Zjutraj smo se odpravili v Agriatsko pustinjo, obsežno sušno področje na severozahodnem koncu otoka, ki se začenja takoj na desnem robu plaže. Zanimalo nas je, koliko zmoreta naša psa glede na skočnost, ki jo izkazujeta. Sprehod je trajal dve uri, čeprav nismo prišli posebno daleč. Tudi tu sta ves čas vohljala in treba ju je bilo imeti na povodcih. Vzrok nemira se je nazadnje razodel v osebi "Kube", desetmesečne lovske psičke mladega italijanskega para.
Do konzumacije ni prišlo. Večer sem namenil osebni negi.
13. september: Pred tremi leti sem prav tu na Korziki vpeljal inovativno metodo "platužacije", s katero sem želel odpraviti potrebo po britju. Dvakrat ali trikrat sem si v mesecih, ki so sledili, opukal prav vse obrazne dlake (razen obrvi, brkov in brade pod ustnico). Vendar so zrasle nazaj in so danes bolj čvrste in debelejše kot poprej. Nekaj časa sem si jih vestno bril, a mrežica brivnika se je na eni strani ocufala in me je resno praskala.
Tako lahko uporabljam samo drugo polovico, posledica pa je, da kože ne morem zares do konca ogoliti. Gladka se zdi na otip kvečjemu pol ure, potem pa pod kontrolnim potegom kazalca že začutim raskavost. Stanje je, skratka, slabše oziroma bolj bohotajoče, kot je bilo pred poskusom.
"Zato sem se odločil, da se ne bom več bril"
Upam, da so se medtem zarasle tudi goline na samem obradku, kajti tudi tam sem v zanosu poskusno izpulil nekaj ščepov, pa potem na srečo obupal spričo neverjetne gostote dlačja na tem koncu. Nadalje sem si zdaj otipal še svoje dimeljsko "grmovje". Govorim o nekakšnih kožnih brstih, ki so mi pognali v dimeljskem pregibu pred nekako tri tedne prej. Razlog?
Pse pogosto sprehajam po pravih goščavah, kjer se je treba smukati med grmovjem, in nekje se je na taki poti z kdove katerega grma osulo name kroglasto semenje. Nekaj sem ga stepel z majice in hlač, pet ali šest semen pa si je brez moje vednosti in opozorila našlo pot za rob, v spodnjice in se naselilo v gubi. Opazil sem jih šele po nekaj dneh, in seveda sem jih odstranil. Vendar so pustila sled – te poganjke, ki so, potem ko sem jih skušal odrgniti, začeli zelo srbeti ali celo skeleti.
Sestra Adrijana pri moji zdravnici je rekla, da gre za kožno alergijo, da so bila semena najbrž toksična v tem smislu, in mi je pred odhodom na počitnice priporočila antialergik meni neznanega imena. Izza načelnih razlogov sem se zahvalil, češ ne, hvala – in se posihmal raje občasno namazal z ribjim mazilom, ki ga imam za res učinkovito kožno hranilo. (Pred časom sem z njim zatrl infekcijo podnohtja na nožnem palcu.) Res je odpravilo srbenje, a izrastki so ostali, nekaj manjši sicer, še vse do danes (30. 9.). Njihova trmasta trdoživost me je navdihnila z idejo za zgodbo, ki je sicer ne bom zapisal, saj si ne izmišljujem.
"A recimo, da bi bili jaz, ki to pišem, in vi, ki to berete, nezemljani …"
Če bi bili nezemljani, ali bi res prišli na tuj planet z vsem pompom in v veličastju? Ali pa bi ga raje zavojevali po tihem, z invazijo genske sorte, ki ljudi neopazno spremeni iz ljudi v drevje? S temi in takšnimi mislimi sem se zabaval, dokler me ni premagal spanec.
14. september: Ko sem se že naplaval, je v vodi kakih deset metrov od obale Bernardino budno oko opazilo nekaj rjavega. Odbredel sem pogledat, kaj bi bilo.
Videti je bila kot poveznjeno ptičje gnezdo. Ko sem se približal na pol metra, se je gnezdo polagoma, pa neustavljivo preobrnilo in se pokazalo v vsem sijaju. Bila je velika meduza, okrog in okrog okrašena z lasastimi izrastki, ovešenimi s kroglicami različnih dvorskih barv, rožnate, sinje in zelene – zdaj je bila kot živa krona.
Na glas sem pomislil, da gre za tako imenovano portugalsko ladjico, meduzo, ki lahko z enim samim dotikom ubije ribo. Portugalska ladjica je sicer tihomorska meduza, ker pa se je vreme v zadnjem času tako spremenilo, se mi ni zdelo nemogoče, da bi se bila z novimi, toplimi morskimi tokovi prešvercala v Sredozemlje. Se pravi, spet je šlo za tujo invazijo, tokrat po vodi.
"Moralna dolžnost mi je velevala, da posvarim vsaj nekatere na plaži ..."
... njim pa potem prepustim odločitev o alarmiranju celotnega kampa. Bernarda in Ana sta se sprva kar hudo ustrašili. Po tistem, ko se je Benjamin, prijazni receptor, mojemu svarilu pred "tiho ubijalko", ki naj bi ga po moji sugestiji razglasil po kampu, samo posmehnil in dodal, da v korziških vodah ni meduze, ki bi bila zares nevarna, sta me začeli zbadati, češ da sem alienofob.
V bungalovu sem ju pregovoril, da sta šli na internet – sam na dopustu po možnosti ne uporabljam elektronike – in pogledali pod "meduze ljudožerke".
Po temeljiti raziskavi in primerjanju našega videoposnetka se je izkazalo, da ima Benjamin kar prav. Šlo je za "morsko cvetačo", latinsko Cotylorhizo tuberculato, zelo lepo različico te zanimive živalske vrste.
Napisal sem pojasnilo za primer, če bi kdo delal paniko, ga prevedel v angleščino in francoščino in ga odnesel Benjaminu, da ga pomoli pod nos vsakomur, ki bi po nepotrebnem delal paniko. To moje dejanje naju je zbližalo in pozneje sva se še lepo menila – bil je tudi glavni vir mojih podatkov o nastanku ostriconijskega raja.
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih