Lara Paukovič | 6. 12. 2023, 20:00
V čevljih zdravnika, voditelja in vplivneža: za vas smo prebrali najbolj zaželene knjige ta hip
Vse tri knjige so se uvrstile tudi na lestvico najbolje prodajanih na Slovenskem knjižnem sejmu; na prvem mestu kraljuje Znanost mirnega življenja Davida Zupančiča.
David Zupančič, Klemen Selakovič in Miha Šalehar. Če količkaj spremljate slovensko medijsko sceno, vam teh treh imen najbrž ni treba posebej predstavljati. Pa vendar: Zupančič je mladi zdravnik, specializant infektologije, ki je med pandemijo koronavirusa zaslovel s humorno-informativnim Instagram profilom Ministry for Wtf (ministrstvo za slabe ideje), zatem pa napisal še knjižno uspešnico Življenje v sivi coni, ki je v Sloveniji podrla rekorde prodaje, in začel voditi podkast Umetnost lenarjenja.
Selakovič je vplivnež, marketinški strokovnjak, razvijalec aplikacij in ustvarjalec najbolj poslušanega podkasta pri nas, Aidea (z več kot 5 milijoni prenosov), Šalehar pa dolgoletni radijski in televizijski voditelj ter kolumnist, ki ima ravno tako za seboj že nekaj knjižnih uspešnic.
Vsi trije so v približno istem času, pred dobrim mesecem, izdali knjige, ki so bile glede na njihovo bazo oboževalcev oziroma sledilcev in vsebino, zanimivo širšemu občinstvu – lahko bi se reklo, da se v nekem smislu vse tri spogledujejo z literaturo za osebno rast, a na osnovi lastne izkušnje –, praktično predestinirane, da postanejo uspešnice.
Napovedi potrjujejo prvi podatki prodaje na knjižnem sejmu, saj so se po podatkih Mladinske knjige izpred nekaj dni vse uvrstile na lestvico najbolje prodajanih: Zupančičeva Znanost mirnega življenja je pristala na prvem, Selakovičeva Aidea na četrtem in Šaleharjev Notranji pir na petem mestu.
Je 'hajp' upravičen? Ker so nas naučili, da se z uspešnicami nikoli ne sme delati preveč v rokavicah, pač pa jih je smiselno natančno prebrati in pretresti, smo se zakopali med knjižne strani in preverili, v čem je njihova draž, predvsem pa, ali se branje izplača.
David Zupančič: Znanost mirnega življenja
Najvišjo oceno si je prislužil David Zupančič, ki je marsikoga presenetil s tem, ko je tako hitro po uspešnici Življenje v sivi coni (izšla je ravno pred letom dni) najavil novo knjigo.
Zasnoval jo je drugače kot prvo, kajti če je prva izjemno duhovit in berljiv leposlovni popis turbulentnega vsakdana nekega zdravnika med epidemijo, je druga bolj priročniške narave: uporabni nasveti, ki jih je pisec izpeljal iz lastnega življenja in težav, s katerimi se je soočal, se v njej prepletajo z medicinsko strokovno podlago, podano na razumljiv in dostopen način.
Tako boste denimo izvedeli, zakaj bi vam lahko koristila meditacija, tudi če ste do nje skeptični (in piska teh vrstic je), kako premagati nespečnost, ki je mlademu zdravniku v prvih letih študija požrla kar nekaj živcev, kako se soočati z odnosi in ljudmi, ki vam pijejo kri, kako vam pri obvladovanju stresa lahko pomaga vizualizacija, kako se naučiti transparentnega komuniciranja brez sarkazma in ostalih podtonov, pa še in še.
Skratka: morda je prav to knjiga, ki jo potrebujete, če že dolgo kolebate, kako postati prijaznejši do sebe in začeti na prvo mesto postavljati svoj notranji mir.
Četudi tokrat ne gre za leposlovje, to ne pomeni, da boste razočarani tisti, ki ste prvo knjigo požrli zaradi privlačnega sloga in intrigantne vsebine, saj se bere ravno tako tekoče kot prva in je ravno v pravšnji meri začinjena z osebnimi anekdotami, Zupančič pa v vlogi delilca nasvetov ne zavzema pokroviteljske ali vzvišene drže, ampak deluje kot pomirjujoč prijatelj in zaveznik, ki se je v snov, o kateri piše, zares poglobil.
Ocena: 5 *****
View this post on Instagram
Nekaj izbranih citatov iz knjige:
"Bodite tista oseba, ki je dovolj zrela in psihološko močna, da prepozna tuj uspeh, ne da bi v središče pozornosti takoj postavila sebe. /.../ Lahko se seveda zapičimo v to, kaj vse nam pripada in kako nas je kruta usoda izigrala. Lahko pa si rajši naredimo uslugo in se odločimo, da ni nič hudega, če nismo v središču sveta (še dobro?) in se lepe stvari dogajajo tudi drugim ljudem, neodvisno od nas. Nobenega razloga ni, da bi nas to dejstvo deprimiralo. Nasprotno – lahko dopustimo, da nam izboljša razpoloženje, pa čeprav smo le mimoidoči opazovalec."
"Brez dvoma lahko tudi jaz treniram trikrat na teden. V bistvu lahko treniram petkrat na teden in v kopalkah bom videti bistveno bolje kot danes. Moram pa za tako resno športno dejavnost poiskati čas in energijo in ničesar od tega ne morem čarobno ustvariti iz zraka okoli sebe. Če bom treniral štirikrat na teden, bom pač manj s hčerko. Če tega nisem pripravljen žrtvovati, bo to pomenilo, da bom najbrž opustil doktorski študij. Ali pa ne bom pisal knjig."
"Pisal sem že o tem, da je treba spoštovati svoje stiske in se nanje odzivati sočutno. Popolnoma enak odnos svetujem za obravnavo stisk drugih ljudi. Različni smo si in prav vsak človek na svetu pozna tudi temnejšo plat življenja, čeprav morda navzven deluje brilijanten in popoln. Ničesar ne dobimo s tem, da se primerjamo."
Miha Šalehar: Notranji pir
Ne glede na to, kakšno mnenje imate sicer o Mihi Šaleharju, njegovem specifičnem humorju in dovtipih na račun Slovencev – Notranji pir je knjiga, ki smo jo kot izrazito pivski narod nujno potrebovali.
Šalehar v njej namreč popiše svojo mukotrpno pot preobrazbe iz človeka, ki je od petnajstega leta praktično vse življenjske okoliščine izdatno zalival z alkoholom, natančneje mrzlim "pirom" (fotodokazi so še vedno na njegovem instagramu), a bil ob tem še vedno operativen in uspešen, v skoraj popolnega abstinenta.
View this post on Instagram
Njegovim tegobam boste vneto prikimavali, že če ste se kadarkoli kot nepivec ali celo samo zmerni pivec v katerikoli družbeni skupini, ki jo povezuje samo žlahtna kapljica, otepali nadležnih vprašanj, kot je "A ti pa ne boš?" ali "A čmo še enga?". Čeprav Šalehar ne skopari s humorjem in cinizmom, pa knjiga v resnici ni smešna, prej žalostna, saj pokaže, kako globoko se je alkoholizem zalezel v vse pore naše družbe.
Ne gre samo za pijance, ki slonijo ob šanku in ob katerih se lahko tolažimo, da "takšni pa že nismo": težava so tudi visoko funkcionalni alkoholiki (obeh spolov), ki jih nihče nikoli ne vpraša po zdravju, ker imajo družine, uspešne kariere, športajo, hodijo v hribe, prirejajo piknike in ob vsej tej manični plovbi skozi napore življenja dolgo ne dojamejo, da v resnici čakajo samo še na vesele urice po službi ali konce tedna, da se ga dodobra "nažgejo". In teh res ni malo.
Edino, kar gre knjigi morda očitati, je to, da se Šalehar v njej izrazito osredotoči na svojo perspektivo na dogodke, tudi na pretekle pijanske etape, elegantno pa se izogne podrobnemu opisovanju tega, kako so njegove pijanske eskapade, sploh če je denimo res vse nedelje preležal z mačkom, komentirali in doživljali drugi, predvsem najožja družina.
Ocena: 4 ****
Nekaj izbranih citatov iz knjige:
"Seveda si kot mnoge druge žrtve takih tipov ljubezen ni mislila, da bo seksi črnolasec, fit in po pivu dišeči žurerski hiperaktivec v desetih letih skupnega življenja postal sto deset kilogramov težko sivobrado prase, na pol depresivna histerična princeska s čustveno inteligenco petletnika, ki smrči, prdi in vonja po postanem piru ter ji nikdar nič ni prav."
"Alkohol izgubi svojo magijo, ko izgubi svojo laž. Laž je nesmrtna duša alkohola, pa naj se sliši še tako radikalno. In vsakdo nosi svojo. Eni jo preglasijo z denarjem, drugi z ugledom, tretji z drogami, četrti s hrano. Najbolj egalitaren pa je alkohol. Ker je učinkovit, poceni, sprejemljiv in res pozdravi vse."
"Spet bomo rekli, da je to pač stvar kulture. Naše kulture. V tej točki, ko idiotizem opijanja ob vsaki priložnosti nekritično sprejemamo kot del (naše!) kulture, bi se lahko zamislili nad samim konceptom kulture. Premislili bi lahko, koliko idiotskih življenjskih praks s pomočjo kulture pometemo pod preprogo, kjer hranimo ideje, ki so tako zelo naše, da nam jih ni treba premišljati. Ker so pač stvar naše kulture in bodo take ostale."
Klemen Selakovič: Aidea
Če bi prebrali vse tri najbolj opevane knjige tega trenutka in bi nas prav vse navdušile, bi bil to precej izjemen scenarij, ki bi morda označeval začetek umika naše skepse do vplivnežev, a od knjige Aidea smo glede na zveneče objave na družbenih omrežjih pričakovali več.
Knjiga je dobro zastavljena: močan citat enega od gostov v Selakovičevih podkastih na vsaki strani spremlja njegov premislek, ki tematiko citata še razširi ali pa jo vzame za izhodišče. Zdi se, da želi Selakovič v duhu Sokrata, Platona, Aristotela, sv. Avguština in drugih splošno poznanih imen zahodne filozofije, ki jih v knjigi večkrat jemlje za referenco, zgraditi imidž nekakšnega pop filozofa sodobnega časa, tudi vzornika za mlade generacije.
A četudi so poante, ki jih izpeljuje, nedvomno na mestu, bodo zahtevnejšega bralca, ki je recimo užival v Montaignovih esejih in drugih literarno-filozofskih mojstrovinah, verjetno pustile hladnega.
To v uvodu sicer napove tudi sam: igra se z različnimi dojemanji knjige in napove, da bodo misli v knjigi za nekega bralca pretenciozne in na nižjih duhovnih ravneh, kot so oni sami, za druge pa več od tega. Ravno tako svari, da ni pravilnih odgovorov in načinov branja. Dopuščamo torej tako možnost, da med branjem nismo bili v pravem mentalnem stanju, kot to, da je knjiga bolj namenjena javnosti, ki z literarno-filozofsko tradicijo v resnici ni seznanjena.
Selakovičevi podkasti so zanimivi in priljubljeni ravno zaradi skrbno izbranih gostov, neposrednih vprašanj in pestrosti tematik, ki pa na papirju malenkost zvodenijo oziroma ne prinašajo ničesar novega. Od avtorja bi si zato želeli še kakšno manj osebno knjigo, v kateri bi vzpostavil izrazitejši dialog z drugimi, saj mu gre ustvarjanje okolja, v katerem se mu sogovorniki odprejo, zares dobro od rok.
Ocena: 3 ***
View this post on Instagram
Nekaj izbranih citatov iz knjige:
"Razmišljam o tem, kaj je dobro in kaj je prav. Toliko je mnenj, prepričanj in vrednot, ki jih ljudje nosimo s sabo, da se zdi nemogoče določiti enotno merilo. To, o čemer ljudje mislimo, da je dobro in prav, ni nujno zares takšno. Je bilo dobro in prav, da smo izumili atomsko bombo? Morda smo s tem orožjem povzročili toliko trpljenja in smrti, da je o njem nemogoče misliti drugače kot negativno. Morda pa smo s tem orožjem preprečili največji konflikt v zgodovini človeštva – 3. svetovno vojno. Poskušam razumeti oba odgovora."
"Zares obstaja samo dvoje: ideje in resničnost. Resničnost je resnica, vse drugo je privid. Ker ko imajo ljudje dobre ideje o tem, kako naj bi bilo, lahko naredijo veliko slabega. Saj veš: pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Zgovorina ti to jasno kaže."
"Bilo je obdobje eksperimentiranja, raziskovanja meja. Beg pred sabo, beg v zasvojenost. Znašel sem se v začaranem krogu iskanja novih dražljajev, ki pa niso mogli zapolniti notranje praznine. Nihče me ni ustavil, sam pa se nisem znal. Ustavil me je šele um, ki je rekel, da ima dovolj, in to tako, da je kolapsiral. Na Tajskem. Stran od vseh bližnjih. Um je uporabljal jezik bolečine, strahu in norosti – mojega največjega strahu. Začel sem izgubljati stik s sabo in z resničnostjo."
