Anita Kajtezovič: "Težko je ohraniti ravnotežje 24 ur"

Či gong (Qi gong) učiteljica Anita Kajtezovič deluje v društvu Samorog, ki združuje mešanico starodavnih modrosti taoističnih mojstrov in novih načinov razumevanja delovanja zdravilne energije posameznika. Svojo večno željo po tem, da bi bila dober človek, je razširila na posredovanje cilja ljudem, da do sebe in družbe, v kateri živijo, ravnajo odgovorno.

“Pomembno se je naučiti uravnavati svoja čustva in se izogibati ekstremom, saj le tako lahko opazimo vso lepoto in imamo občutek, da smo resnično del narave. Potemtakem duhovnost postane le vsakodnevno življenje, ki ga speljemo najbolje, kot v danem trenutku znamo in zmoremo, tako da ne škodimo sebi in ljudem okoli sebe.”

Kaj nam lahko poveste o taoizmu?

Običajno ljudem niti ne želim vsiljevati nekega novega koncepta, s katerim se obremenijo, v smislu, da rečejo: “To je tao in mu zdaj sledim.” Tao ni nekaj, kar je ločeno od človeka, in ga ni mogoče opisati. Tu je, in to ves čas prisoten. Taoistične tehnike prikazujem na zelo praktičen način, tako da jih lahko ljudje uporabijo v vsakodnevnem življenju. Seveda so si religije med sabo različne, ene so bolj ostre in ozke, medtem ko se je nekaterim skozi čas uspelo prilagoditi in spreminjati. Čeprav se taoizem kot takšen ne uvršča med religije, bolj gre za način življenja, filozofijo, pogled na življenje, se mi zdi, da je uspel preživeti in je še dandanes popularen, saj se mu je skupaj z ljudmi in družbenimi spremembami uspelo nadgrajevati in dopolnjevati tako, da je ljudem razumljiv in uporaben.

Izhaja iz tega, da je v življenju treba iti s tokom?

Le dovoliti realnosti biti realnost. Tao je popolnoma praktičen in ne poskuša vsakega posameznika stlačiti v eno in isto pločevinko, ker je vsakdo popolnoma drugačen in vsak posameznik mora najti svoj način razumevanja, na podlagi svojih izkušenj, kaj se v situacijah dogaja … Je naravno učenje, naravna pot, ki jo vsak posameznik prilagodi svojemu razumevanju, čez čas pa še to nadgrajuje, odvisno od tega, kako se mu spreminjata pot in zavedanje.

Teži tao k notranjemu ravnovesju, harmoniji nasprotujočih silnic: črnega in belega?

Tako je, obstajata črna in bela ribica, ki sta v neprestanem gibanju, kar ponazarja, da se vse ves čas spreminja. Zelo težko je ohraniti ravnotežje 24 ur. Dejansko je vsaka minuta drugačna in ves čas poskušamo ujeti to ravnovesje. To je umetnost. O tej umetnosti nas v šolah niso nikoli učili, in ta primanjkljaj ljudje dandanes zaznavajo, ker vedo, da obstajajo čustva, ampak ne vedo, kako jih uravnavati, kako se spopasti s strahom, kako si recimo pomagati v času ločitve. Ni dovolj reči, da ne bo nič ali saj bo. Seveda bo, že določeni zakoni govorijo, da če se lahko zgodi, se bo tudi zgodilo. Pomembno je, da ljudi ne zavijemo v vato, temveč jim razložimo oziroma ponudimo opcijo razumevanja življenja, kako dejansko življenje poteka.

Kako poteka?

Ves čas teče v nekih ciklih. Ves čas so spremembe, in če razumemo, da gremo v življenju skozi lep cikel, je neizpodbitno, da bomo šli tudi skozi črni cikel. Če vemo, da bo to prišlo, se potem tudi v tem ciklu, ko je zelo lepo, ne veselimo tako brezmejno, ker vemo, da bo šlo navzdol, ko pridemo na vrh. Ko to veš, ta padec ni tako močan in trd, ko pa si enkrat doli, veš, da bo šlo tudi gor, če stvari sprejmeš naravno, kot potekajo. Tako kot je z letnimi časi, vemo, da zdaj pride jesen – kot vsako leto. Jokati, ker bo jesen, je škoda. Sprejmite njene barve, plodove, ki jih ponuja, ker vsaka stvar nosi seme dobrega. Zdaj mi je težko videti pri ljudeh, kako se skozi življenje v določenih situacijah zaletavajo, ker nočejo sprejeti tega, da se jim včasih dogajajo 'slabe' stvari. Slabih stvari ni. Pred kratkim sem se pogovarjala s kolegom, da v življenju ne more biti ves čas lepo. Ne, ker v tem lepem ljudje zaspimo, v ugodju postane postano, dolgočasno. Tudi poleti, ko je predolgo vroče, je dobro in si tudi želimo, da prideta grom in veter ter premakneta stvari, da prineseta nevihto. Isto je v življenju. Včasih ne želimo, nočemo razumeti, da smo ljudje podvrženi enakim zakonom kot narava.

Imamo radi stvari pod kontrolo?

Samo zdi se nam, da imamo stvari pod kontrolo, ampak v resnici jih nimamo. Pod kontrolo lahko imamo le sebe, če pa so ljudje do sebe iskreni, bodo videli, kako zelo malo se nadzorujejo. Želijo kontrolirati svoje otroke, partnerje, sodelavce, vse dogodke, ampak samih sebe in svojih čustev nimajo pod nadzorom.

Nas čustva lahko presenetijo?

O sebi se ves čas učimo, ker bo vsak človek, ki ga srečaš, situacija, ki jo sam privabiš v svoje življenje, sprožila neko čustvo, ki bo pokazalo, da sebe še nismo poznali v tej luči, da smo sposobni tega ali onega. Ko te preseneti, se iz tega lahko ponovno učimo, če to želimo sprejeti tako. Človek bi se moral naučiti, kako urediti svoje čustveno življenje. Ni uspešnega človeka, če nima urejenega čustvenega življenja. Ko govorimo o uspešnem človeku, govorimo o dobrem zdravju, zadovoljnem partnerstvu, poslu … o vsem. Nekdo govori o uspehu in s tem misli, da ima veliko denarja, a preostalo šepa … To ni uspeh. Uspeh je, da si notranje miren, mirno zaspiš, se zbudiš vesel, vidiš, da je nov dan, imaš lepe odnose z ljudmi. Ljudje so pozabili ceniti nekaj enostavnega, živijo kompleksno in vredno se jim zdi tisto, česar ne razumejo. Zelo radi uporabljajo zelo učene besede, da na koncu potrebuješ slovar tujk. Zakaj? Povedati se da tudi preprosto, narava ne komplicira.

Je čustvovanje povezano z organi?

Da, to je izhodiščna teorija taoistične medicine, danes nam bolj znane kitajske medicine. Organe vidijo kot sedež določenih čustev, in ko posameznik z določenim čustvom čustvuje daljše obdobje, dosti let, se razvije tudi šibkost organov in zato nimamo dovolj energije. Energija je lahko v enem organu zablokirana, v drugem pa jo je lahko preveč oziroma premalo, se pravi, da ni ravnovesja. In ko ravnovesja ni, lahko izbruhnejo določena čustvena, telesna, umska stanja, nekaj, kar nam onemogoča, da bi naše življenje teklo gladko. Preprosto se zaustavi, te ne pusti naprej, kar pomeni, da očitno nekaj delaš narobe, česar ljudje običajno nočejo sprejeti. Tako obstaja skupina ljudi, ki vedno igra žrtev, v smislu, da so okolje, sistem in ljudje okoli njih proti njim, v resnici pa ne sprejmejo odgovornosti do življenja. Druga skupina ljudi je, ki se vedno vpraša: “Kaj bi lahko naredil drugače?” In želi stvari znotraj sebe popraviti. Za to skupino bi lahko rekli, da je duhovna in si želi napredka. Ko to enkrat ugotoviš, je življenje užitek skupaj z ovirami, ker veš, da te pripeljejo na višjo stopnjo in ti razširijo obzorja. Višje prideš, več vidiš, imaš boljši razgled.
Najpomembneje je, da ljudje v vsakem trenutku delujejo po svojih vrlinah, kar je osnova tao poti.

Se da čustva preusmeriti v vrline?

Da. Vsako čustvo je v mali količini spodbudno, tako kot nas jeza premakne iz nekega statusa, obžalovanja, tudi žalost v mali količini poteši jezo, razvnetost. Vztrajati v čustvih dneve in dneve je za naše telo škodljivo. Ne glede na to, kakšno bolezen ljudje dandanes nosijo s sabo, je njen izvor vedno čustven. To čustvo so lahko nase prilepili, ko so bili v maternici, glede na to, v kakšnem stanju je bila mati: si je želela tega otroka ali ni, kakšen je bil porod, kako je čustvovala … Otrok je kot goba, ves čas vpija informacije. Glede na to, da smo sestavljeni iz več kot 70 odstotkov vode, vpijamo tudi informacije, ki niso ves čas prijetne, saj jih kot otrok ne znaš sprocesirati in se tako naložijo v naša tkiva. Prikličeš takšne dogodke in ljudi, ki bodo čustvo aktivirali. Potem se razvijejo različne sodobne bolezni, za katere niti ni zdravil, ko pa človeku uspe ta čustveni vzorec rešiti, na zavedni ali nezavedni ravni, se tudi to sprosti. Nekaj pa je le treba ukreniti.

Je treba najprej ozavestiti stanje?

Najprej ga je treba ozavestiti in sprejeti. Nekateri ne bodo niti priznali, da so recimo jezni. Saj ni nič narobe, če se kdaj razjeziš. Glede tega je vloga staršev največja, saj bi ti morali otroke usposobiti za življenje. Njihova vloga je, da jim predajo vrline oziroma so glede tega otrokom zgled. Se pravi, da jih naučijo, kako čustva obravnavati in uravnavati. Ko ima otrok zgled, se nauči živeti z vrlinami, potem mu v življenju ni nikoli nič hudega, ker bo v svoje življenje privabljal bolj prijetne dogodke. Ko imaš namreč prijetno energijo, privabiš tudi takšne ljudi, energijo in dogodke. Ne razlikuješ na dobro ali slabo, ampak stvar samo je in jo opraviš. Ko pa v sebi nosiš neko težko energijo, se ti ves čas dogajajo dualnosti: slabo, grozno in ves čas privabljaš nove neprijetnosti. Zakon univerzuma 'akcija–reakcija' absolutno deluje. Edino, o čemer je človek res lahko prepričan, je, da se vse vrne, kdo ve sicer, v kakšni obliki. Morda ne tebi osebno, ampak staršem, otrokom, sestram, bratom, ljudem, za katere ti ni vseeno, ljudem, ob katerih tudi ti rahlo trpiš. Bilo bi dobro, da ljudje pazijo, kaj govorijo, kaj naredijo in kaj spravijo naprej v svet, ker se niti ne zavedajo, kako to, kar govorijo, vpliva na soljudi, in kaj bodo iz tega znali izluščiti. Čez leta mi postaja bolj jasno, zakaj mojstri tako malo oziroma skoraj nič ne govorijo. Vsi tisti, ki delamo z ljudmi, imamo veliko odgovornost, kaj bomo dali med ljudi in kako bodo to tisti ljudje razumeli.

Govorite o spoštovanju do soljudi, življenja?

Ja, ker vem, da se vse na neki način vrne. Lepo je in dobro, da ljudem povemo, da je delovanje, polno vrlin, najboljša pot. To, kar v resnici že vemo. Vedno, ko ljudem povem takšne naravne stvari, vsi rečejo: “Saj res.” Ni treba izumljati tople vode, samo bodite ljudje, dobri drug do drugega ta čas, ki ga namenjamo recimo partnerjem, ker se po navadi najtežje zgodbe dogajajo v partnerstvih, kjer je tudi največ egotripa in težav, saj si vsak največ dovoli ravno v partnerskih odnosih. V življenju dobimo priložnost, srečati se s to osebo in razčistiti neke stvari. Žal nam nemalokrat uspe stvari še bolj zakomplicirati. Zato bi se vsak človek, ne glede na to, kako jim je z nekom hudo ali lepo, lahko zahvalil, da ga je dobil in videl, kaj se ima iz te zgodbe za naučiti.

S tem mislite na hvaležnosti?

Seveda. Hvaležnost je doma v pljučih. Ravno 7. avgusta je nastopilo obdobje jeseni in čas elementa kovine ter čas organa pljuč. Jeseni so pljuča bolj izpostavljena. V tem času, se pravi od 7. avgusta naprej, septembra in oktobra bodo ljudje čutili stiskanje v pljučih, prej bodo žalostni in se zapirali. Poletje je le malo bolj enostavno, vlada element ognja, ki nosi veselje in radost, zato smo poleti bolj ‘razpršeni’. Ko pride kovina, ki je element, ki pripada fazi stiskanja, se ljudje zaprejo, so bolj potrti, žalostni. Če vidiš, da se to dogaja, tvoja pljuča naznanjajo neravnovesje energije. To pomeni, da so se nakopičila čustva: nismo mogli nekomu nekaj oprostiti, imamo neko zamero, čutimo neko tesnobo, žalost. Če se zbujamo med tretjo in peto uro zjutraj, kaže na neravnovesje pljučne energije. Opazimo in začnemo ukrepati. Dosti več namenjamo zunanjosti, da so zobje lepi, lasje urejeni … Kaj pa se dogaja z notranjimi organi, nas ne zanima in nas ne učijo v takšnem kontekstu. Če bi videli, kaj tkiva doživljajo, bi jim dosti prej pomagali. Potrebna je samodisciplina, da se posvetimo tudi njim. Je pa ta samodisciplina enaka samospoštovanju.

Kaj se zgodi, če človek nima samospoštovanja?

Človek nima samospoštovanja, ko nima samodiscipline. Ne glede, na katerem področju življenja. Kadar si ne vzame časa zase in ne izboljšuje tega, kar mu očitno škoduje. Pomembno je, da človek prepozna, kaj ni v redu, in to začne spreminjati. Če ne zdaj, se bo čez 10 ali 15 let zgodila neka večja stvar. Boljše je stvari preprečevati, ko so še v zametku.

Moramo biti pozorni na različne znake, signale, ki nam jih telo pošilja?

Vsekakor, gre za saomoopazovanje in samokritiko. Ljudje, ki to imajo, sledijo samoizboljšanju, samonapredovanju, medtem ko določeni, skupina žrtev, vedno reče, da je krivo nekaj drugega ali nekdo drug.

Mar ne delujemo v skladu s čustvi?

Tako je. Organ je skupek energije. Ko energijo dnevno iz organov izčrpamo in svojih zalog ne obnavljamo na primeren način, je negativno čustvovanje bolj prisotno. Ko opravimo vse dnevne vloge in naloge, zvečer še rečemo, da moramo še na fitnes, da se malo zdivjamo, ampak s tem se ne zgodi dodajanje energije v samih organih, temveč razpršenost. Posameznik pa odreagira vedno neprijazno, jezno ali čemerno, če nima dovolj energije. Ko urediš osnovne potrebe, da si naspan, sit, nežno razgiban, ostane več energije za prijaznost.

Omenili ste nežnost, kako je z njo?

Če posameznik ne bo sam do sebe nežen, tudi okolica ne bo. Če si ti sam do sebe nežen in izžarevaš to energijo, potem bodo tudi ljudje do tebe nežni.

Smo lahko popolni?

Če bi bili, potem ne bi bili tukaj na zemlji, kamor smo vsi prišli ravno zato, da stvari uredimo. Pomembno pa je stremeti k izpopolnjevanju. Čas, ki ga imamo tukaj, je treba dobro ceniti in biti hvaležen za njega, da uredimo stvari, izpolnimo svojo življenjsko nalogo. Vedno svojim poslušalcem rečem, da tega življenja nismo dobili zato, da samo doštudiramo, si najdemo službo, psa, moža, belo ograjo in stanovanje in potem gremo malo na zabavo, nekam čez vikend … To ni vse, večina ljudi je ugotovila, da v življenju sigurno obstaja nekaj več. Sprašujejo se, kako to, da so tukaj, kam gredo, kaj je v resnici njihov poglavitni cilj. Vsak človek bi moral imeti cilj, ampak ne takšnega, ki je na dolgi rok prazen: zaslužiti milijon evrov ali imeti veliko hišo. Cilj bi moral biti odgovorno ravnanje do sebe in družbe, da v družbo spustiš in delaš le tisto, kar je zanjo koristno in zdravo, da res veš, da bo to družbi na dolgi rok služilo. Zelo moramo biti pozorni na to, s čim vplivamo. In če ni dobro, boljše, da smo tiho, ker se nam to vedno v nekih oblikah vrne.

Kako lahko jezo predrugačimo v nekaj bolj konstruktivnega?

Najprej, še enkrat ponavljam, če je v mali količini, je v redu, da se premaknemo. Če vidimo, da je jeza dolgoročno naša težava, če se ta jeza vleče skozi vsa naša leta in je naš glavni problem, moramo najprej to sprejeti. To, da si človek reče, da ni jezen in poskuša delovati v smislu, da ni jezen, v njem vzbudi še dodatno jezo in frustracijo, notranjo jezo. Jetra skupaj z žolčnikom in živčnim sistemom hranijo znotraj sebe čustva jeze, zamer, ljubosumja, kritiziranja. Dobro si je reči: “Okej, ne bom jezna nase.” Tukaj nastopi um, ki je kot most, da se povežemo s konstruktivnim delom. Kako bomo reagirali, se odločamo v vsakem trenutku. Lahko smo jezni, ker moramo čakati v avtomobilski koloni in se deremo, preklinjamo, po drugi strani pa, kaj nam to koristi. V tem primeru lahko uporabimo um in usmerimo energijo v drugo smer, v vrlino. Prijaznost. Ljudje bodo raje izbrali drugo opcijo in se konca drli, razburjali in s tem porušili svojo notranjo energijo in zavrgli notranji mir, kot uporabili um, da situacijo rešijo konstruktivno. Od tu naprej sledijo naslednji dogodki in popolnoma zavožen dan. Zanimivo je, da ta jeza v telesu ostane vsaj 48 ur in zakisa kri. Zaradi te jeze se na telesnem vidiku prične dogajati zelo veliko drugih čustvenih in bolezenskih simptomov.

Kako to rešujejo taoisti?

Taoistična tehnika za preventivo uporablja zdravilne zvoke, ki jih posameznik dnevno izvaja. Taoisti v glavnem delajo na preventivi, da se ravnovesje sploh ne bi porušilo, s tem, da ves čas znotraj sebe ohranjajo harmonično vzdušje. Zakaj bi se moral s problemom ukvarjati, če lahko ohranjaš ravnovesje, da se težava niti ne pojavi, oz. da bo naša reakcija mirna. Ena možnost so nežni zvoki, drugo je seveda nežno gibanje či gonga, tai čija, ki prefini tvojo energijo in ko imaš prefinjeno energijo, v svoje življenje ne privabljaš čudnih dogodkih in nimaš potrebe po čustvenih reakcijah. Da ne bo pomote, ker ljudje rečejo, da so čustva dobra in kakšno le bi bilo življenje brez čustev. V malih količinah to drži, sicer pa je življenje brez ekstremnih čustev naravno lepo in prijetno. Spokojen si.

Lebdiš?

Taoizem nikoli ni bil odzračen, z vsemi štirimi si vkopan v tla, ne greš v ekstreme in ker ne greš v ekstreme, lahko okoli sebe opaziš vso to lepoto, lahko greš v širino in globino. Imaš občutek, da si del narave. Verjamem, da je vsak človek v nekem trenutku doživel to lepoto, ampak se prehitro razblini, najlepše pa je, če se naučimo te trenutke podaljševati iz pet minut počasi na eno uro, dve, tri …

Smo takrat na sredinski točki med obema skrajnostma?

Da, smo v ravnovesju, jin in jang sta takrat v harmoniji. Za to ravnovesje je treba dnevno delati, da ga uravnavamo, ustvarjamo.

Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem