Meduzja invazija: klobučnjake opazili tudi ob naši obali, problem pa je globalen

Veliki klobučnjak je ožigalkar, katerega ožig ni nevaren. Večje težave povzroča zaradi svoje velikosti ribičem in kopalcem. Dotični klobučnjak je skupaj z mesečinko (ki jo domačini v primorju po domače imenujejo »žele«), in uhatim klobučnjakom pri nas avtohton, problematična pa je njegova številčnost, ki se iz leta v leto povečuje ter indicira na resne ekološke probleme našega morja. Seveda Jadran ni edini, ki se spopada z meduzjo invazijo. Problem je globalen, skrb zbujajoč in vse težje obvladljiv.

Ko iz piranske ali koprske punte gledamo v desetine modro, zeleno in rožnato obarvanih klobučnjakov, se hitro vprašamo, zakaj je sploh prišlo do tega pojava.

Razlog tiči v razmnoževalnem ciklu teh bitij. Gledamo namreč ljubezenski vodni ples.

Ožigalkarji so v morjih plavali že preden so se pojavili dinozavri. Ko so razmere primerne, se zberejo v roje, ki služijo spolnemu razmnoževanju. Samec med rojenjem sprošča v vodo gamete (spolne celice). Da je lahko uspešen, mora biti blizu samic. To veliki klobučnjaki delajo spomladi. Zato zbiranje v roje in zato jih je v tem obdobju toliko ta kupu. Mar ni zanimivo, da je bitje brez možganov, ki je sestavljeno iz 95 % vode, 5 % beljakovin ter majhne količine lipidov in soli, sposobno vsega tega?

Nenormalna količina ožigalkarjev je žal povezana z ekosistemskimi motnjami, človeškim delovanjem in podnebnimi spremembami. S tem ko toplogredni plini lovijo sončno toploto, se ozračje segreva. Največ presežne toplote absorbirajo oceani, ki se posledično prav tako segrevajo. To velja tudi za Jadran. Za razliko od mnogih morskih bitij zmernih in hladnejših morij, ki jim višja temperatura škoduje, ožigalkarji toplejšo vodo naravnost obožujejo. Toplejše morje pomeni tudi manj kisika, ki prav tako prizadene večino organizmov, ne pa ožigalkarjev. Ta dvojni udarec sprememb pomeni hitrejši razvoj ožigalkarskih ličink in hkrati manj plenilcev (klobučnjaki so na primer najljubša hrana morskim želvam. Kdaj ste v slovenskem morju nazadnje opazili kakšno?). Da bo recept za meduzjo invazijo popoln, velja navesti, da je razplodna samica klobučnjaka zmožna odložiti do 45.000 jajčec na dan.

Od te točke naprej se ekosistemska veriga le še ruši. Porast števila meduz hitro obrne cikel morske prehranjevalne verige na glavo. S svojo številčnostjo prikrajšajo roji ožigalkarjev male ribe za hrano, kar omejuje prenos energije navzgor po prehranjevalni verigi. Plenilcev meduz je posledično manj, kar narekuje njihovo preveliko število in krog se podre. Zanimivo je, da so ob tem procesu prizadete celo morske baterije, odgovorne za razkrajanje poginulih organizmov. Med razkrajanjem se hranila vračajo nazaj v prehranjevalno mrežo. Problem nastane, ker se ožigalkarji po poginu razgradijo na biomaso z zelo visoko vsebnostjo ogljika, ki ga bakterije ne zmorejo v celoti absorbirati. Namesto da bi ga uporabile za rast, ga zato izdihnejo kot ogljikov dioksid. To pomeni, da se ob koncu meduzje invazije v morje sprosti še več toplogrednega plina.

Meduze v Trstu. 😵 pic.twitter.com/TANk1ebz9o

— SladkaKotMed (@sladkakotmed) May 6, 2022

Obstaja še nekaj teorij, ki skušajo najti razlog za povečano število meduz. Kriva naj bi bila slanost morja, v Jadranu je to povezano s toplejšimi in bolj sušnimi poletji, ki vplivajo na manjši dotok sladke vode v morje. Eden od razlogov naj bi bila tudi gnojila, ki z rekami pritečejo v morje in povzročajo njegovo cvetenje. Potem je tu še prekomeren ribolov in onesnaženost s plastiko, ki ubija plenilce meduz. Delfin, ki si za malico prav rad privošči meduzo, lahko plavajočo plastično vrečko kaj hitro zamenja za obrok. Rezultat je seveda smrten.

Če v domačem morju meduzja invazija povzroča škodo predvsem ribičem in turizmu, pa je v svetovnem pogledu zadeva veliko bolj resna. Na Bližnjem vzhodu, Japonskem in v Izraelu ožigalkarji zaradi svoje številčnosti že grozijo, da bodo zamašili infrastrukturo za razsoljevanje morske vode. To lahko povzroči manko pitne vode sto tisočem prebivalcev. Jasno je, da bo treba ukrepati. Najprej s stabilizacijo ekosistemov, nato pa še z reševanjem podnebja.

Število meduz bi lahko zmanjšali tudi z namenskim odlovom in jih uporabili kot gnojilo, potencialni čistilec mikroplastike, vir kolagena in za prehrambne namene. Meduza, narezana na rezance, skuhana in postrežena z zelenjavo ali mesom predstavlja eno od jedi daljnega vzhoda. Bi jo poskusili tudi vi?

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev