Barbara Zorec: Pritegnilo me je to, da odgovorim na vprašanja, na katera še ni odgovorov

Kakšno funkcijo trenutno opravljate?

Barbara: Trenutno sem na fakulteti za elektrotehniko zaposlena kot raziskovalna sodelavka. Delam na projektu, ki ga financira Royal Society of New Zealand, in sicer proučujem aktivne pospešitve transdermalnega vnosa učinkovin, sodelujem pa z dr. Sidom Beckerjem.

Še pred tem sem bila zaposlena na drugem projektu in istočasno vpisala doktorat. Najprej sem bila zaposlena na Kompetenčnem centru biomedicinske tehnike (KC BME), potem so me za eno leto zaposlili v podjetju Iskra Medical, ki izdeluje naprave za fizioterapijo, rehabilitacijo in kozmetiko, ki sem jih testirala. Recimo ultrazvok in elektroporacijo.

Kako ste prišli v stik z dr. Sidom Beckerjem?

Barbara: Moja mentorica, doc. dr. Nataša Pavšelj, univ. dipl. inž. el., na fakulteti za elektrotehniko dela na numeričnem modeliranju vseh procesov na koži, dr. Sid Becker pa se prav tako ukvarja s tem. Slučajno sta prek člankov, ki jih oba pišeta, ugotovila, da se ukvarjata s povesem enako problematiko. Vprašal jo je, kje dobi parametre, in tako je med njima prek elektronske pošte stekel pogovor. Bil je tudi že v Ljubljani, tako da sta se spoznala tudi osebno. Nato so zaposlili mene in začeli smo delati na koži, česar do takrat na fakulteti za elektrotehniko ni delal še nihče.

Ste želeli postati raziskovalka?

Barbara: Pravzaprav na začetku o tem nisem niti razmišljala. Ampak med delanjem diplomske naloge v Lekovem razvojnem centru sem ugotovila, da me raziskovalno delo navdušuje. Pritegnilo me je to, da odgovorim na vprašanja, na katera še ni odgovorov, in s tem potešim svojo radovednost. Med tem delom sem začela razmišljati, da bi šla delat kot raziskovalka. Res pa je tudi, da moraš za raziskovalno delo biti primeren človek.

Zakaj?

Barbara: Delala sem recimo leto dni in nisem imela nobenih rezultatov, ampak to me je gnalo tako naprej, da mi je, ko sem dobila določene rezultate, to bilo vauuu in me je potegnilo, da raziskujem še naprej, dokler ne dobim novih rezultatov. Je pa vsaka raziskava kot mali kamenček v velikem mozaiku.

Vas vaše delo spomni na tek na dolge proge, na doživljenjski maraton?

Barbara: Recimo, če imaš srečo, da ostaneš v teh vodah.

In vi si to želite?

Barbara: V bistvu ja, raziskovanje in to, da v laboratoriju nekaj počneš in ne veš, kaj boš dobil, me navdušuje. Tudi ko ne dobim tistega, kar pričakujem, je to rezultat. Želela bi ostati v raziskovanju, ker mi je všeč.

Kaj vam pomeni nagrada, enkratna štipendija, ki ste jo dobili?

Barbara: Denarni del nagrade mi ne pomeni toliko, bolj mi pomeni priznanje za dosedanje delo, kar je spodbuda za naprej. Da nekaj delam dobro, mi ni rekla le moja mentorica, ampak so to ugotovili tudi drugi, kar je super. Če sem povsem iskrena, se moram najbolj zahvaliti svoji mentorici. V prvi vrsti me sploh ne bi bilo na fakulteti za elektrotehniko, če me ne bi izbrala za določen projekt. Z njo sva tudi dober delovni tim. Sem tip človeka, ki želi eksperimentirati, ker pa je ona 'štromarka', razmišlja malo drugače kot jaz. In to je v redu. Pride do idej in dela, ki se ga vsaka posamezno ne bi lotili. Tako pa svoja spoznanja poveževa v celoto.

Kakšno je raziskovalno delo?

Barbara: Recimo če v laboratoriju delam poskus, pa mi ne gre, grem domov in potem teč. Med tekom razmišljam, kaj mi ni šlo in kaj še bi lahko poskusila. Potem grem še zvečer recimo na trening taekwondoja, kamor hodi tudi moja mentorica. Tam ji takoj prenesem idejo, ki sem jo dobila med tekom, in pogovoriva se, kaj si o tem misli. Če naju kdo opazuje, si gotovo misli, da se pogovarjava le še o delu. Gre za to, da ko dobiš idejo, jo moraš takoj povedati, saj na podlagi tega ona dobi drugo idejo in je tako skupna ideja mogoče boljša. Naslednji dan to poskusimo in je potem to to. Kar žal mi je, da se mi pogodba počasi izteka. Malo razmišljam o tujini, ampak meni je življenje v Sloveniji všeč. Tu imam prijatelje, družino in tudi sama kakovost življenja mi je v redu.

Ste veliko potovali?

Barbara: Ogromno, bila sem na Novi Zelandiji, v Aziji, marsikje sem bila. Če bi že šla delat ven, bi šla za dve leti in se potem vrnila. Po drugi strani razmišljam, da me malo skrbi, kaj bo takrat, ko bom prišla nazaj, če se bo še našlo mesto zame in bom lahko počela, kar bi rada. Leto 2016 je zame zelo prelomno. Tudi nagrada je bila letos, sledi pa še odločitev, kaj bom počela naprej.

Nam lahko razložite, za kakšno raziskavo ste dobili nagrado v obliki štipendije?

Barbara: Osrednja tema raziskovanja je povečanje intradermalnega vnosa zdravilnih učinkovin. Posamezne učinkovine imajo različne fizikalno-kemijske lastnosti in hkrati različna ciljna mesta delovanja. Zato moramo za zagotovitev uspešnega intradermalnega vnosa skrbno izbrati metodo ali kombinacijo metod ter jo optimizirati za določeno ciljno aplikacijo. Glavni cilj je razvoj najbolj učinkovite kombinacije metod pospešitve vnosa molekul različnih lastnosti v kožo in primerjava teh.

Gre za propustnost kože?

Barbara: Težava je v tem, da je povrhnjica sestavljena iz petih plasti in poroženela plast povrhnjice, najbolj zunanja plast, je neprepustna. Če pa ne bi bila takšna, bi se med prhanjem napihnili. Tako nas ščiti pred vsem, je naša bariera, ampak ko hočeš nekaj spraviti noter, to ni najboljše. Da prideš čez to, obstaja nekaj metod, in jaz se ukvarjam z njimi. Ukvarjam se z električnimi impulzi – elektroporacijo, laserjem in ultrazvokom. Tem metodam rečemo, da so fizikalne, ker ustvarijo neko fizično silo, ki prebije kožo in s tem spravi skozi povrhnjico zdravilne učinkovine. To področje je zelo široko, lahko imaš milijon molekul, učinkovin in lahko jih testiraš in definiraš, kam jih spravljaš. Trenutno se ukvarjam s samim mehanizmom, kaj te tri metode naredijo na koži, ker še niso znani mehanizmi, s katerimi gre molekula notri in koliko jih gre ter kaj se na koži zgodi, ko dovedeš električne vozle. Do tega, da bomo kontrolirali dostavo, je še ogromno dela. Cilj pa so kontrolirane kakovost, količina in lokacija dostave.

S kom sodelujete pri teh raziskavah?

Barbara: Sodelovali smo z dermatovenerološko kliniko, Fotono, ki nam je dala laser, s katerim testiramo, pa še z Onkološkim inštitutom, kjer so delali poskuse na miškah. Še pred tem pa sem delala poskuse na koži prašičjih ušes.

Ni koža prašičev drugačna od človeške?

Barbara: Ne, prav koža prašičjih ušes je po lastnostih in študijah najbolj podobna človeški koži, ampak prav koža z ušes. Kar veliko poskusov delajo na prašičih, ker so tudi njihovi organi precej podobni človeškim.

Se pravi, da je vaše delo interdisciplinarno?

Barbara: Tudi zaradi tega mi je delo všeč, ker ko sem prišla sem, sem si rekla: "Kaj bom tu delala?" V resnici pa sem se na fakulteti za elektrotehniko marsikaj naučila, recimo kako se menjajo varovalke na strojih. Obenem pa sem tudi pridobila malo drugačen pogled na stvari.

Kako gledajo na vaše delo vaši starši?

Barbara: Mama mi je bila vedno prijateljica, nikoli mi ni rekla, da česa ne smem. Ravno zaradi tega sem se lahko odločala po svoji pameti in zase, in odločala sem se pravilno. Mamo sem večkrat vprašala: "Kaj bi ti naredila, če bi bila na mojem mestu?" Želela sem dobiti mnenje odraslega in rekla mi je, da se moram odločiti sama in nositi posledice svojih odločitev. In če bi imela možnost iti nazaj v življenju, bi se enako odločila. Mami sem za to zelo hvaležna.

Je mama pedagoška delavka?

Barbara: Ja, učiteljica. Kar se pa odločitev tiče, je tako, da premisliš in ugotoviš, kaj pomeni ta ali druga odločitev, nazaj pa več ne gledaš.

Kako gledajo na vas prijateljice in prijatelji?

Barbara: Večinoma mojih prijateljic so farmacevtke in farmacevti, zdaj se družim tudi s 'štomarji' in se ne čudijo nad tem, kar počnem. Vsi me poznajo kot radovedno. Nekateri so mi tudi celo rekli, da bi umrla, če bi sedela osem ur za računalnikom in gledala številke.

Vas zunaj vašega raziskovalnega dela še kaj zanima?

Barbara: Treniram taekwondo. Ta šport mi je všeč, lahko sprostim energijo, naučila sem se tudi kontrolirati svoje telo. Vedno sem bila hiperaktivna, počela milijon stvari, tudi zdaj jih in vem, da jih bom še. Precej se tudi ukvarjam z glasbo. Svoj čas sem igrala klavir, veliko pela in še vedno na zabavah pojem v eni skupini med vikendi.

Pride tako do izraza vaša druga plat?

Barbara: Tako je, tam se povsem druga oseba. V petju in športu uživam, to je za mojo dušo. Težko bi se ukvarjala le z eno stvarjo. Po drugi strani pa se zavedam, da imam srečo, ker lahko raziskujem, saj tega ne more početi vsak. Moraš biti ob pravem času na pravem mestu, da lahko to počneš. Zato sem zelo vesela, počutim se počaščeno, da lahko to počnem. Trudim se, da v vsaki stvari in minuti svojega življenja uživam.

Se vam zdi, da imamo o znanstvenikih popačeno sliko, češ da vas stvari zunaj raziskovalnega dela sploh ne zanimajo?

Barbara: Nekje sem prebrala, da obstajajo stereotipi za znanstvenike, češ da smo karieristi. Nismo! Znanstveniki, ki jih poznam, imajo radi svoje delo in tudi jaz ga imam rada. To je naš način življenja, ampak niso samo pozitivni rezultati, kot je to recimo zdaj ob podelitvi štipendije in je Barbara Zorec dobila nagrado, ker je naredila to in to. Zdaj vsi mislijo, da Barbara le še bere strokovne knjige in v laboratoriju 'štanca' poskuse, ampak nisem le to. Recimo tudi v klavnico rada hodim po prašičja ušesa, saj imam rada tiste ljudi. Nekoč sem slišala en stavek, mislim, da na Valu 202, ko je ena ženska rekla približno tako: "Lotite se in naredite stvari, ki se jih bojite." To sem slišala ravno takrat, ko sem se prijavila na prvi maraton.

Ste se bali, da ga ne boste mogli prestati?

Barbara: Niti ne, vedno sem tekla, deset kilometrov sem lahko pretekla, in ko sem šla prvič na polmaraton, sem se spraševala, ali naj se prijavim ali ne. Zdaj se, če mi kaj predstavlja izziv, ravno zaradi te izjave, tega lotim in na koncu izpade zelo dobro.

Glede na to, da ne veste, kaj vas čaka na koncu poskusa, lahko rečemo, da je vaše delo precej ustvarjalno?

Barbara: Tako je, ko se lotim poskusa, ne vem, kaj bom iz njega dobila, kar mi je navdihujoče in me vleče še naprej v raziskovanje.

Kaj pa potovanja, so tudi ta za vas pot v neznano?

Barbara: Rada potujem, po navadi je tako, da redno potrebujem enkrat na leto, ker želim spoznati še druge kraje in kulture. Sicer nisem potovala ravno toliko, kot bi si želela, ampak nekaj pa sem. Službeno sem potovala tudi na Novo Zelandijo in se vanjo zaljubila. Precej je podobna Sloveniji, res lepa država, na potenco. Kamorkoli se pelješ, je podobno kot v Logarski dolini ali v Dolini Soče. In tudi zdaj razmišljam, če bi šla dol. Profesor dr. Sid Becker, s katerim sodelujem, mi je rekel, naj mu povem, če želim priti, da mi bo uredil delo. To je za zdaj še stvar odločitve.

Vam potovanja dajo dodatni veter v hrbet za delo?

Barbara: Zelo, ker rezerviram letalsko vozovnico in grem, in je to to. Dajo mi določeno širino.

Vas je česa strah?

Barbara: Največja težava bi mi bila, če ne bi mogla hoditi, saj se vsakodnevno ukvarjam vsaj uro s športom, potrebujem gibanje. Rekla sem, če mi odrežejo noge, naj me raje ubijejo. Verjetno pa bi tudi v tej situaciji poiskala druge možnosti in v njih uživala. Ampak svobodo gibanja res potrebujem, da lahko tečem.

Se boste počasi oddaljili od farmacije, če boste še tako nadaljevali z raziskovalnim delom?

Barbara: Kaj pa vem. Zanima me vse, kar je povezano z zdravjem.

Zakaj ste se pravzaprav odločili za študij farmacije?

Barbara: Nisem se ravno videla v vlogi zdravnika, da bi ljudem dajala injekcije, in alternativa temu je bila farmacija. Sem pa vzporedno s farmacijo eno leto obiskovala tudi fakulteto za šport, ker me je zanimalo. Urnik je bil hud: dopoldne sem šla iz ene telovadnice na stadion, pa iz stadiona v gimnastično dvorano iz nje v bazen in z bazena na farmacijo na vaje. Bilo mi je zanimivo.

Sprejemate stvari, ki vam pridejo napoti, oziroma jim greste radi tudi naproti?

Barbara: Drži. Neznanega se ne bojim.

Kako ste si predstavljali znanstvenike, ko ste bili majhni?

Barbara: Kot doktorja Baltazarja v beli halji z očali, ki nekaj zmeša in to poči. To je to. Takrat si še nisem želela biti znanstvenica, temveč frizerka. Vse Barbike sem postrigla na kratko. Ko pa sem začela delati razvojno delo, mi je bilo zanimivo. Ko nekaj 'pogruntaš', je vznemirljivo.

Se vam zdi pomembno, da ima človek v življenju sanje, želje?

Barbara: Seveda, to nas ohranja žive. Imam svoj rek, ki ga imam povsod napisanega in se ga tudi držim: "Ne vzemi svojih sanj na pokopališče." Dokler bom živa, bom želela svoje sanje uresničiti. Tudi ko sem šla na DIF, se mi ni zdela izguba časa, ker sem si to želela. Kot rečeno, če bi še enkrat šla skozi svoje življenje in bi imela možnost kaj spremeniti, ne bi spremenili niti ene stvari. Rada uživam v vsem, kar delam, in v trenutku, ki ga živim.

Ste radi ves čas v nekaj vpreženi?

Barbara: Sem. Veliko ljudi, ki me pozna, mi včasih reče: "Daj se malo umiri." Ne morem iti domov in ležati pred televizijo brez dela, pač nisem takšen tip človeka. Ko pridem iz službe, grem na trening, potem še kam in še kam na kavo, potem pa padem v posteljo in zaspim. Zjutraj se zbudim in grem naprej. Enostavno rada počnem veliko stvari vzporedno. Že v osnovni šoli sem trenirala rokomet, hodila v glasbeno šolo, bila v pevskem zboru, pri dramskem krožku ... Počela sem veliko stvari in tudi, ko se je bilo treba usesti in naučiti stvari, sem se naučila, ker sem vedela, da to potrebujem in mi bo to dalo nekaj novega. To sem vedela že takrat s pomočjo mame.

Ste hitro postali svoje sreče kovač?

Barbara: Če razmišljaš, da nimaš sreče, je tudi ne boš imel. Mami mi je vedno govorila, da imam srečo, ker mi je na vseh področjih nekaj uspelo. Na to sem ji odgovorila, da srečo že imam, pa tudi veliko truda sem v vse to vložila, da sem prišla do tega. Nisem le brezdelno sedela. Mama je k temu dodala, da sem vseeno vedno imela optimistično gledanje na stvari in se je potem natančno to zgodilo. To drži, ker sem svoje želje usmerila v določene stvari in za to tudi določene stvari naredila. Tako je tudi prišel rezultat, tako sem tudi pristala na fakulteto za elektrotehniko, saj sem po diplomi želela raziskovati. Na enem žuru sem slučajno zvedela, da iščejo raziskovalca. Takoj sem se prijavila in tudi z mentorico sva se hitro ujeli. Tako sem pristal tu in si rekla: "Uspelo mi je!" V stvari moraš stopati z optimizmom, to ti nekaj tudi prinese.

Tekst: Suzana Golubov. Foto: Goran Antley.

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"