Stresu se je v sodobnem svetu skrajno težko izogniti, ni pa nemogoče; pravzaprav se iz njega lahko tudi marsikaj naučimo.
Je del življenja in če pravočasno prisluhnemo njegovim sporočilom, se lahko iz ovire spremeni v sredstvo njihovega premagovanja, pravi dr. Dejan Dinevski, predsednik društva Joga v vsakdanjem življenju Maribor, ki že 30 let poučuje in poglobljeno raziskuje jogo, meditacijo, čuječnost in sprostitvene tehnike.
Svoje znanje je širil po vsem svetu in pridobil tudi dragocene mednarodne izkušnje v poučevanju joge in meditacije. Doktoriral je iz strojništva, danes pa kot profesor na področju informacijskih sistemov poučuje na Medicinski ter na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru; njegovo pravo poslanstvo pa je pomoč soljudem pri izzivih, ki jih prinaša življenje v sodobni družbi.
Na Zahodu pogosto pravimo, da je potrebno obvladovati stres, kar nakazuje na to, da predpostavljamo nujen obstoj stresa. Kako se lahko v sodobnem svetu izognemo stresu, namesto da ga obvladujemo?
Stres je del življenja in je normalen, včasih celo dobrodošel fiziološki odziv telesa, saj nam pomaga pri učinkovitem premagovanju ovir in pri doseganju ciljev. Izogniti se mu ne moremo in tudi ni smiselno, saj bi s tem pravzaprav iskali umik življenja – imeli bi nefunkcionalno in neustvarjalno življenje.
Pred vsako situacijo, ki nam predstavlja izziv, se sprožijo stresni hormoni, ki povišajo srčni utrip, krvni tlak in raven glukoze v krvi. Temu pravimo stresni odziv in so ga dobro opisali že v petdesetih letih. Telo s stresnim odzivom vloži energijo v reševanje izziva in to je kratkoročno dobra rešitev. Ko stresna situacija mine, nevrotransmiterji vzpostavijo ravnotežje avtonomnega živčnega sistema. Če se človek zna tudi sprostiti, potem stres ne pusti nobene škode.
Kdaj pa nam potem stres škodi?
Stres je problematičen v dveh primerih: kadar je premočan in kadar je prisoten ves čas. Takrat sproži znane somatične in kognitivne simptome, kot so utrujenost, nespečnost, mišična napetost, prebavne motnje, glavobol, zaskrbljenost, težave z zbranostjo, nepotrpežljivost.
Dolgotrajen stres spremeni obnašanje človeka in lahko privede do prekomernega uživanja alkohola, tobaka, hrane, nastopijo motnje apetita, nemir. Če se ne znamo pravočasno spopasti s ponavljajočim stresom, le-ta najprej povzroči tesnobo, sčasoma praviloma depresijo in druge psihosomatske bolezenske znake.
Od kod izvira stres? Je vzrok v zunanjih dogodkih ali ga povzročimo sami v sebi?
Viri stresa so lahko zunanji, med katere spadajo tudi prekomerne delovne obremenitve ali pa obremenjujoči odnosi. Slabi odnosi so ojačevalec stresa, dobri pa zaščitnik pred stresom. Osebni ali notranji viri stresa so perfekcionizem, tekmovalnost, nizka samozavest, slaba samopodoba, občutek izgube kontrole ali nemoči, ponavljajoča razočaranja.
Sam opažam, da je sodoben svet vedno bolj stresen predvsem zaradi zahtev po prekomernem odločanju. Odločanje je kognitivni napor, človek ima le omejeno kapaciteto sprejemanja odločitev.
Ko presežemo to kapaciteto, odločanje postane naporno in stresno, istočasno pa neučinkovito in polno napak. Na to temo je Daniel Kahneman pred nekaj leti dobil Nobelovo nagrado. Zelo jasno je pokazal, kako deluje naš miselni aparat in kdaj sprejemamo nefunkcionalne odločitve, ne da bi se tega sploh zavedali.
Rekli ste, da je stres včasih dobrodošel. Ali je lahko stres pozitiven?
Določen stresor je lahko vir pozitivnega ali negativnega stresa, kar je odvisno od naše interpretacije stresorja in ocene naših virov za spoprijemanje z njim. Pozitivni stres nastopi, ko stresne situacije ne doživljamo kot grožnjo. Poglejte, kritiko, ki je vedno stresna, lahko doživljamo zelo negativno, lahko pa jo sprejmemo kot izziv, odvisno od notranje naravnanosti.
Lep primer pozitivnega stresa je poroka ali pa rojstvo otroka, lahko tudi napredovanje v službi in gradnja hiše. V takšnih primerih verjamemo, da so naše sposobnosti in spretnosti višje, kot jih situacija zahteva in se bomo zato z njo uspešno soočili. Spremljajo nas občutki pozitivnega pričakovanja in zaupanja vase. Zato smo vedenjsko aktivni, motivirani in zbrani ter posledično bolj učinkoviti in ustvarjalni. Kadar situacijo doživljamo kot smiselno, nam stres omogoča rast in razvoj.
Vodite štirimesečni tečaj "Čuječnost in učinkovito soočenje s stresom". Kako poteka tečaj?
Tečaj temelji na programu MBSR (Mindfulness-based stress reduction), ki ga je utemeljil dr. Kabat Zinn v 70 letih, vendar sem ga jaz nadgradil z novimi dognanji nevroznanosti in kognitivnih znanosti, predvsem kar se tiče delovanja možganov in funkcioniranja zavesti. Prav tako sem ga praktično nadgradil z nekaterimi naprednejšimi tehnikami joge in meditativnimi tehnikami za raziskovanje zavesti.
Cilj tečaja je, da postanemo čuječi. Čuječnost je način pozornega zavedanja svojega doživljanja v sedanjem trenutku. Ko smo čuječi, odprto sprejemamo stanje, v katerem smo ter opazujemo svoje misli, čustva in zaznave v telesu. Pomembno je, da ob tem ničesar ne presojamo ali analiziramo, temveč le radovedno opazujemo. Izkušnja čuječnosti v nas prebudi intenzivno spoznanje, da se naša življenja razodevajo le v sedanjem trenutku.
Katere so dobrobiti čuječnosti?
Prakticiranje tehnik čuječnosti ima mnoge dokazane dobrobiti. Osnovne so: zmanjšanje stresa, tesnobe in depresije. Izboljšajo se kognitivne sposobnosti, spomin, sposobnost osredotočenosti. Prav tako čuječ človek postane bolj empatičen, kar izboljša njegove odnose.
Ko smo čuječi, se kakovost našega življenja poviša na vseh ravneh. Naštete dobrobiti in še mnogi konkretni pozitivni učinki na zdravje so opisani v več sto znanstvenih člankih, ki so bili objavljeni v zadnjih letih. Zato čuječnost priporočata tudi svetovna zdravstvena organizacija in ameriški nacionalni inštitut za zdravje ter mnoge druge institucije.
Zaposleni ste na medicinski fakulteti. Ali tudi vi raziskujete vplive čuječnosti?
Da, raziskave o vplivu čuječnosti ter sprostitvenih tehnik in joge na zdravje, počutje, odnose in kognitivne značilnosti izvajamo tudi sami. Osebno sodelujem v več raziskavah, ki jih izvajamo v sodelovanju z UKC Maribor, sodelujemo pa tudi z drugimi fakultetami Univerze v Mariboru.
Mednarodno se osebno najbolj povezujem z medicinsko univerzo v Gradcu, na kateri študentom medicine dvakrat letno predavam o raziskovanju joge, meditacije in čuječnosti. Prav zdaj v sodelovanju z Indijskim veleposlanikom vodimo začetne pogovore za raziskovalno povezovanje z indijskimi univerzami.
Lahko opišete kakšno raziskavo, ki jo izvajate z UKC Maribor?
Z UKC Maribor sodelujem pri dveh doktoratih iz medicinskih znanosti, tema raziskav pa je vpliv joge, meditacije in sprostitvenih tehnik na avtonomni živčni sistem nosečnice in na izid poroda. Moja žena Izidora že dvajset let poučuje nosečnice in v UKC so opazili, da "njene" nosečnice rodijo hitreje, z manj bolečinami in imajo manj carskih rezov.
Naredili smo retrospektivno analizo na več kot 1000 nosečnicah, ki so rodile v UKC Maribor in hodile na jogo ter potrdili prvotna opažanja, zdaj pa delamo prospektivno randomizirano znanstveno študijo, ki bo natančno ovrednotila vpliv joge, meditacije in sprostitvenih tehnik. Pri drugi raziskavi sodelujeta še UKC Ljubljana in graška medicinska univerza, izhodišče pa je ugotovitev, da joga in meditacija uravnotežita avtonomni živčni sistem, kar je izredno dobrodošlo prav v nosečnosti.
Je mogoče s čuječnostjo preprečiti izgorelost?
Izgorelost je posebna zgodba. Nastopi lahko po dolgotrajnem stresu, vendar pa stres nikoli ni edini vzrok izgorelosti. K izgorelosti so nagnjeni ljudje, ki imajo v sebi določene »psihološke priganjalce« (odkrite v sedemdestih letih). Glavni psihološki priganjalci so: ustrezi drugim, bodi popoln, potrudi se, bodi močan in pohiti.
Vse našteto so na videz pozitivne lastnosti, ki jih še posebej cenimo pri zaposlenih, kajne? Te iste lastnosti, če so globoko ponotranjene, nas lahko potegnejo v vrtinec preobremenitve, ki je telo in psiha ne zdržita več. Takšen proces lahko traja leta, celo desetletja, na koncu pa, če ga pravočasno ne zaznamo in ustavimo, prek kronične utrujenosti in izčrpanosti vodi v t. i. adrenalni zlom.
Čuječe življenje je sicer ena najboljših stvari, ki jo lahko naredimo, da ne bi stopili na pot, ki vodi do izgorelosti.
Koliko časa naj bi namenili meditaciji in kako naj jo umestimo v stresno življenje, za katero je značilno, da kronično trpimo zaradi pomanjkanja časa?
Človek nujno potrebuje vsakodnevno sprostitev. Če je ne zna doseči drugače, se zateče k umiku, pomirjevalom, celo alkoholu in drogam, ki kratkotrajno ponudijo navidezno odrešitev.
Vsak človek mora imeti svoj način doseganja duševnega ravnovesja. Meditacija je lahko pri tem ena ključnih tehnik in ko iz lastne izkušnje ugotovimo, da je meditacija prijetna, da nas harmonizira in da nam vsesplošno koristi, potem bomo našli tudi čas zanjo. Dovolj je, če si za meditacijo vzamemo 20 minut na dan, lahko tudi v dveh "obrokih".
Kako se vi spopadate s stresom?
Trudim se uveljavljati nekatere strategije, ki jih učim, ha, ha ... Poskušam v življenju imeti nekatere stvari pod kontrolo. Poskušam na težave gledati kot na izzive. Poskušam sprejeti tiste situacije, na katere nimam vpliva. Prav tako poskušam sprejeti ljudi takšne, kot so, saj na to, kakšni so, praktično nimam vpliva.
Dovolim si storiti napake in to dopuščam tudi drugim. Poskušam obvladovati svoj urnik ter biti telesno aktiven in ustvarjalen. Rad kolesarim, plavam, smučam in hodim v gore. Rad berem in se učim novih stvari. Rad imam humor, zdrava mera humorja pomembno obogati življenje. Znam se sprostiti z relaksacijskimi tehnikami. Prakticiram jogo in meditiram.
Jaz sem se sicer na prvi tečaj meditacije vpisal kot študent leta 1987. Takrat ni bilo knjig o meditaciji in sem gradil na lastnih izkušnjah. Najprej sem ugotovil, da redno prakticiranje meditacije poviša kognitivne sposobnosti.
Kar naenkrat mi pri učenju ni bilo več potrebno ponavljati stvari, saj sem si skoraj vse zapomnil. Drugi rezultat je bila odprava treme pri izpitu. Naučil sem se soočiti z zahtevnimi situacijami in tako obvladovati tudi stres. Seveda stres tudi name deluje, vendar vsakodnevna sprostitev pomembno nevtralizira njegov negativni vpliv.
Zahodna filozofija temelji na znamenitem aksiomu filozofa Renéja Descartesa: "Mislim, torej sem". Toda zdi se, da nas mišljenje odmika od življenja. Kako naj se približamo življenju in postanemo živo namesto misleče bitje?
Zelo posrečeno vprašanje. Dejansko nas aktivno mišljenje včasih odmika od sebe, saj se ob nenehnem vrtenju misli ne moremo dobro začutiti in biti v stiku s samim sabo. Zanimivo, da ste omenili Descartesa, ki sem ga bral pred nekaj dnevi. Takole bom rekel, in tvegam, da bo to sprovociralo kakšnega filozofa: Descartes v bistvu ni rekel »Mislim, torej sem«. Bralec Descartesa mora, po mojem trdnem prepričanju, razumeti pomen njegovega zaključka kot: »Zavedam se, torej sem«.
Takšen sklep je zame razodetje. Vse, kar obstaja zame osebno, obstaja le v moji zavesti. O tem ni dvoma, saj vsa moja čutila stvari interpretirajo nekoliko po svoje in jih nekoliko po svoje predstavijo moji zavesti. In ta predstava je vse, do česar imam jaz dostop. Nimam dostopa do objektivne realnosti, do resnice.
Absolutno gledano ne vem, ali sploh obstaja kaj drugega, razen moja zavest. Ampak za slednjo pa sem lahko prepričan, da obstaja, saj se v nasprotnem primeru tega ne bi mogel spraševati. "Zavedam se, torej sem" je ena redkih, če ne edina resnica, ki je dostopna naši zavesti. Ampak to je že filozofska debata ...
Vprašali ste, kako naj postanemo živo, namesto misleče bitje. Tako, da se znamo občasno ustaviti, sprazniti, kognitivno prečistiti, nabrusiti orodje svojega uma. Tako, da smo čuječi, v stiku s seboj ter s svojo pozornostjo prisotni tukaj in zdaj – takrat polno živimo.
Preberite še brezplačno e-knjigo: Izgorelost – epidemija 21. stoletja!
