Vida Igličar je večkrat nagrajena grafična oblikovalka, ilustratorka in ambasadorka skrbi za duševno zdravje, ki želi ljudi voditi do bolj umirjenega življenja in jim pokazati, da se stiske lahko zmanjšajo, če o njih spregovoriš in jih deliš.
"Tisti, ki tesnobe ne (pre)poznajo, jo primerjajo z občutkom, ko premišljuješ, ali nisi česa pozabil. Ali s trenutkom, ko se na dveh nogah zibaš na stolu in si na meji, da se prevrneš vznak. Negotovost, dvom, nemir, občutek izgube trdnih tal pod nogami, slabost, zvijanje v trebuhu, švigajoče misli, pospešeno bitje srca, potenje ... Če si predstavljaš, da to doživljaš vsak dan in tem občutkom še ne znaš dati nalepke, ne razumeš, kaj pomenijo, kaj jih sproži ali od kod izvirajo, kaj šele, kaj z njimi narediti, lahko razumeš, da se človek v taki situaciji počuti izgubljeno," v svoji novi knjigi Vse je v redu zapiše večkrat nagrajena grafična oblikovalka in ilustratorka Vida Igličar.
Kljub mladosti (rojena je leta 1991) ima ustvarjalka za seboj razgibano in bogato kariero: kot grafična oblikovalka in pozneje umetniška direktorica je delala na eni naših največjih marketinških agencij, Pristopu, ko je stopila na samostojno pot, pa je s svojimi prepoznavnimi ilustracijami in grafično podobo opremila številne odmevne knjige in produkte: uspešnici zdravnika Davida Zupančiča, romane Elene Ferrante, priročnik za nego kože Živjo, lepa koža, rokovnik vplivnice Lepe Afne in druge ter ustvarila spominski album za stare starše Naj ti povem svojo zgodbo.
Vendar se je za njenimi uspehi in perfekcionizmom skrivala temnejša plat: nakopičena čustva, kot so sram, travma zaradi izgub bližnjih oseb, strah, žalost, krivda. Vse to se je najprej izrazilo v motnjah hranjenja, pozneje v paničnih napadih, izgorelosti, nazadnje še v vseprisotni tesnobi. Dolgo se ji je zdelo, da je v svojih težavah sama, zato jih je začela beležiti.
Danes, z dvema knjigama na to temo (prva, 100 dni za boljšo mene, se je v mesecu izida uvrstila na lestvico najbolje prodajanih knjig založbe Mladinska knjiga), lahko svojim področjem delovanja doda eno: ambasadorka skrbi za duševno zdravje, ki želi ljudi voditi do bolj umirjenega življenja in jim pokazati, da se stiske lahko zmanjšajo, če o njih spregovoriš in jih deliš.
Naslov njene zadnje knjige Vse je v redu izhaja iz mantre "vse bo v redu", ki si jo je v obdobjih stisk večkrat ponavljala, a glede na to, da je doživljanje tesnobe povezano tudi s tem, da smo z mislimi več v prihodnosti kot v sedanjosti, nismo torej čuječni, jo je sčasoma zamenjala z "vse je v redu".
Gre za stanje, ki mine
Vida Igličar je knjigo Vse je v redu, iskreno izpoved o različnih faktorjih in dogodkih v njenem življenju, ki so vodile do duševnih stisk, in mehanizmih, s katerimi se jih je učila in se jih še vedno uči premagovati, ta teden predstavila v knjigarni Konzorcij, kjer je v pogovoru z voditeljico Ajdo Rotar Urankar povedala, da v trenutku, ko je doživela najbolj usodni panični napad, še ni vedela, da gre za stanje, ki mine.
"Takrat sem bila sama v stanovanju, poklicala sem starša in jima govorila samo, da nisem v redu, mislila sem, da se mi bo zmešalo ali pa da bom umrla," je dejala. Samo misel na kakršne koli osnovne opravke, ki jih je sicer počela ves čas, je predstavljala ogromen napor, zato se je nekako spravila v posteljo, zaspala in se zbudila povsem izčrpana, kot bi pretekla maraton.
"Zato se mi zdi pomembno, da se o tem govori, da še kdo prepozna tako stanje, ker meni je potem kdo večkrat rekel, ja, saj meni se je tudi to zgodilo med učenjem za izpite ali kaj podobnega ... in razmišljala sem, zakaj nisem že prej vedela, da to doživlja več ljudi." Pri paničnih napadih je namreč ključno ravno to, da se kljub neprijetnim občutkom, ki jih doživljaš, začneš zavedati, da nisi življenjsko ogrožen.
Tudi pri tesnobi, pravi Vida Igličar, ni cilj, da jo naenkrat nehaš doživljati, ker se tega ne da doseči čez noč, temveč da se naučiš z njo ravnati. "Ko je tesnoba intenzivna, se res izplača poiskati pomoč, se izobraziti v dihalnih vajah ali se nekako naučiti, da jo izkoristiš sebi v prid. Pri dihalnih vajah na primer pomaga, če podaljšuješ izdih, kar umiri živčni sistem," je dejala.
Minljivost se je prikradla v vse pore vsakdanjika
Njeno življenje so posebej zaznamovali trije travmatični dogodki: najprej je pri devetih letih postala žrtev neutemeljenega obrekovanja in napadanja sošolcev. "O tem me je bilo dolgo sram govoriti, ampak danes pa vem, kako pogubno je lahko tovrstno nadlegovanje in želim si, da bi bilo tega za nadaljnje generacije čim manj," je povedala Ajdi Rotar Urankar. "Knjiga Vse je v redu je kot neke vrste epilog te izkušnje iz otroštva. Ker sem takrat dojela, kako grozno je, ko izgubiš nadzor, sem to iskala skozi nadzorovanje telesa, potem pa skozi pretirano delo."
Potem pa sta sledili še dve tragediji: najprej je v gimnaziji nenadno umrl njen soplesalec, nato pa v prvem letniku študija še fant, in to ravno med obiskom pri njej v Angliji, kjer je tedaj študirala.
"To sta bili res najtežji zgodbi, posebej, ker sem bila takrat še precej mlada. Takrat sem velikokrat preverjala, ali moji bližnji še dihajo, ker je bila smrt ves čas za vogalom in zdelo se mi je, da je samo vprašanje časa, kdo bo naslednji. Tako vidiš, kako se minljivost res prikrade v vse pore vsakdanjika," pravi oblikovalka.
"Po drugi strani pa imajo te izgube tudi drugo plat: brutalno soočenje z minljivostjo me je naučilo veliko bolj ceniti življenje. Pokaže ti, da to, kar imaš, ni samoumevno, še bolj si hvaležen, da imaš življenje in da ga lahko deliš z bližnjimi."
Po smrti soplesalca so ji iz najhujše teme pomagali antidepresivi, začela je hoditi tudi na psihoterapijo, ko je nenadno odšel še njen fant, pa se je zakopala v delo. Na svojem področju je bila vedno med najboljšimi in vrstiti so se začeli uspehi, ki jih je dojemala kot potrditev, da lahko dela še več in še intenzivneje. "Vendar pa je bilo tega sčasoma toliko, da me je pripeljalo do izgorelosti. Nisem se namreč zavedala, da sem s pretiranim delom polnila neko praznino, ki bi si jo morala pustiti občutiti," je bila iskrena.
Danes radost išče v drugih stvareh: v športu, trenutkih v naravi, s fantom, povsem preprostih ritualih, kot je na primer nabiranje rož. "Do tesnobe me je verjetno pripeljalo to, da nisem bila v stiku s sabo. Poleg tega ti tesnoba govori, da je tvoj notranji svet zelo neprijeten. To sem začela premagovati tako, da sem ga začela zavestno ustvarjati bolj prijetnega: začela sem se zavedati, kaj pomeni, če si prestrog do sebe, kako pomembno je, da je tvoj notranji glas nežen in prijazen. Če me danes preplavi panika, znam biti v stiku s sabo in prepoznati, da misli niso resnične in da se lahko od njih distanciram."
Morda vas zanima tudi:
Izbrani citati iz knjige Vse je v redu:
"Zamižim, predstavljam si sebe v tretjem razredu, tik preden sem bila ranjena. Te svoje različice se v sedanjosti izogibam, zatiram jo in se trudim, da bi ostala pod površjem. Ta del mene, ki še ne hlasta po nadzoru in popolnosti, me krega, da sem tako zadrgnjena. Zakaj se ne sprostim? Hkrati je žalostna, da sem jo zaradi tistega dejanja toliko obsojala. Prosi me, naj ji pustim, da zaživi. Naj ji zaupam, da je spontanost nekaj lepega. Da se lahko prepustim užitku. Prosi me, naj jo sprejmem. Naj sprejmem to, kar sem, in se neham prilagajati drugim. Zakaj se me sramuješ, me vpraša."
"Da so motnje hranjenja in želja po nadzorovanju povezane, sem spoznala na terapiji in s samorefleksijo. med opazovanjem vzorcev, predvsem za nazaj, sem povezala trenutke, ko se je sprožil cikel prenajedanja, in sprevidela, da sem z njim običajno polnila praznino. Praznino, ki je nastala v meni in bila nevzdržna ob čisto običajnih stvareh. Recimo, ko se mi je nenadno sprostil urnik in nisem vedela, kaj bi počela."
"Če živim v prepričanju, da nisem dovolj, bom težko v življenje sprejela koga, ki verjame, da sem. Edini način, da ga sprejmem, tistega, ki v meni vidi lepoto, je, da lepoto v sebi najdem sama."
https://www.metropolitan.si/zdravje/ospice-sirjenje-evropa-cepljenje/
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih
