Špela Šimenc | 7. 6. 2022, 20:00
Koprčanka Noemi pri 24 letih pustila vse za seboj in odšla sanjam naproti
Gotovo ste jo že videli. Na rolki, surfu ali supu, velikokrat v družbi pasjih prijateljev. S svojim prepoznavnim slogom in neverjetno energijo. Noemi je posebna, kot njeno ime.
Noemi Zonta je 27-letnica, ki prihaja iz Kopra. Odraščala je v Sloveniji, zadnja leta pa veliko časa raziskuje svet, obožuje naravo. Šport je njena meditacija, njena strast so športi na deski – rolkanje, surfanje, windsurfanje . Pri 24 letih se je odločila, da pusti vse za seboj in se odpravi sanjam naproti. Danes počne predvsem tisto, kar ima rada, in sodeč po izjemni priljubljenosti, imajo to radi tudi njeni sledilci. Povedala nam je, kako je na drugi strani cone udobja.
Noemi, kje smo te ujeli?
Doma sem, v Sloveniji, natančneje v Žusterni. Ujeli ste me ravno po kosilu in pred fotografiranjem, v resnici pa med službo, ki se pri meni, odkar delam v industriji socialnih omrežij, razpotegne ponavadi kar skozi ves dan.
Veliko ljudi te je spoznalo prek predstavitvenega videa Lonely Planeta, ki te je povabil k sodelovanju. Je bila to tvoja odskočna deska?
Sprva njihovega povabila sploh nisem jemala resno, ker je prišlo z zasebnega maila. Vse skupaj sem vzela kar malo z rezervo. Potem so me še enkrat kontaktirali in sem dojela, da gre zares. Snemalni dan je bil kot vsak drug delovni dan, vzdušje je bilo zelo sproščeno. Potem pa sem bila res presenečena, koliko ljudi pozna Lonely Planet. Šele kasneje, ko je video izšel, sem ugotovila, da je to ena velika odgovornost. Je bila pa tudi dobra odskočna deska. Vesela in hvaležna sem, da sem bila lahko del tega.
Kdaj si se odločila, da popolnoma spremeniš življenje, da tesno združiš službo in prosti čas?
To je bilo leta 2019, praktično kar čez noč sem pustila vse za sabo.
Takrat sem se odločila, da bom poskusila živeti tako, kot si želim – svobodno.
Imela sem redno službo v gledališču, ki sem jo oboževala. Vedno pa je bila nekje v ozadju tista želja … Ko sem šla na daljše potovanje in kar nekaj časa preživela na surfanju v francoskem Biarritzu, pa je želja dozorela.
Tam sem bila obdana s surfersko kulturo, z življenjskim slogom, pri katerem je vse malo bolj na počasi in na 'izi'. Od tam naprej mi je bila ideja, da ne moreš biti tam, kjer si želiš, ker si odvisen od službe, vedno manj všeč. Morilo me je, da ne morem iti na morje takrat, ko si želim.
Spomnim se, da sem začela pisati dolg mail staršem s to šokantno novico.
Da bom pustila službo, o kateri sem sanjala celo življenje in da bom poskusila biti malo bolj svobodna in počela čimveč stvari, ki me veselijo.
Kakšen je bil odziv staršev?
Uf … Moj oče ni bil preveč vesel (smeh). Mama pa je rekla, naj delam tisto, kar mi je všeč. Potem so se pa sprijaznili, ko so videli, da sem vesela, da mi je všeč, kar počnem. Da je bila to prava odločitev.
Iz cone udobja si skočila v vodo, stara pa komaj 25 let. Je bil začetek težak?
Na začetku me je šokiralo, ker sem imela kar naenkrat dosti več prostega časa, hkrati pa tudi manj 'sigurnosti'. Potem sem pa počasi ta prosti čas, moje hobije začela združevati s službo. Vedno hodiš po robu klifa, nikoli ne veš, kaj bo. Čeprav imajo ljudje velikokrat malo slab odziv na ta poklic, je v resnici precej več dela in odrekanj, kot v navadni službi. Je pa lepo.
Kako izgleda tvoj delavnik?
Nikoli se povsem ne odklopim. Edina sreča je ta, da me to delo tako močno veseli, da mi ni nič težko, da vem, zakaj delam. Jutra so moja, v miru pojem zajtrk in si vzamem čas za psa. Potem pa se začnejo maili, urejam vse potrebno za mojo znamko nogavic … Po kosilu se začne kreativni del, priprava na večerno fotografiranje. Vsak dan je drugačen in vsak dan je kar precej kaotičen (smeh). Vse delava skupaj s fantom Timom. On dela fotografijo in bolj birokratske stvari, jaz pa bdim nad kreativnim delom.
Šport ima v tvojem življenju danes veliko vlogo. Nekje sem ujela, da nisi bila od nekdaj navdušena nad njim …
Res je. Bila sem precej sramežljiv otrok, ekipni športi mi niso bili všeč. Ko sem bila mlajša, mi je bil šport predstavljen kot grozno tekmovalna stvar. Vsi so nekaj trenirali, jaz pa sem se vsega tega izogibala. Enostavno nisem našla športa, ki bi bil zame. Želela sem surfati, ampak to je bilo za tiste čase in za naše kraje precej eksotična ideja. Želela sem rolkati, ampak tega punce takrat še niso počele.
Eno obdobje v življenju sem bila totalno neaktivna. Potem ko sem študirala in športna vzgoja ni bila več obveza, pa sem videla, da je kar fino malo migati, začelo me je mikati surfanje.
Ugotovila sem, da je šport ena čudovita stvar in ne predstavljam si več dneva, brez da malo pomigam. To je moja meditacija, totalen odklop.
Če ne športam, sem kar malo sitna (smeh).
Kako bi izmed vseh aktivnosti, v katerih uživaš, izbrala najljubšo?
Res težko se odločim med windsurfanjem in rolkanjem.
Kje pa lahko najbližje domu ujameš veter ali valove?
Če je veter, grem kar pod našo hišo, v Žusterni. Na valove pa hodimo najbližje v Italijo, okoli Lignana, ali pa v Istro. Pogoji niso popolni, so pa v redu.
View this post on Instagram
Kje pa je tvoja sanjska destinacija, kjer lahko svobodno in brezmejno počneš vse to, kar te veseli?
Najbolj sem se našla na Kanarskih otokih, na otoku Lanzarote.
Ko sem pristala tam z letalom, sem prvič v življenju dobila tak čuden občutek, preblisk – to je to.
Bil je februar, vsi so bili v kratkih rokavih, bilo je toplo in nasploh čudovito. To je kraj, kjer lahko izvajam vse aktivnosti, ki so mi ljube – od pohodništva do potapljanja, snorkljanja, surfanja, windsurfanja, rolkanja. Pa vseskozi je toplo. Nad mrazom nisem ravno navdušena, čeprav imam rada smučanje.
Kako pogosto se vračaš na Lanzarote?
Tam sva s Timom eno zimo preživela na toplem, potem sva pa zaradi korone na otok skakala sem in tja.
V načrtu imava, da se tja preselimo, skupaj s prenovljenim oldtimerjem, v katerem bomo živeli. Prenova se končno bliža koncu, upam, da jeseni odrinemo.
Celotno potovanje malo oteži dejstvo, da imava dva precej velika psa, Apolla in Chio. Verjetno bomo šli do španskega Cadiza po cesti in potem na otok z ladjo.
View this post on Instagram
Je to tisto življenje, o katerem si sanjala in zaradi česar si pred leti pustila vse za seboj?
Meni je največji dosežek, da nimam nobenega nad sabo in da lahko sama razporejam svoj čas. To sem že dosegla.
Moje sanjsko življenje? Točno to. Živeti na otoku, kjer je toplo in lepo. Kjer lahko vsak dan počnem vse tisto, kar mi je všeč. Lanzarote.
Praviš, da gresta zraven tudi dva pasja prijatelja. Kdo sta Apollo in Chia?
Apollo je naš družinski pes, dobila sem ga, ko sem končala srednjo šolo. Vedno pa sem si želela imeti še enega psa. Ampak nikoli ni bil pravi čas, takrat sem živela še pri starših. Verjamem, da ko si nekaj močno želiš, se to kar izpolni. S Timom sva bila na potovanju na Sardiniji in sva ob cesti našla čisto nebogljeno psičko.
Bila je mladiček, pohabljena, polna klopov, suha in lačna.
Zelo se nama je zasmilila in odločila sva se, da jo odpeljeva v Slovenijo in poskušava zanjo najti dom. Čez dva dni pa sva bila že tako zaljubljena vanjo, da je kar ostala najina.
Je pa to psička z veliko travmami, potrebnega je bilo ogromno potrpljenja in dela, da smo danes tam, kjer smo. Na to me spominja brazgotina na obrazu, ko me je Chia nekaj dni po prihodu v Slovenijo pogrizla. Danes je to moja najboljša prijateljica, super sva se ujeli, je psička, kot bi si jo lahko samo želela in skupaj uživava pri vseh aktivnostih.
Si že od malega obdana z živalmi?
Od nekdaj sem bila obsedena z živalmi in doma smo vedno imeli kakšno živo bitje. Postati sem želela veterinarka, pa sem bila malo preveč lena, da bi šla to študirati (smeh). Življenje se mi zdi izpopolnjeno, če imaš še nekega kosmatinca zraven.
Noemi, katera lokacija ali doživetje je trenutno na tvojem 'seznamu želja'?
Moja skrita želja je daljši roadtrip s kombijem na neki drugi celini. Morda v Ameriki. Da bi ta življenjski slog izkusila še kje drugje, ne samo v Evropi.
Na Instagramu ti sledi ogromno ljudi. Ali z vedno večjo množico sledilcev čutiš kaj večjo odgovornost, več razmišljaš, kaj in kako objaviti?
Jaz nikoli o tem ne razmišljam preveč. Poskušam dati ven točno to, kar sem.
Moj edini cilj je, da koga navdihujem.
Morda za potovanje, morda za raziskovanje čudovitih kotičkov v naši bližini. Pa da tudi dekletom približam športe, ki morda bolj asociirajo na moški svet. To je moje vodilo od začetka.
View this post on Instagram
Kaj pa Noemi, ki je sledilci ne vidimo?
Tista Noemi pa ohranja v sebi umetniško dušo, rada kaj nariše ali slika, zvečer pa zaigra na klavir.
Za konec - kakšno je tvoje sporočilo svetu?
Zaupajte svojim sanjam – to bi rada predala naprej. Če si nečesa res želiš, je fino, da na tem delaš. Res se splača živeti na način, kot si sam želiš. Če je to uspelo meni, potem lahko uspe vsakemu.
