Projekt Wolt povsod je presegel vsa pričakovanja, mi pa smo zbrali odzive, vtise, izkušnje in anekdote iz ''Woltovih mest''

Pri Woltu so nam zaupali, da so jih že takoj na začetku presenetili že mimoidoči, ki so Jeleno in njena spremljevalca kar ustavljali in spraševali, kako je biti dostavljavec, in bili navdušeni predvsem nad njenim poslanstvom, da želi razbiti stigmo o invalidnosti in o gluhih in naglušnih osebah. 

Že po prvem tednu, ko so začeli na Primorskem, so jim topli pozdravi krajanov dali občutek, da bo ta projekt več kot samo projekt, in res, razvil se je v pravo zgodbo, ki povezuje ljudi. Tiste, ki dostavljajo, s tistimi, ki želijo kakovostno dostavo, in z vsemi, ki bi v teh dveh vlogah še radi kdaj bili.

Projekt se je tako dobro razvijal in požel toliko odzivov (tudi medijskih), da so se Jeleni na terenu pridružili tudi drugi člani Woltove ekipe in ji pomagali dostavljati. Navdušeni uporabniki pa so jim celo pisali na Instagram ali prek oddelka za pomoč uporabnikov prosili, da njihovo naročilo dostavi Jelena.  

Ob tem je svoje vtise strnila tudi Jelena in nam zaupala:

»V večini mest smo s svojo modro opravo in kolesom Pony poželi veliko zanimanja. Ni pogosto, da se čez mesto vozijo trije Woltovi dostavljavci skupaj. V vsakem mestu se je našel kdo, ki nas je gledal, kot da smo padli z lune, saj ni vedel, da je Wolt tudi v njegovem mestu. Našlo pa se je tudi veliko tistih, ki so trobili, ko smo šli mimo, nam mahali in nas pozdravljali. Dosti je bilo tudi takih, ki so za nami vzklikali O, lej, Wolt! in A lahko še meni eno pico? Najmlajši pa so bili navdušeni nad modrimi baloni in našo maskoto Yuho!« 

Vladalo pa je torej tudi vsesplošno navdušenje nad modrimi heroji. Veliko ljudi je pristopilo ter povprašalo, kako je delati kot dostavljavec in kako je nositi torbo. In modri heroji so jim z veseljem dali priložnost, da dajo nase torbo in čelado ter se usedejo na kolo in preizkusijo kot modri heroji.

Kaj vse je o modrih herojih zanimalo ljudi?

Veliko jih je zanimalo, ali za delo potrebujejo še kaj drugega kot študentsko napotnico ali svoje podjetje. Vidno pa jim je bil všeč odgovor, da lahko delajo, kadar želijo, da se ni treba napovedovati, kdaj boš prisoten, da se kadarkoli samo priklopiš ali odklopiš, na prevzemnem mestu pa dobiš tudi opremo: torbo, majico, jakno, čelado, dežne hlače in vse drugo. 

Najpogostejše vprašanje je bilo povezano tudi z zaslužkom. Izvedeli so, da so pri Woltu dostavljavci plačani na vsako dostavo. Kot modri heroj v aplikaciji prejmeš naročilo in vrednost, ki jo boš zaslužil, če se odločiš, da boš to dostavo opravil. Sam se odločiš tudi, katero nalogo boš sprejel in katero zavrnil. 

In kaj vse se jim je pripetilo?

Jelena in njena stalna spremljevalca pravijo, da je bil čas dostavljanja po mestih poln zabavnih anekdot.

Ker niso poznali mesta in jih je navigacija peljala po najkrajši poti, so na primer pristali na strmem klancu, kjer so bili potem prisiljeni čez hrib z rokami poganjati kolesa in opremo. A kot da to še ni bilo dovolj, so jih na drugi strani poti navzdol čakale stopnice, po katerih s ponyjem seveda ne moreš, tako da jim ni preostalo drugega, kot da primejo kolesa spet v roke in jih nesejo. 

Povedali so nam tudi, da je bila že sama odprava vsako jutro – pakiranje celotne opreme, torej zlaganje dveh koles, električnega skiroja, dveh dostavljavskih torb in vse, kar spada zraven, v en avto – kot igranje tetrisa. Vsakič jim je uspelo vse zložiti na čisto drugačen način, zato je fotograf Nejc, ki je sedel zadaj, enkrat imel kolesarsko krmilo ob glavi, drugič dostavljavsko torbo skoraj v naročju, kdaj ga je tudi kakšna kolesarska košara bodla v rebra …

Nekajkrat se je zgodilo tudi, da ko so uporabniki želeli, da jim naročilo dostavi Jelena, niso vedeli, da morajo to ob oddaji naročila napisati podpori, pa so napisali kar v opombe za restavracijo (tu se po navadi napiše, če v naročenem burgerju na primer ne želiš kislih kumaric). Tako da so verjetno v McDonald'su debelo pogledali, ko so videli opombo: »Prosim, naj dostavi gluha dostavljavka Jelena.«

In še ... zakoličili so nov kraj na Woltovem zemljevidu!

Odziv je bil resnično tako dober, da so se ''Woltovci'' na koncu odpravili še na Bled, kjer Wolt prej še ni deloval. Jelena je v sklopu turneje tako obiskala kar 23 mest!

Kaj pa dobrodelni izkupiček?

Pri Woltu pravijo, da so izjemno zadovoljni, saj je imela ta turneja tudi velik izobraževalni pomen in je osvetlila tudi izzive, s katerimi se srečuje skupnost gluhih in naglušnih. 

Bernarda Kokalj, direktorica Zavoda za gluhe in naglušne, je povedala, da jih izjemno veseli, da so bili del te zares lepe kolesarske zgodbe. Ko so o njej obvestili delavce zavoda kot tudi učitelje in učence, so bili odzivi izjemno pozitivni in spodbudni. Predvsem, ker je Jelena pokazala ponos in pripadnost skupnosti gluhih in naglušnih. Jeleni iskreno čestitajo za idejo, saj je na odličen način predstavila, da jezikovne ovire niso nepremagljive. Vztrajnosti, ki jo ima Jelena, nima vsak, prav tako iskrenosti, ki je potrebna, da povemo, kdaj potrebujemo tudi podporo. Prav tako se ji iskreno zahvaljujejo za vsak prevožen kilometer, Woltu pa za visoko donacijo, ki bo zagotovo pripomogla k prenovi skupnega prostora oz. učilnice za poučevanje gluhih.

V času turneje Wolt Povsod je gluha dostavljavka Jelena opravila 64 dostav in prevozila 504 kilometrov. Prvoten načrt je bil, da bo Wolt podvojil to številko in znesek daroval Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Ker je bila turneja tako uspešna, so se odločili, da bodo znesek početverili in tako zavodu darovali 2.272 evrov.

Jelena na tem mestu vsem sporoča še zadnjo modro misel: »Bodite pogumni, vsi smo ljudje, nič ni narobe z našimi napakami, najdimo pot, da se povežemo z vsakim in da se vključimo kamorkoli. Naše napake nas delajo posebne, in to je dobro. Želela bi si, da bi tudi druga podjetja, tako kot Wolt, imela pogum in večkrat dala priložnost tudi gluhi osebi, da se izkaže. Tudi mi smo sposobni, vendar redkokdaj dobimo priložnost, da se dokažemo.«