Še kakšen mesec pa bo Oliver Tič končal svoje popotovanje od juga Argentine do Aljaske. Vedel je, da mu srečanja z medvedi ne uidejo, a da bo šlo tako na blizu, si ni predstavljal.
Oli se ta trenutek nahaja okoli jezera Muncho. ''Še slabih 2500 kilometrov do cilja na Aljaski,'' je povedal v zadnji objavi, kjer v popolnem sončnem dnevu ob ritmih Nine Pušlar hodi ob jezeru.
A zadnje dni ni bilo vedno tako sproščeno. Pisali smo o tem, da je bila pred njim ena najtežjih etap, na kateri je predvideval tudi srečanja z medvedi.
Nekaj jih je res bilo, bolj na daleč in bolj na hitro. Vse do dogodka, ki ga Oli ne bo nikoli pozabil.
''Sem pa danes doživel adrenalinsko izkušnjo, ki si jo bom sigurno zapomnil do konca življenja!''
Tako je začel svoje pripovedovanje. S posvojeno psičko Carlitos sta mirno hodila, ko je pričela kar naenkrat lajati. Vedno, ko se to zgodi, jo Oli pripne na povodec, saj je običajno v bližini kakšna žival.
''V preteklih dneh sva naletela na kar nekaj gorskih koz in bil sem prepričan, da je tudi tokrat tako, pa tudi gozd se mi je zdel preveč strm, da bi lahko medved prišel od tam.''
Nadaljevala sta s hojo, a Carlitos se kar ni in ni mogla umiriti ...
''Nič, počasi nadaljujem z hojo in Carlitos začne vedno bolj glasno stokat in gledat nazaj. Potem se pa tudi sam obrnem in glej ga medveda.''
Bil je le 3 metre stran od njiju. Oli je zapisal, da je enostavno 'zmrznil'. ''... jaz sem v trenutku zmrznil, veš ono ko hočeš v sanjah zakričat, pa ne moreš.''
To je bilo verjetno najdaljših nekaj sekund njegovega življenja. Nekaj sekund sta se tako gledala. In potem? ''... pol se pa on hladno obrne in gre naprej čez cesto. V trenutku nisem bil niti več lačen niti utrujen.''
Oli, srečno naprej!