Spoznajte Slovenca, ki se je peš odpravil po najdaljši cesti na svetu: 3 leta in 14 parov športnih copat

Oli Walker pravi, da je v življenju izven cone udobja res lepše. S posvojeno psičko Carlitos potuje od juga na sever ameriške celine. Ujeli smo ga v Kanadi. Še nekaj maratonov, pa bo po treh letih hoje na cilju.

Oliver, kaj te je spodbudilo za tako noro avanturo?

V šali –  ni se mi ljubilo več hoditi v službo (smeh). Bral sem knjigo o nekem gospodu, ki je šel okoli sveta peš, in ko sem videl, kaj vse doživlja, sem si rekel 'vau, jaz bi tudi nekaj podobnega'. To je bilo leta 2015 in naslednje leto sem se odločil, da grem peš od zahodne do vzhodne obale ZDA. Hodil sem pol leta in naredil 6800 kilometrov.

Ko sem se vrnil domov v rutino, sem pogrešal življenje na cesti. Takole na poti se vsak dan nekaj dogaja.

Po dobrem letu sem se odločil za nov projekt – da štartam od najnižje točke Južne Amerike in upam, da kmalu zaključim na najsevernejši točki Severne Amerike.

To je najdaljša cesta na svetu, ki pelje skozi 15 različnih držav, ogromno različnih kultur, hrane, vremenskih razmer, od gorovij prek puščav …

Nisem šel na pot zato, ker bi iskal samega sebe ali kaj podobnega. Enostavno hočem živeti življenje.

Kdaj si začel hoditi in kje si trenutno?

Oktobra 2018 sem štartal iz Argentine in hodil eno leto in pol. Prehodil sem skoraj že vso južnoameriško celino, ko se je zgodila edina res negativna stvar doslej – oropali so me. In ker so mi vzeli tudi potni list (še danes ne vem, zakaj), sem se moral vrniti v Slovenijo.

Uredil sem ukradene dokumente, se vrnil v Kolumbijo, čez tri dni pa se je začela karantena zaradi koronavirusa!

Tako sem v treh tednih dvakrat pristal v Sloveniji, v drugo kar za celo leto. Najhuje je bilo, ker sem vmes v Peruju posvojil psičko Carlitos, ki ni smela z menoj v Slovenijo, ker se ni izšlo z dokumenti.

 

Zanjo sem našel hotel, jaz pa sem v Sloveniji čakal, kdaj bom lahko nadaljeval pot.

Dobro leto je, odkar spet hodim naokoli. V tem času sem prehodil več kot 9000 kilometrov, vsega skupaj pa čez 21.000. Trenutno sem v Kanadi.

Se poti strogo držiš, ali jo kaj prilagajaš dani situaciji?

Moja prvotna ideja je bila prečkati ZDA po drugi strani, čez obalo. Potem pa je prišlo osem mesecev izjemne vročine, ki je bila utrujajoča tako zame kot za Carlitos, in sem načrt prilagodil. Odločil sem se, da grem po vzhodni obali Mehike, da čimprej pridem do Združenih držav. Imel sem željo iti tudi skozi Teksas, ko pa se mi je ponudila priložnost, da se srečam z Luko Dončićem, to sploh ni bilo več vprašanje.

Dončića veliko spremljam in srečanje z njim konec letošnjega januarja v Dallasu je verjetno ena najlepših izkušenj na poti.

Čeprav sva se srečala samo na hitro, nisva se veliko pogovarjala, sem bil kot kakšna najstnica na koncertu Justina Bieberja (smeh). Mi je pa podpisal dres, ki je ravno v teh dneh na dobrodelni dražbi v Slovenskih Konjicah. To je neka mala zahvala, da vsaj malo povrnem pomoč, ki jo dobim.

Verjetno je nemogoče, da bi za tako pot človek lahko privarčeval?

Ni šans, da bi se na pot odpravil brez podpore! Čeprav se trudim, da na dan zapravim po 10 evrov, je to v Kanadi in Ameriki mnogo težje kot na jugu, kjer je ceneje. Če ne bi imel pomoči skupnosti, občine, sokrajanov in ljudi, ki me spremljajo, mi ne bi uspelo.

Kako pa živiš – kje spiš, kje se umivaš, kje ješ?

Večino časa –  ko ne hodim –  živim v šotoru. V Kanadi in ZDA je precej preprosto najti prostor za kampiranje, južneje pa je malo težje. V Hondurasu, Salvadorju in Mehiki je bilo prenevarno, da bi postavil šotor kar kjerkoli. Tam sem vedno iskal dokaj varno mesto v bližini policijske postaje ali kakšne črpalke.

Tuširam se na bencinskih črpalkah, kuham si pa tako, 'pod narekovajem' (smeh). Za zajtrk kosmiče, vmes kekse in kokakolo (vem, ni zdravo!), zvečer pa kakšno juho, testenine, kaj iz konzerve. Na jugu, kjer je bilo ceneje, sem jedel dosti ulične hrane.

Omenil si že ekstremne vremenske razmere. Kaj vse si doživel?

V Argentini izjemen veter, v Južni Ameriki izjemno vročino, marca pa sem v ZDA spal v šotoru pri -15 stopinjah Celzija. To je bila res skrajnost, skoraj nič nisem spal. Ko pridejo take razmere, grem prespat v hotel.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Oliver Tic (@olithewalker)

Kako se spakira za tri leta najrazličnejših vremenskih razmer?

Vse, kar imam, vozim v vozičku. Tam je tudi princesa Carlitos. Skupna teža je okoli 50 kilogramov. Za obleči imam nekaj zimskega in nekaj poletnega, vsekakor pa ne tovorim s seboj po pet parov hlač (smeh). Čevlje si naročam sproti. En par zdrži okoli 2000 do 2500 kilometrov.  

Če sem prav štel, trenutno nosim trinajsti par čevljev, pa še kakšen bo prišel na vrsto.

Bi izpostavil kakšno prehojeno državo ali kotiček v njej, ki ti je posebej pri srcu?

V Južni Ameriki zagotovo Argentina. Morda zato, ker je bila prva država na tej poti. Pa tudi veliko Slovencev sem srečal tam. Tamkajšnji ledenik Perito Moreno je fascinanten, v Čilu pa nacionalni park Torres del Paine. Machu Picchu je izjemen, v Boliviji pa ne bom pozabil spanja v Salar De Uyuni, ki je največje posušeno slano jezero na svetu.    

Že ko sem odhajal na pot, sem si rekel, da bi rad prečkal Atacamo, najbolj suho puščavo na svetu. In sem jo res, k sreči pozimi, da ni bilo take vročine.

Sicer pa me, bolj kot narava, vedno znova očarajo ljudje, interakcija z njimi, spoznavanje kultur. 

Kje so najbolj prijazni ljudje?

Brez dvoma so me najbolj fascinirale ZDA. To je svet zase, kar se tiče prijaznosti ljudi. Včasih so me kar zasuli s hrano – zame in za Carlitos. Nori so na take ekstremne podvige, vse jih zanima. Tudi Kanadčani so prijazni. Včasih mi prinesejo hrano, drugič mi plačajo hotel, tretjič me povabijo domov. 

Si vsak dan splaniraš, koliko moraš prehoditi, ali se ravnaš po počutju?

Odvisno od situacije. V srednji Ameriki sem bil odvisen od tega, da dan zaključim nekje na varnem. Nočem si delati planov, ne uživam v tem.

Edino, kar vedno približno vem, je to, kje je najbližje mesto, da lahko kupim vodo in hrano.

Najraje imam dneve, ko nisem pod nobenim pritiskom. Če se mi ljubi, naredim tudi 60 kilometrov, če pa ne, se ustavim po 10 kilometrih.

Ali pride dan, ko se ti ne ljubi vstati iz šotora in hoditi?

Seveda pride. Ko je mraz, je težko zlesti iz tople spalne vreče in se preobleči. Ko pa začnem hoditi, vse slabo izgine.

Ni še prišel dan, da bi mi bilo žal, da sem na tej poti.

Jaz sem že od nekdaj večino časa dobre volje. Zadovoljen sem s tem, kar imam, in redko me kaj vrže iz tira. Morda kakšna res prometna cesta. Vsako jutro sem hvaležen za to pot, da lahko sploh to počnem. Tri leta že živim brez službe, potujem, sem sit, srečujem ljudi, doma me čakajo ljudje, ki me podpirajo.

Kaj pa te dvigne ali motivira, ko pride slabši dan?

Glasba, brez nje bi res težko živel in hodil. Včasih Nina Pušlar, drugič AC/DC, tretjič MI2, Parni valjak ali pa tudi kaj bolj romantičnega (smeh). Pa take drobne stvari me motivirajo – topla kava, ko je mraz in ledena kokakola, ko je vroče. V dobro voljo me vedno spravi moja princesa Carlitos. Sicer pa imam stalno v glavi cilj, ki ga želim izpolniti. To je moja motivacija. Bi se kar strinjal s tistim, ko pravijo, da je 80 % v glavi, 20 % pa v nogah.

Kdaj načrtuješ doseči svoj cilj?

Že od samega začetka vem, da moram priti na Aljasko do avgusta, kateregakoli leta že (smeh). Potem se tam ohladi in ni več primerno za hojo. Tako, da načrtujem, da bom tam letos avgusta.

Pa potem?

Potem pa domov, v Slovenske Konjice! Pogrešam prijatelje in moj kraj. Pa Carlitos moram peljati domov, vsi jo čakajo, mnogo bolj kot mene (smeh). Načrtov za naprej nočem delati. Če se kaj poznam, bom šel nekam v službo, začel bom varčevati, potem pa me bo gotovo spet kaj prijelo. Ena drobna želja je hoditi po Avstraliji …

Za konec pa še tole. Pogosto na Facebooku deliš kakšno misel. Katera pa je tista tvoja, ki te vodi?

Sledi sanjam, poznajo pot.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču