Skotila se je na ulici in tam životarila, dokler je ni pri dveh mesecih sredi Peruja zagledal Slovenec Oliver Tič. Postala je njegova princesa.
Nekatere zgodbe se berejo kot roman. Kot tale čisto resnična zgodba o psički Carlitos, ki se je skotila na ulicah Peruja - države, kjer so psi povečini zgolj čuvaji in ne družabniki. Sredi parka jo je, ubogo in tresočo, na božični dan leta 2019 zagledal popotnik Oliver Tič, bolj znan kot Oli Walker iz Slovenskih Konjic.
''Bila je tam na ulici, tresla se je, ljudje so hodili mimo, jaz pa nisem vedel, kaj naj z njo,'' nam je povedal Oliver.
Vedel je, da z njo v hostel ne bo smel, ga je pa lastnik hostla pospremil do veterinarja, kjer je psička dobila antibiotike. Povedali so mu, da gre za mešanko med terierjem in šnavcerjem in da je stara med dva in tri meseci. Kmalu zatem je dobila tudi ime – Carlitos, po igralcu Manchester Uniteda, katerega velik navijač je Oli.
View this post on Instagram
Prvo noč sta presedela zunaj, na klopici, Carlitos je svojemu novemu in tudi prvemu človeku, ki ga je kdajkoli imela, spala na nogah.
''Potem pa je bila kar naenkrat z mano že 24 ur in vedel sem, da se ji ne obeta prav nič dobrega, če jo vrnem na ulico. Pa sem si rekel – nič, boš šla pa z mano,'' pravi Oli.
In sta šla. In še danes hodita in bosta skupaj hodila, vse dokler ne prideta do Aljaske. Tak je namreč cilj Oliverja Tiča, ki si je zadal prehoditi najdaljšo cesto na svetu, od Argentine do Aljaske.
A ni šlo vse tako gladko, kajti vmes je posegel koronavirus in Oliverju prekrižal načrte. Moral se je vrniti domov, Carlitos pa zaradi dokumentov ni bil dovoljen vstop v Evropo in ga je morala počakati v pasjem hotelu v Kolumbiji. Oliver je zanjo vsak mesec plačeval varstvo, hkrati pa upal, da čim prej pride čas ponovnega srečanja.
View this post on Instagram
Minilo je celo leto, preden sta se lahko zopet videla. Psička je Oliverju odhod malo zamerila in ga je nekaj dni ignorirala.
Potem so zavore popustile in je postala stara Carlitos – vedno dobre volje, malo posesivna, malo ljubosumna, a Oliverju najboljša možna družba.
Danes sta v Kanadi in pridno nabirata kilometre proti svojemu cilju. Oliver, že prej izkušen popotnik in pohodnik, pravi, da je potovati s psičko veliko težje, a tudi veliko lepše.
Zanimivo je, da Oliver prej ni nikoli gojil posebnih čustev do psov in ni razumel prijateljev, kako so lahko na svoje pse tako zelo navezani. ''Kako zelo sem se motil,'' prizna. In doda, da mu niti za en trenutek ni žal, da jo je vzel za svojo in da si potovanja brez nje ne predstavlja več.
https://www.metropolitan.si/trendi/zivali/neverjetna-zgodba-iz-osijeka-je-dokaz-da-pes-ne-pozabi/