Za vse, ki si želijo pisati in jim ta želja ponoči ne da miru.
Ana Lasić je ena izmed bolj dejavnih scenaristk in dramatičark na relaciji Ljubljana–Beograd. Študij dramaturgije in scenarija je končala na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. Kmalu po študiju je dobila številne nagrade, po prihodu v Slovenijo pa je film Ruševine, za katerega je skupaj z režiserjem Janezom Burgerjem napisala scenarij, prejel vesno za najboljši film. Za svojo igro Za zdaj nikjer je na Borštnikovem srečanju 2006 prejela Smoletovo nagrado.
Tokrat je izšla njena prva knjiga z naslovom Intuitivna scenaristika: Arhetipska matrica junakovega potovanja. Njena knjiga je odličen priročnik in spodbuda za vse, ki pišejo ali si želijo pisati, pa si doslej niso upali. Z Ano Lasić smo se pogovarjali tudi o tem, kaj je dobra zgodba in o življenju na svobodi med Ljubljano in Beogradom.
Ana je tudi ena od zaslužnih, da na naši Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) obstaja magistrski program scenaristike. Do leta 2018 je tam predavala, potem pa se je raje vrnila na svobodo. Njena strast do poučevanja se sicer nadaljuje na Filmskem seminarju Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Med klepetom ob kavi sva se dogovorili, da se bova v intervjuju tikali, saj je o takšnih stvareh tako lažje razpravljati.
Glede na to, kako zelo si dejavna, me zanima, kje si našla čas, predvsem pa idejo o tem, da izdaš še knjigo?
Kmalu po tem, ko sem se odločila, da neham poučevati na AGRFT, sem ugotovila, da mi manjka predaja znanja, manjkalo mi je predavati. Zato sem si, za začetek, zastavila nalogo, da enkrat na teden objavim na svojem blogu zapis, ki bo predstavljal različne vaje in pristope za boljše pisanje scenarijev. Šele sčasoma se je izkazalo, da pravzaprav skozi blog ustvarjam nekakšen sistem, ki bi ga lahko izdala v knjigi.
Zanimivo je, da se človek zavestno odpove profesorskemu poklicu, pozneje pa mu ta manjka ...
Ja, v tistem obdobju sem ugotovila, da sem preprosto preveč zasičena s predavanji, ki jih sicer obožujem, vendar mi je zmanjkovalo prostora za pisanje. Ljudje se po navadi ne zavedajo, da je za en dober scenarij potrebno ogromno časa in popravkov. Končna verzija je lahko tudi 20. verzija scenarija. Za to razmišljanje pa človek resnično potrebuje čas. Zato sem si ta čas znova vzela. Potem pa sem ugotovila, da pogrešam predavati, in sem začela pisati o pisanju. Ta knjiga združuje obe moje veliki strasti, pisanje in predavanje.
Naslov knjige se sliši precej zapleteno in usmerjen v ozko ciljno občinstvo, pozneje pa sem spoznala, da je knjiga namenjena širšemu občinstvu, ki ga zanima pisanje. Nam lahko poveš kaj več o tem?
Knjiga je pravzaprav neke vrste vodnik za pisanje scenarijev. Poleg tega je to knjiga, ki je lahko priročnik za kakršnokoli pisanje. Kar se mi zdi izredno pomembno izpostaviti, je to, da so v knjigi tako praktična navodila kot tudi teoretična izhodišča, ki izhajajo iz teorije arhetipov, ki so vseprežemajoči elementi tako vsake zgodbe kot tudi realnosti, ki nas obdaja. Velikokrat navajam knjigi Junak tisočerih obrazov Josepha Campbella in Pisateljevo potovanje Christopherja Voglerja, kajti tudi sama izhajam iz podobnega pristopa, zanimajo me junak, junakinja, njun notranji boj, konflikti, transformacije in preboji skozi zgodbe.
Z naslovom pa sem se ukvarjala precej časa, sicer sem se zavedala, da ta naslov lahko odvrne potencialno širšo občinstvo ravno zaradi tega, kar si omenila – bralcev, ki se zanimajo samo za film, a sem se na koncu odločila, da ga vseeno pustim, saj ne nazadnje film ima to moč, da komunicira z vsemi. Pred bralce postavljam intuitivno scenaristično kolo, sestavljeno iz dvanajstih Jungovih arhetipov, ki v točno določenem zaporedju tvorijo strukturo celovečernega filma. Na številnih filmskih primerih dokazujem, kako ta struktura deluje in kako, če se je zavedamo, lažje ustvarjamo.
Če prav razumem, si želiš, da bi s to knjigo več ljudi začelo pisati oz. bi jim ta knjiga pomagala pri pisanju. Kaj pa bi bil tvoj nasvet mladim ljudem, ki si želijo uspeti v pisanju, pa so recimo preobremenjeni z drugim delom?
Izredno pomembna se mi zdi ritualnost, čeprav to pri svobodnih umetnikih deluje kot nekaj, česar se ne držimo, ampak zame osebno je to zelo pomemben dejavnik. Zavedam se, da je v današnjem času zelo težko preživeti samo s pisanjem, tudi sama imam to težavo, vendar imam to srečo, da delujem na relaciji Ljubljana–Beograd in malo lažje shajam, zato verjamem, da je nekomu to res lahko težko. Hkrati pa verjamem v to, da če se v tvoji glavi sprehaja določena misel, želja, ideja, nekaj, kar ti ne pusti spati in te zasleduje, potem je zagotovo nekaj na tem, da je treba zadevi dati prostor in čas, da zadiha.
Enega izmed najboljših nasvetov na to temo sem dobila od slikarja, ki mi je povedal, da odide vsak dan v atelje, tudi če na koncu ničesar ne naslika. Tam je zaradi tega, da je obdan z umetnostjo.
Zdi se mi pomembno, da se tudi pri pisanju zgodi podobno. Bolj kot se oddaljujemo od stvari, ki jih radi počnemo, bolj odtujeni smo tudi od samih sebe. Ko si vzamemo čas, da se potopimo vase, ustvarjalni prostor postaja bolj živ. Čeprav je današnji svet prenasičen z vsemi možnimi informacijami, pa je dobra stran tega, da obstaja tudi ogromno delavnic, tečajev in natečajev. Na koncu pa se mora vseeno vsak vrniti k sebi oziroma k izviru, kajti središče kreativnega procesa je v komunikaciji našega bistva s kolektivnim nezavednim, kar dokazuje ravno moje arhetipsko kolo, ki ga tukaj odkrivam.
Če se ne motim, te v kratkem čaka serija delavnic ravno ob izidu tvoje knjige?
Ja, res je. Na JSKD se dogovarjamo za serijo predavanj oz. delavnic, ki bodo skozi teorijo in prakso pokazale, o čem pravzaprav razpravljam v svoji knjigi. Dogovarjamo se tudi, da bi kasneje naredili turnejo po fakultetah, ki bi jih to zanimalo. Prijave na JSKD bodo v kratkem odprte za vse, ki si želijo pisati in jim ta želja ponoči ne da miru. Če smo se rodili v ta svet z nekim darom, je pravilno in odgovorno, da ga tudi negujemo.
https://www.metropolitan.si/scena/ko-je-denar-merilo-vseh-stvari-se-spostovanje-izgubi/
