Hiša na vrhu parka Tivoli je videla že marsikaj, od propadov do novih začetkov ...
Švicarija bistro in kavarna je na vrhu dolgih stopnic, tik nad Tivolskim gradom, v zavetju ljubljanskega parka Tivoli. Pot do tja se morda komu zdi kot majhen vzpon, a vsak korak navzgor je tih upor mestnemu kaosu spodaj. Kot da bi te noge same vodile stran od hrupa – proti miru, proti zelenemu objemu dreves, kjer se mesto umiri in čas upočasni.
Časovni žep
Švicarija je ravno prav daleč, da se človek počuti, kot da je prišel nekam drugam. Stavba, obdana z drevesi, ki šepetajo zgodbe iz časa, ko se je tu še govorilo nemško, francosko in slovensko v isti sapi, ni le arhitekturni spomenik. Deluje namreč tudi kot kulturno, umetniško in kulinarično središče – z razstavami, umetniškimi ateljeji, kulturnimi rezidencami in prijetnim bistrojem.
View this post on Instagram
Bistro s šarmom
V istem ritmu deluje tudi njihov bistro – topel, odprt prostor, kjer so doma tako sprehajalci iz Tivolija kot poznavalci vina in hrane. Kava se tu pije še počasneje kot drugje. To je točka srečevanj, prostor zajtrkov z razgledom in kosil, ki trajajo dlje kot eno uro. V Švicariji se lahko človek zares za trenutek ustavi.
Jedi so domače, a ne dolgočasne, dišijo pa po sezoni. Jasno je, da kuhinjo vodijo ljudje, ki razumejo razmerje med tradicijo in sodobnostjo: lokalni pridelki, butični dobavitelji in domači okusi z rahlo umetniško noto.
Boemski duh
Stavbna zgodovina se je na tem prostoru začela leta 1835, ko je ljubljansko kazinsko društvo v nekdanji gozdarski hišici uredilo svoje zabavišče. Zgradba je bila povsem prenovljena in razširjena v hotel po načrtih arhitekta Cirila Metoda Kocha. Ta jo je oblikoval v duhu secesije in narodnega sloga, kar je danes vidno v detajlih fasade, lesenih gankih in notranji ureditvi.
Že v prvi polovici 20. stoletja se je Švicarija uveljavila kot kulturno središče – tukaj so se odvijali številni dogodki, literarni večeri in salonski pogovori. V letih 1909 in 1910 je imel svojo sobico čisto na vrhu tudi Ivan Cankar, v kateri je napisal svoj polemični spis Bela krizantema, preden se je preselil na Rožnik in tam dokončal svoje delo.
Po desetletjih zanemarjenosti je bila stavba temeljito obnovljena in ponovno odprta leta 2017 kot del Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC).
