Pogovarjali smo se z izjemnim sogovornikom – 93-letnim Andrejem Hočevarjem, enim prvih meteorologov v Sloveniji. Še danes je aktiven in radoveden, z zanimanjem spremlja meteorološke spremembe, ki jih je preučeval vse svoje življenje. Ponudil nam je neprecenljiv vpogled v čase, ko je bilo napovedovanje vremena povsem drugačno kot danes.
93-letni Andrej Hočevar je eden prvih meteorologov v Sloveniji – peti diplomant meteorologije pri nas. Njegova kariera je hvalevredna, a še bolj kot strokovna pot navdušuje njegova energija, predanost in neizčrpen zaklad zgodb, ki jih nosi s seboj. Poslušati ga je vredno tudi, ko ne govori le o vremenu, saj je človek, ki nosi zgodbe o znanstvenem napredku, o vztrajnosti in predanosti poklicu, ki ga številni jemljejo kot nekaj samoumevnega.
93-letnik, ki bi mu mladostno energijo lahko zavidali tudi mnogo mlajši, se je na naše povabilo na intervju odzval z veseljem in s hitrim korakom prišel na naše podjetje – v nasprotju s številnimi mlajšimi sogovorniki, ki se jim je pogosto težko odpraviti od doma. Ob kavi nam je odprl knjigo spominov, polno zgodb, ki jih je prineslo več kot sedem desetletij ukvarjanja z vremenom, podnebjem in znanostjo. Govoril je o njegovih začetkih, o vremenskih napovedih, ki so bile včasih prava uganka, o Kredarici, kjer je v osami opazoval nebo, in o časih, ko je bilo treba napovedi sestavljati skoraj intuitivno, brez računalniških modelov, ki so danes samoumevni.
Preden začnete brati, se zavedajte, da je slovenska meteorologija danes takšna, kot je, tudi zaradi njega. Bil je eden tistih, ki so ji tlakovali pot, ki so ji dali strukturo in pomen. In še danes, pri svojih 93 letih, s strastjo govori o vremenu.
Meteorolog Andrej Hočevar
Andrej Hočevar
Hočevar se je rodil 1931. Otroštvo je preživljal v Kočevju, leta 1945 pa so se z družino – v luči povojnih razmer – preselili v Novo mesto. Že kot dijak novomeške gimnazije se je navduševal nad jadralstvom, potem pa tudi nad konstrukcijo letal. Tega pa takrat ni bilo mogoče študirati v Ljubljani, je bila pa najbližja stroka meteorologija. Zato se je vpisal na ta študij, se sam preselil v Ljubljano in leta 1954 kot peti v Sloveniji diplomiral iz meteorologije. Po tem je skupaj s še štirimi diplomanti meteorologije ustanovil Društvo meteorologov.
"Med študijem sem se ukvarjal tudi z glasbo," se spominja, da je v mladih letih rad poprijel za klarinet ali saksofon. Danes pa pravi, da instrumentov že dolgo ni držal v rokah.
Tri mesece občasno preživel sam na Kredarici
Po študiju se je zaposlil na Hidrološkem zavodu, kjer so kmalu po tem, ko je diplomiral, potrebovali nekoga, ki bi tri mesece preživel na Kredarici in tam opravljal vremenske meritve. Skupaj z dobrim prijateljem že iz otroštva, prav tako diplomantom meteorologije Bojanom Paradižem, sta se odločila, da bosta sprejela ta izziv.
Hrano za preživetje, smuči za zabavo, saksofon in kitaro za dušo ter premog za toploto: to sta nesla s seboj v odmaknjeno kočo na več kot 2500 metrih nadmorske višine, ki se je ob vsakem vetriču zamajala. A po mesecu dni – 23. decembra, tik pred prazniki – so se pojavile težave. Paradižu se je vnel slepič in tako mu ni preostalo drugega, kot da se kljub slabemu vremenu odpravi v dolino. Sam se je – v zimskih razmerah, po poledeneli poti – spustil s Kredarice, nato pa nadaljeval pot do Ljubljane, kjer so ga sprejeli v bolnišnico.
Hočevar nam to zgodbo pripoveduje s solzami v očeh, na koncu pa ga te celo premagajo. Paradiž ni bil le sodelavec, bil je njegov prijatelj od vrtca. Skupaj sta rasla, študirala in se podala na Kredarico – toda življenje je imelo drugačne načrte. Njuna skupna pot se je mnogo let pozneje za vedno končala, spomini na dobrega prijatelja pa so v Hočevarjevem srcu še vedno zelo živi.
Hočevar je tako ostal na Kredarici popolnoma sam – med božično-novoletnimi prazniki, v visokogorskem mrazu, sredi zime, odrezan od sveta, z le osnovnimi pripomočki za komuniciranje. Opravljal je meritve, se trikrat na dan javljal radijskim postajam in jim sporočal svoje ugotovitve z Morsejevo abecedo. Zveza z radiooddajno postajo ni vedno v redu delala, zato nikoli ni bil prepričan, ali so radijske hiše dobile njegovo poročanje. Vsak večer je poslušal, ali bo Kredarica omenjena pri poročilih.
"Danes je bila za čuda mirna noč. Po opoldanski depeši sem šel smučat. Ob treh popoldne sem poslušal z veliko napetostjo, če je moja zveza v redu. V poročilu je bila Kredarica! Toda zvečer me zopet niso sprejeli. Ne vem, kaj je, ni vse v redu. Ko bi se vreme kako ustalilo, bi bilo vsaj smučanje prijetno."
"Akumulator za oddajnik je bilo treba neprestano polniti. To je bil en star generator, ki je zelo rad nagajal. Na bencin si ga moral vžgati, pa ni vedno uspelo – navadno si moral velikokrat potegniti, počakati, svečko zamenjati ... S tem akumulatorjem sem se 'zafrkaval' vsaj enkrat na teden," se spominja tehničnih težav, ki je mogel reševati v visokogorju, in to povsem sam.
"Celo ugodnosti imam. Lahko ležem na posteljo, nataknem slušalke in brez motenj slišim zabavno glasbo. Tudi poročila lahko poslušam – tako da se poučim o življenju sveta. Celo sporede kinematografov poznam, filmov pa ne morem gledati. Sicer pa je narava, ti hribi in doline, pokrita s snegom, v večernem ali jutranjemu soncu lepša kot vsak film."
Kuhal si je kislo zelje, klobase, krompir, testenine, poskusil je tudi s peko kruha, a je pozabil dodati sol "in ni bil prav dober". "Preden sem šel na Kredarico, nisem nič kuhal, nič nisem znal," je priznal, medtem ko se je spominjal svojih skromnih kuharskih podvigov v mali koči na Kredarici.
"Kdaj sem se usedel pred kočo s saksofonom in igral. Veste, kako lepo je odmevalo od severne stene," se spominja.
Če je imel kaj časa, je smučal: "To je bilo precej nevarno. Če bi se mi kaj zgodilo, me nihče ne bi našel ali sploh vedel, da je z mano kaj narobe." Enkrat se je spravil v veliko nevarnost, ko je ombrometer, instrument za merjenje količine padavin, veter odnesel v dolino. Ker je instrument nujno potreboval, se je odločil, da ga gre s cepinom iskat. Ob tem se je zavedal, da bi en napačen korak lahko pomenil zdrs v globino.
Pravi, da mu na Kredarici "ni bilo hudo" in da ni nikoli pomislil, da bi odnehal in šel v dolino.
Pravi, da mu na Kredarici "ni bilo hudo" in da ni nikoli pomislil, da bi odnehal in šel v dolino, ampak kot pri vsaki stvari je bilo tudi tam dobrega in slabega. Cenil je samoto, ki mu je ponujala mir in čas za razmislek, a kljub temu je v dolgih nočeh, ko je veter zavijal okoli koče, včasih občutil tudi tisto praznino, ki jo lahko zapolni le bližina ljudi. Pove, da ga je v dolini tudi čakalo dekle.
"Sicer pa to življenje ni tako klavrno. Ko bi še deklico imel tu, bi bilo vse v redu."
Hidrološki zavod mu je neprestano pošiljal nove sodelavce, "a ni nobeden zdržal, zelo kmalu so izginili spet dol". "Tako nisem bil sam ves čas po odhodu Bojana. Vendar v letu 1955 se spominjam, da je bilo obdobje treh tednov, ko sem bil sam," pojasnjuje. Vesel je bil, da je zamenjava za Bojana Paradiža prišla vsaj v času silvestrovanja: tako je v družbi meteorološkega tehnika Zorana Dolenca pričakal leto 1955, ob tem pa sta izpraznila pol steklenice ruma, se spominja.
"Danes je prišla zamenjava za Bojana. Skupaj z nosačem je na Kredarico prišel meteorološki tehnik Zoran Dolenc. V proslavitev njegovega uspešnega prihoda in novega leta 1955 sva izpraznila pol steklenice ruma."
S Kredarice se je vrnil okoli pusta. Takoj se je odpravil na pustovanje pozdravit svoje bližnje, ki jih je že precej pogrešal. "Tam je bila moja družina – oče, mama ... Na zabavi so bili tudi fantje, s katerimi sem igral. Spomnim se, da sem takoj pograbil saksofon in šel igrat z njimi," se s solzami v očeh spominja, da je bilo nepredstavljivo po mesecih samote, ko so bili njegovi edini poslušalci veter, sneg in skale, spet biti med ljudmi in pred njimi igrati. Glasba, ki jo je igral tisto noč, ni bila le zabava – z njo je povedal, da se je vrnil. Da je preživel.
Takoj ko se je vrnil s Kredarice, je odšel na pustovanje, kjer je zaigral s svojimi prijatelji.
Na vprašanje, ali bi še kdaj šel izvajat podoben projekt na Kredarico, se samo zasmeji: "Saj sem še šel! Na Kredarico sem potem šel še večkrat, poslali so me, če je kakšna stvar nagajala. So mislili, da imam največ izkušenj, zlasti s tem generatorjem," pojasni. A čeprav se je tja še večkrat vračal kot tehnični reševalec, se nič več ni moglo primerjati s tistimi prvimi meseci samote, snega, vetra in tišine, ki so ga oblikovali za vse življenje. "Kdo bi vedel, mogoče bi pa spet šel tja za dlje časa, če bi mi to ponudili."
Od nadobudnega študenta do enega največjih strokovnjakov v Sloveniji
V začetku leta 1959 se je za tri mesece odpravil v Berlin, kjer je delal v prognostičnem oddelku. "Risal sem vremenske karte, tudi cirkumpolarne, ki so bile tudi tedaj tiskane," razlaga. "V Nemčiji so imeli boljše naprave, meteorologija je tam bila precej bolj razvita kot pri nas. Nemce so namreč financirali Američani. Od njih sem se veliko naučil," se spominja, kako je tam nabral veliko znanja, ki ga je pozneje posredoval mladim nadobudnežem, ki so želeli postati meteorologi, agronomi, gozdarji in krajinski arhitekti.
Leta 1960 se je Hočevar namreč zaposlil na biotehniški fakulteti, najprej kot raziskovalec, potem pa je leta 1973 postal izredni in leta 1978 redni profesor. Ukvarjal se je z aplikativno meteorologijo in klimatologijo, zlasti z vidika agronomije, gozdarstva in energetike. Objavil je več kot 70 znanstvenih in strokovnih del in tri učbenike. Od 2007 je zaslužni profesor ljubljanske univerze; 1997 je prejel Jesenkovo priznanje Biotehiške fakultete. Dvakrat je bil nagrajen iz Sklada Borisa Kidriča.
"Če bi še enkrat izbiral svojo karierno pot, se ne bi odločil kaj veliko drugače," se Hočevar ozira nazaj na svoje dosežke.
Najbolj je ponosen na svoje raziskave o sončnem sevanju. "Sem bil tudi malo nagnjen k bio. Zanimale so me živali, rastline ... vsa narava skratka. Zato sem tudi precej svojega raziskovalnega dela posvetil agrometeorologiji. Če bi še enkrat izbiral svojo karierno pot, se ne bi odločil kaj veliko drugače. Morda bi še bolj razširil svoje znanje. Vse vede, ki so povezane z naravo, so zanimive in dobro je vedeti čim več o njih," se Hočevar ozira nazaj na svoje akademske dosežke.
Vremenoslovje nekoč in danes
V Hočevarjevih časih je Hidrometeorološki zavod pri napovedovanju vremena deloval tako, da je imel celotno ekipo radiotelegrafistov, ki so iz evropskega centra sprejemali vremenske podatke za Evropo. Te podatke so ročno vnašali na karte – vsakih šest ur. Te podatke so potem vremenoslovci analizirali in dajali prognoze. Napovedi so takrat seveda bile manj točne: "Včasih niso bile točne napovedi niti za en dan naprej. V vsakem primeru pa nismo mogli napovedati, kakšno bo vreme za teden naprej."
Nenatančne napovedi in počasen način dela so vplivali tudi na številne druge stroke: recimo na letalstvo. Če so danes vremenski podatki pilotom na voljo v realnem času, je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja vse veliko bolj zapleteno. Takrat letališče še ni bilo na Brniku, ampak na Letališki cesti v Ljubljani. Na letališču ni bilo nobenega meteorologa ali pisarne, zato so morali meteorologi še pred 7. uro zjutraj narisati karto in jo sami odnesti na letališče, da so sporočili pilotom, ali je sploh varno vzleteti.
"Nepredstavljivo je, kako je meteorologija danes napredovala," pravi Hočevar in razlaga, da so danes karte narejene avtomatsko, na mizo prognostikov prileti že končana karta. Tudi za opazovanje jim več ni treba meteorologov pošiljati na različna območja, recimo na Kredarico – danes obstajajo satelitske in radarske slike. "Opazovalni sistem je v celoti nepredstavljivo napredoval. To je v mojih časih bilo nepredstavljivo, takrat je bilo vse ročno." Edino, kar ostaja enako, je, da so še danes neposredna merjenja meteoroloških instrumentov nezamenljiva.
Dandanes lahko na osnovi teh zelo natančnih opazovanj, analize in sodobnih tehničnih metod tudi precej bolj natančno napovejo vreme: "Zanje o vremenu je danes oplemeniteno s fiziko in celovitim pogledom na atmosfero. Tako tudi srednjeročne napovedi temeljijo na fizikalnih zakonih in je zato zelo težko narobe napovedati vreme."
Kljub temu se danes marsikdo pritožuje nad vremenskimi napovedmi, češ da so netočne in da meteorologi "ne znajo nič napovedati". Hočevar ob tem le skomigne z rameni in reče: "Ljudje si danes domišljajo, da morajo vremenske napovedi veljati 100-odstotno. Tega pa ni." Pojasni, da kljub izjemnemu tehnološkemu napredku in naprednim računalniškim modelom ostaja narava nepredvidljiva. V njegovih časih so ljudje bolj razumeli, da je napoved vedno ocena, ne absolutna resnica. Meteorologi so bili nekoč bolj spoštovani, pravi.
Podnebne spremembe
Nekateri ljudje celo trdijo, da podnebnih sprememb sploh ni. Hočevar se ob tem samo nasmehne in zamahne z roko: "Logika je zelo čista. Naša Zemlja kot celota izmenjuje energijo z vesoljem. Od Sonca dobimo približno toliko, kolikor mu moramo dati, če želimo, da bo ostalo približno isto. Mi pa vesolju vračamo veliko manj, kot dobimo. Logično je, da se to pozna. Ni nobene tretje variante."
Meteorolog Andrej Hočevar je spregovoril tudi o podnebnih spremembah: "Nekoč je bila zima zima."
Podnebne spremembe so vse bolj očitne, čeprav jih nekateri še vedno zanikajo. Temperature so višje, vreme je vse bolj nepredvidljivo, skrajni vremenski pojavi pa postajajo pogostejši. Nekoč je bila zima zima. Snežne padavine so bile običajen pojav, nizke temperature so se zadržale tudi po več tednov, danes pa je slika povsem drugačna. Januarja imamo temperature, ki so bile nekoč značilne za marec ali april. Pred nekaj dnevi nas je presenetila celo nevihta. "Vzrok za vremenske spremembe, ki se dogajajo, so zagotovo visoke temperature. Zaradi tega je v zraku tudi več vodne pare – če pride do kondenzacije vodne pare, pa imamo potem več dežja in več sproščanja energije. Morda pripomorejo tudi velike razlike pri temperaturi oceanov. To ustvarja drugačno cirkulacijo vode v teh velikih vodnih telesih. To ima svoje posledice," pravi Hočevar.
Podnebne spremembe so rezultat dolgoletnega kopičenja emisij toplogrednih plinov – predvsem zaradi človekovega načina življenja. In kaj lahko naredimo, da to spremenimo – kaj lahko naredi posameznik, da se začne boriti proti podnebnim spremembam? "Manj energije moramo porabiti. Tako za življenje kot za prehrano, prevažanje, delo ... V vseh teh kategorijah lahko zmanjšamo tempo. Čeprav mislim, da to družbeno ni sprejemljivo," se zasmeji, ker ve, kako nerealno se sliši tak nasvet v današnjem svetu, kjer je vse podrejeno hitrosti, udobju in potrošnji. Ljudje so navajeni določenega standarda življenja, ki vključuje osebne avtomobile, nenehno potovanje, velike hiše, klimatske naprave, neomejeno elektriko – in vse to ima svojo ceno.
"Zdaj pa sem postal len"
Tudi pri 93 letih ostaja Hočevar neverjetno vitalen. Njegova drža je še vedno pokončna, njegov korak odločen, misel ostra. Medtem ko številni njegovi vrstniki že dolgo ne zapuščajo svojih domov, on še vedno kolesari, hodi na koncerte, obiskuje Kranjsko Goro in neprestano ostaja radoveden. A kljub vsemu temu z rahlim nasmeškom pove: "Zdaj pa sem postal len."
Tudi pri 93 letih ostaja Hočevar neverjetno vitalen.
Prizna, da že dolgo ni igral na instrumente, ki jih je nekoč imel tako rad. Klarinet in saksofon, ki sta ga spremljala v mladosti, zdaj večinoma ležita pospravljena. "Me bližnji prepričujejo, da moram še kdaj kaj pihniti, pa že en čas nisem nič. Ne vem, ali bi sploh še znal prav veliko igrati," pove in sramežljivo pogleda v tla. Življenje je pač prineslo svojo pot – drugačne obveznosti, druge prioritete.
Družina mu pomeni vse. Njegova žena je nekoliko slabšega zdravja, a zanjo skrbi z ljubeznijo. Imata otroke, vnuke, zdaj že pravnuke. S tihim ponosom v glasu omeni, da je otroka in vnuke učil smučati in drsati, danes pa smučajo tudi že njegovi pravnuki. Ko govori o tem, se mu oči rahlo orosijo. Prenašati svoje znanje, svojo strast na mlajše generacije – to je zanj največja sreča.
Rad uči in se uči – še vedno. Pri svojih 93 letih se je začel učiti francoščine in italijanščine, pove za Metropolitan: "Vsak večer berem kakšno knjigo v francoščini ali italijanščini. Ne znam še veliko, ampak nekaj pa."
Do nedavnega je tudi imel psa, s katerim se je vsak dan sprehajal, a ga je po 13 letih zvesti spremljevalec zapustil in zdaj v njegov spomin še vedno vsak dan hodi po isti poti. Svoj vsakdan preživlja aktivno. "Pa doma pospravljam, vedno je kaj za postoriti. Sploh poleti, ko je treba še travo kositi," doda mimogrede, kot da ni niti malo pohvalno, da ostaja v gibanju – še vedno radoveden, še vedno aktiven – namesto da bi se prepustil starosti.
Z enakim zanimanjem, kot ga je nekoč imel kot mlad meteorolog na Kredarici, še danes analizira karte, preverja podatke in razmišlja o spremembah vremena.
A kljub vsem tem drobnim vsakodnevnim radostim ostaja zvest svoji prvi ljubezni – vremenu. "Vsak dan pogledam prognozo za naslednjih deset dni," razlaga, da navada, ki ga spremlja že desetletja, ni izginila. Z enakim zanimanjem, kot ga je nekoč imel kot mlad meteorolog na Kredarici, še danes analizira karte, preverja podatke in razmišlja o spremembah vremena.
Novo na Metroplay: Tilen Artač o tem, zakaj je bilo težko imitirati Roberta Goloba in kako v resnici nastane vrhunska imitacija