Na prvem 'antivakserskem' protestu leta 1885 se je v Leicesteru zbralo 100.000 ljudi

"Takšna gibanja so vedno obstajala," je zgodovinar med drugim povedal v intervuju za AFP.

Začelo se je kmalu zatem, ko je angleški zdravnik Edward Jenner, ki ga danes poznamo kot očeta imunizacije, leta 1797 po naklučju odkril postopek cepljenja proti črnim kozam, kar danes velja za prvo cepivo na svetu, in s tem dvignil veliko prahu v ruralnem delu Anglije.

Po prvi uspešni imunizaciji v zgodovini se je cepljenje po Jennerjevi metodi razširilo po celem svetu. Tekočino, s katero je angleški zdravnik 'okužil' dečka Jamesa Phippsa, je poimenoval cepivo oz. vakcina, postopek pa je dobilo ime cepljenje oz. vakcinacija (po latinski besedi 'vacca', kar pomeni krava).

Čeprav je bilo cepljenje dečka evidentno velik uspeh, so se kmalu začeli oglašati kolegi zdravniki, ki jih je skrbelo, da bi 'prenos kravje krvi ljudi spremenilo v krave'.

Razprava o cepljenju je takrat še potekala 'izključno v medicinskih krogih', dokler leta 1853 ni bila s takratnim angleškim zakonom uvedeno obvezno cepljenje proti črnim kozam za otroke iz družin, ki so bile prejemnice socialne pomoči. Če so se starši cepljenju otrok uprli, jim je bila odvzeta pravica do socialne pomoči.

Debata o cepivih je v tistem trenutku naenkrat postala vseobsegajoča, prav dotični 'ultimat' pa je sprožil prve anticepilske proteste.

Prvi anticepilski protesti v Leicestru 1885

Največji takšni protesti so se zgodili leta 1885 v Leicesteru, zbralo pa se je kar 100.000 ljudi.

Ta prvi 'antivakserski' protest v zgodovini je bil nadvse odmeven. Leta 1906 so uvajali novi zakon, s katerimi so obveznost cepljenja še razširili, a vendarle dovolili, da so iz obveznosti izvzeti vsi, ki podpišejo izjavo o ugovori vesti, kar je v Veliki Britaniji v veljavi še danes.

Podobni protesti so se kasneje odvili še v drugih evropskih državah in onkraj luže, v Ameriki. Še najmanj jih je bilo v Franciji, kjer se zakon o obveznosti cepljenja iz leta 1902 le redko uveljavlja.

"Nadzor nad izvajanjem zakona je tam zaupan mestnim upravam, ki jim ni najbolj ljubo izdajati odloke o finančnih kaznih za državljane, ki se ne želijo cepiti. Pri vprašanju obveznosti cepljenje po šolah pa se učitelji otepajo vloge policistov," je še jasen zgodovinar.

Pasteourovi sodobniki - kolegi zdravniki - so se srdito uprli, ko je ta leta 1885 razvil cepivo proti steklini.

"Njegovo odkritje je bilo izjemno slabo sprejeto. Proglasili so ga za coprniškega znanstvenika," še ve povedati Vignaud.

Louise Pasteur je 'ostal trmast in trdil, da je na podoben način mogoče razviti tudi druge vrste cepiv', med drugim tudi tistega proti pegastem tifusu, ki je posledica umazanije in nehigienskih pogojev tekom vojskovanj. Cepivo proti pegavici je bilo nato v množični uporabi tekom prve svetovne vojne in to navkljub 'marginalnemu nasprotovanju'.

Ko je nato v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja stroka sprejela in polno priznala cepiva, še posebno, ko so znanstvena raziskovanja pokazala vse koristi cepljenj, še posebno v primeru bolezni otroške paralize.

Pasteurovo raziskovanje mikroorganizmov je rešilo na milijone življenj po celem svetu. Poleg tega, da je razvil cepiva proti antraksu, koleri in steklini, je iznašel tudi metodo, s katero je mogoče zmanjšati kvaren učinek bakterij na hrano ter pijačo - in sicer tako, da ta segrevamo. Temu postopku danes rečemo pasterizacija.

Francoska specifika

Do razlik med državami, še posebno med Francijo in ZDA, je prišlo v šestdesetih letih prešnjega stoletja, ko je onkrat luže drastično naraslo število tožb zaradi stranskih učinkov cepiv.

Leta 1986 so tako sestavili popis stranskih učinkov, zaradi katerih lahko prizadeti dobijo odškodnino. To je bilo prvič, da je znanost javno priznala, da lahko cepiva manjšemu številu cepljenih tudi škodi, kar pa je obenem dalo novega vetra v jadra tudi proticepilcem.

Sumi o 'škodljivosti cepiv' so se konec devetdesetih let pričeli drastično širiti tudi po Franciji, ko je stekla sistemsko cepljenje adolescentov proti hepatitisu B. Slednje je bilo kmalu zatem pzaustavljeno, ko so se pojavila poročila, da cepivo povezujejo s primeri ateroskleroze, česar pa nato nikoli niso uspeli znanstveno dokazati.

Cepilni skepticizem je še ojačal leta 1998, ko je Andrew Wakefield v Veliki Britaniji objavil lažno študijo, ki naj bi 'dokazovala' povezave med cepivom proti ošpicam in razvojem avtizma. Čeprav je bila študija kasneje ovržena, je praktično čez noč upadlo število cepljenih otrok praktično na ničlo.

Francoski zgodovinar tudi zato trdi, da število resničnih proticepilcev v resnici ne raste, se pa v celotni družbi najde več skepse glede cepiv.

"Mislijo si, ha, cepiva ... ne vem, če delujejo ali ne, se mi pa zdi, da jih ne potrebujem nujno," piše Vignaud. "Hkrati imamo na dosegu roke vse več cepiv za bolezni, ki se nam ne zdijo več nevarne, ker jih med nami skoraj ni več, slabo podučeni pa pozabljajo, da je temu tako prav zaradi cepljenja."

Francijo je še posebno zaznamovalo leto 2009, ko se je zgodila 'lažna pandemija' gripe tipa A (H1N1).

Po opozorilu organizacije WHO o prihajajočem valu nevarne gripe, kar se je nazadnje izkazalo za pretirano, je francoska vlada naročila ogromne količine cepiv. Ko se epidemija nato ni zgodila, je med Francozi prevladalo mnenje, da je bila 'vlada več kot očitno v koruptivni spregi s farmacevtskim lobijem'.

V Franciji je tako prvotno zmerna skepsa do cepiv prerasla v vsesplošno nezaupanje v državo.

Antivax smallpox pamphlet- 1885

We are not evolving as a people pic.twitter.com/6QP3ZkiU6u

— Tre 🌹✝️ (@tre__l) August 12, 2021

Po poročanju agencij Al Jazeera