem privajenem brezupu nikdar opogumil za beg iz zakona. Ali bo Feriskova smrt spet takšno seme, je odvisno samo od naju."

"Od nas vseh," je rekla. "Zdaj pa pazi na cesto, prosim."

Ga bomo zdravili ali ne?

Ko sva prišla domov, smo se še enkrat, pridružil se je še sin Klemen, odločili, da Ferrisa ne bomo zdravili, vsaj ne z operacijo, radiacijo in kemoterapijo. Na voljo je bilo nekaj drugega.

Sin se je spomnil, da pozna človeka, ki ga je življenje brez njegove krivde tako neusmiljeno osleparilo, da je naenkrat ostal brez službe, doma in prihrankov. V osebnem stečaju se je, medtem ko je živel iz rok v usta, začel ukvarjati – to mu je omogočila srednja strokovna izobrazba – z destiliranjem učinkovine THC iz semen konoplje.

Lahko bi torej dobivali pri njem ta eliksir oziroma to smolo.

V letu 2021 sem sam iz drugih razlogov veliko bral o tem kanabinoidu, ki je, to je premalo znano, a znanstveno dokazano učinkovito zdravilo proti pogubnim imunskim komplikacijam med kovidsko okužbo. Ob tem sem mimogrede naletel tudi na nekaj študij o njegovem dobrem učinkovanju proti bolečini, trpljenju in izgubi apetita.

Družina je bila soglasna, da privoščimo Ferisku vsaj to

Naslednji dan je Klemnov znanec torej prinesel tubo s smolo in Bernarda jo je začela dajati kužku, "po dve makovi zrnci" vsak večer. Ferris je že po nekaj dneh postal bolj živahen, pa tudi tek se mu je povrnil. Prebava se mu je povsem uredila: na jutranjem sprehodu je naša nova glavna skrb veljala temu, kakšen bo njegov iztrebek, in vselej se je izpod repa prikazalo natanko tisto, kar smo si želeli, blato, ki ni bilo ne pretrdo ne premehko.

To sprva osupljivo, potem navdušujoče, nazadnje pa že samoumevno stanje se je kar nadaljevalo in nadaljevalo. Prva dva meseca smo šteli vsak dan posebej. S tekom časa pa se človek vsega navadi – malo smo se obrnili, pa je bilo pol leta. In Ferris je bil bolj čil in zdrav kot prej.

Jeseni smo ga celo vzeli s seboj na Korziko. Kljub dolgim vožnjam in zahtevnim pohodom, kajti na tem skalnem otoku je kaj malo cest brez ovinkov in še manj vodoravnih stezic, je odlično preživel tudi to preizkušnjo. A zakon narave je tak, da iz malega raste veliko.

Dne 6. februarja 2023 smo peljali Feriska na pregled. Bilo je urgentno. Kot nalašč se mu je bilo tik pred obletnico stanje poslabšalo, imel je zaprtje, kar ni mogel vstati, vsak čas je lajal, češ naj ga spustimo na vrt, a tam ni šlo iz njega nič razen par kapljic blata … In odpovedovala mu je leva zadnja taca … "Tumor," sem rekel Bernardi. "Povečal se je tako zelo, da je priščipnil živec in zaprl danko."

Noč na 6. februar je Ferris predremal v stuporju sredi sobe

Okrog njega je ležala vsa njegova človeška družina. Kadar je zalajal, ga je kateri od nas odnesel na vrt. Še vedno se je zaman napenjal in iskal pravo mesto. Noga je kmalu odpovedala in potem se je ulegel in negibno ležal na trati ali tlaku.

Zjutraj sem ga naročil na "končni pregled" v veterinarni Prva-K. Domenil sem se za ob dveh, kajti Ana je morala nujno v službo, ker je lastnico, njeno še mlado prijateljico – nesreča ne pride nikoli sama – zadela nenadna kap. Ferris je bil Anin, dobila ga je za trinajsti rojstni dan. Če se bo treba posloviti, če ga bomo sploh smeli imeti v naročju, ko prejme injekcijo – potem je imela to opraviti prav Ana.

Pregled je bil hiter, a temeljit. V službi je bila moja najljubša veterinarka, Aleksandra Slapšak. Pregledala, pretipala in prečesala je Feriska z ročnim ultrazvokom. Rak vendarle ni bil v popolni remisiji: nad karcinomom je odkrila še enako orjaško prostato. "Prostata pri kužkih ne zapira sečil, temveč izhod iz prebavil. Celo če ne bi bilo prvotnega karcinoma, bi zadoščala takale prostata."
"Uf," sem rekel, "zdaj mi dajete upanje. Je operabilna?"
"Vi ne želite, da bi živel življenje kastriranca, ne? In najbrž je globlje v telesu še kaj takšnega. Prostata je gotovo rakasta. Vsekakor pa se Ferris ne zdi v taki krizi, kot ste mi jo napovedali. Ne, nasprotno, videti je kar dobre volje."

Postavili smo ga na tla – stal je lepo samostojno, nič se ni več majal, pa še zalajal je proti kotu, kjer vedno stoji kaka vrečka s posladki. Ne spominjam se, ali je kdo od nas zaploskal. Pa bi lahko. "Torej tole ne bo zadnji pregled," sem rekel. "Kako dolgo pa mu še napovedujete?"

"Nič si ne upam reči. Traja lahko dan, dva, morda teden, morda dva …" je rekla v osupljivi ponovitvi besed doktorja Butinarja izpred enega leta. Zanimajo jo je, ali mu kaj dajemo, in ko je slišala, da THC, je vprašala: "A niste že nekaj pisali o tem spomladi? Čakajte … Seveda, od THC-ja je bil že takrat matast." In je šla in se vrnila z mapo mojih tekstov o psih, ki sem ji jo poklonil po nekem pregledu v maju. "Tu notri sem brala …"

Odprl sem, polistal in našel naslednje vrstice:
"Sredi aprila se je začel Ferris na sprehodih spet obotavljati. Tudi ga nisem mogel z ničimer več zvabiti v avto. Pomislil sem, da ga boli, psi ne kažejo bolečine, njihovo trpljenje je bolj zadržano od človeškega, nič ne jamrajo … pa sem ga odpeljal k Zaninoviču. Ta ga je pogledal, našel ni sicer nič alarmantnega, vendar je predlagal analgetik, po eno tabletko zjutraj, polovičko zvečer.

Tega smo se držali naslednje tri dni, brez sprememb, potem pa doživeli pretres. Ana in njen Roberto sta ga zjutraj odpeljala na Rožnik. Vedel se je normalno, na poti nazaj dol pa je vidno oslabel, samo še capljal, malo omahoval, se nenadoma zvrnil na bok in položil na tla tudi glavo. Ana je videla tudi, da nekako ves drhti. Samo še sopel je. Zdelo se ji je, da umira. Po nekaj negotovih minutah pa se je pobral in zelo negotovo odcapljal do avta, ki ni bil več daleč.

Takoj sva ga odpeljala na pregled. Rentgen ni pokazal nič, vse je bilo videti b.p. Karcinom ni bil na oko in otip nič večji kot februarja. Zaninovič je rekel, da se lahko glede na vse skupaj imamo za zelo srečne.

Zvečer smo dali mu pol tabletke, zjutraj pa smo bili v skrbeh, ko se sploh ni vzdignil z ležišča, da bi šel ven vsaj na toaleto. Ko pa je šel na vrt, se je tam zleknil in potem ležal do četrt na deset. Potem sva vendarle lahko šla v naš gozdiček. Ni pa na sprehodu nič kakal, kar me je dodatno zaskrbelo. Jedel je travo in potem zaman poskušal bruhati. Že bolj pri izhodu iz gozda se je ustavil, se nekaj zaziral v prazno, kakor da tam vidi pasje angele, ki prihajajo ponj, in se vseskozi rahlo zibal na negotovih nogah.

Tedaj šele sem se spomnil svojih mladih dni, kako težko sem pod vplivom trave kdaj prilezel čez cesto, še sploh pod lepljivo mesečino polne lune – in v navdihu sem poklical Zaninoviča in ga vprašal, ali bi bilo mogoče, da gre za sinergični učinek tabletke in konoplje. Takoj je pritrdil, da je to ne le mogoče, ampak tudi verjetno. Saj se tudi mularija zadeva s takimi koktejli."

"No," je rekla Aleksandra Slapšak, "kadar se simptomi ponavljajo, je vzrok ponavadi en in isti. A dodajate analgetike?"
"Ne, ampak lahko da smo dali dvojni odmerek THC-ja," sem rekel v preblisku. "Zdaj prejemajo THC vsi štirje kužki, takole preventivno. Morda je dobil Ferris pomotoma še Flynnovo dozo."

In čeprav sta dajalki protestirali, češ da sem edini v družini, ki tako slabo vidi, da ne loči med Ferrisom in Flynnom, se je najbolj verjetno zgodilo prav to. Kakorkoli, domenili smo se, da se oglasimo "po potrebi". Dotlej pa – prisrčna hvala in na svidenje. Zunaj je Ferris ravnal, kakor da bi bil že ves čas vlekel na uhlje. Izvil se je Robertu in sam od sebe oddrncljal v trgovinico s pasjimi potrebščinami čez cesto. Tam je zavil pred ustrezno polico in si s tremi laji naročil tri priboljške, ki si jih je zaželel. Noga mu je očitno spet služila, sape mu ni manjkalo, zvečer pa se je tudi iztrebil.

Spal sem pri njem za primer, če bo treba na vrt, a me ni nič zbudil. In danes je bil z malima na Rožniku in je en čas celo tekel.

Spet je bil zdrav. In to zdravje se je kar držalo.

Ta zapis končujem 13. februarja – tri dni pred obletnico

Otroka sta zdajle na turnirju, Bernarda je po operaciji kolena še vedno obsojena na stanovanje, torej peljem pse ven zvečer jaz. Najprej Ferrisa, ki se mu mudi ovohat, kaj se je nabralo sporočil, ki mu jih puščajo psičke v snegu.

Rad bi končal to poročilo s kako posebej optimistično noto. A življenje ni knjiga, da bi človek lahko polistal, kaj se ima zgoditi – čez dan ali dva, čez teden, morda dva … In tako mu samo nataknem ovratnico in prižgem lučko na njej, da se mi ne izgubi na poti, on pa se malo odmakne od vrat, da mi jih bo lažje odpreti.