Če bi bila manija v obliki tabletke, bi postala svetovni hit (Jaka Tomc o življenju z bipolarno motnjo)

23. 12. 2022, 12:03 | N.Z.
Deli
Če bi bila manija v obliki tabletke, bi postala svetovni hit (Jaka Tomc o življenju z bipolarno motnjo) (foto: Mankica Kranjec)
Mankica Kranjec

»Manija se ne zgodi naenkrat, a jo začutiš takoj, ko pride, če si le dovolj pozoren in izkušen. Jaz jo čutim. Nekoč me je sestrična vprašala, kako se čuti. Odgovoril sem ji, da začnem vibrirati.«

Po samoizpovedni knjigi Manični poet, ki je v njegovi lastni založbi izšla leta 2010, se pisatelj, pesnik in založnik Jaka Tomc vrača s knjižno nadgradnjo Stop igra. Gre sicer že za deveto Tomčevo knjigo, v njej pa dobro desetletje osebnostno in pisateljsko zrelejši postreže z zares pronicljivim uvidom v življenje z bipolarno motnjo. Knjiga je izšla pri njegovi lastni založbi Proksima, ki je leta 2020 nastala na temeljih predhodnice, založbe Manični poet. 

Jaka Tomc, sicer diplomirani sociolog, se je tekom svojega življenja preizkušal kot novinar, med drugim tudi znotraj hiše RTV Slovenija, in delal na evropskih projektih, nato pa se leta 2010 povsem posvetil pisateljevanju. Pravzaprav je bil postavljen pred svojevrsten ultimat

Ko je leta 2008 po navdihu neke popularne ameriške serije, ki jo je takrat gledal, pričel pisati svoj prvi roman, t.j. prvi del Zgodbe o Davidu Locku, je prvo poglavje na dušek spisal kar na službenem računalniku. »Naslednji dan sem nadaljeval. Dan zatem tudi. Med službenim časom sem pisal in pisal, dokler me niso dobili. Ponudili so mi dve možnosti. Lahko ostanem pri njih in opravljam svoje delovne naloge (ki seveda niso vključevale pisanja knjige) ali pa dam odpoved in pišem knjige. Odločil sem se, kot se za maničnega človeka spodobi, in izbral življenje pisatelja.«

Dal je torej odpoved, odšel za tri tedne na Kubo, po vrnitvi končal prvi del romana, nato pa rokopis poslal na vse večje slovenske založbe, da bi zanimanje zanj pokazala le novomeška založba Goga. Takrat se je odločil, da bo knjigo raje izdal v samozaložbi. Še več. Pri svoji lastni založbi, ki jo je takrat, torej leta 2010, ustanovil skupaj z izidom prve knjige.

Davidu Locku je še istega leta sledila biografija Manični poet, s katero je Jaka poskusil opisati svoje življenje z bipolarno motnjo, prvih sto izvodov knjige pa je enega tistih maničnih večerov razdelil naključno prisotnim gostom nekega ljubljanskega lokala, mimoidočim v bližnji okolici, jih nekaj zataknil v stojalo za brezplačne revije, preostanek pa je nazadnje letel še v Ljubljanico. »Zakaj? Ker se je tisti trenutek zdelo kot presneto dobra ideja. Naj še ribe berejo! Ali pa Povodni mož.«

Za razliko od Maničnega poeta Jaka v svojem novem knjižnem nadaljevanju k doživetemu popisu dogodkov, ki so najbolj zaznamovali njegovo doživljanje izmenjujočih se stanj globoke depresije, ki lahko traja tedne (ali mesece), in manije, ki traja nekaj dni (redkeje tedne), dodal zabeležke zdravnikov, s katerimi so spremljali potek njegovih desetih hospitalizacij tekom let, in nekaj pričevanj prijateljev ter svojcev, kar knjigi dodaja nove dimenzije. 

9. september 2010

Ob odpustu je evtimičen, brez vsebinskih motenj mišljenja. Ob odpustu je tudi kritičen do svojega stanja. S svojim psihičnem stanjem je dokaj dobro seznanjen in se sedaj tudi zaveda, da mora naprej jemati zdravila. Obljublja, da se bojavil na kontrolni pregled čez približno 2 – 3 tedne po predhodnem dogovoru.

21. september 2010

Bolnik je petič sprejet na našo kliniko …

Diagnoza bipolarne motnje

Kako se je vse skupaj začelo?

Čeprav ga je iz ene skrajnosti v drugo metalo tudi že pred tem, so se stvari drastično postavile na glavo leta 2007, ko se je kot šestindvajsetleten razšel s takratnim dekletom, s katero sta bila skupaj štiri leta in pol. 

Vselitev nazaj domov k staršem je doživljal kot osebni poraz. »Vrnitev na osem kvadratov, v sobo, v kateri je polno otroških stvari. Pri meni to ni ugodno vplivalo na razpoloženje in počasi sem se prelil čez rob in padel v brezno.«

Brezno depresije.

»Če se v maniji zbudiš z nasmehom, se v depresiji po navadi z obupanim izdihom, še večkrat pa s kako enobesedno kletvico. Če te v maniji izstreli iz postelje, ker bi rad na polno izživel dan, te depresija na posteljo prikuje. Če si srečen, imaš službo, v katero se moraš odvleči. Če te sreče nimaš, lahko preležiš dneve, z občasnimi izleti na stranišče in (če ni tako hudo, da popolnoma izgubiš apetit) v ameriški hladilnik. Čez dan morda posteljo zamenjaš za kavč in to je to.«

Jaka je imel takrat še srečo, saj je imel službo, kar pomeni, da je bil prisiljen nekako funkcionirati. Žal pa je kot perfekcionist delal preveč in spal veliko premalo, kar je njegovo prvo srečanje z depresijo le še poglabljalo. Pa vendar takrat še ni dosegel dna. »Vem pa, kaj je povzročilo, da se je krivulja začela obračati. Sladoled in Big Brother,« se spominja in nadaljuje: »Big Brother bi bil lahko katera koli druga oddaja, a v tistem trenutku sem potreboval ravno to. Potreboval sem oddajo, pri kateri sem lahko odklopil možgane in v kateri nastopajo ljudje, ki niso popolni. Če česa ne potrebuješ v depresiji, so to popolni (ali vsaj na videz popolni) ljudje.«

Iz ne povsem dna prve depresije ga je torej torej potegnila litrska banjica sladoleda, ki jo je snedel vsak večer, medtem ko je gledal prav nič popolne akterje resničnostne serije. 

Počasi je postal bolj aktiven, dokončal poročilo evropskega projekta, na katerem je takrat delal, in si spet zaželel novih začetkov, kar je dva meseca kasneje uresničil s selitvijo v podnajemniško stanovanje na Prulah.

»Bil sem samski, preživel sem depresijo in na voljo sem imel celotno stanovanje za nove podvige. Začela se je polletna manična odisejada, ki se je končala epsko, z mojo prvo hospitalizacijo

Ki so ji nato sledile druge.

Ko so mu leto in pol kasneje postavili diagnozo bipolarne afektivne motnje (tip 1), ga to ni več pretirano presenetilo, saj se je pred tem tudi sam prišel do podobnih zaključkov.

Za bipolarno motnjo je značilno dvoje skrajnih stanj čustvenega spektra: manija in depresija. Manija je nestabilno mentalno stanje, za katero so značilni simptomi ’grandioznosti, pretiranega optimizma ali nespametnih odločitev’, pri nekaterih posameznikih lahko sproži tudi halucinacije ali blodnje. Depresijo pa na drugi strani lahko opišemo kot ’stanje slabega razpoloženja, ki vztraja, pomanjkanje energije ali pasivnost’. Od vseh tipov bipolarnih motenj, tip 1 karakterizirajo najbolj ekstremna manija in depresija.

Od višine se zvrti ... 

Tako v Maničnem poetu kot Stop igra Jaka na veselje bralcev ne skopari s podrobnimi in prostodušno iskrenimi opisi dogajanja, še posebno izdatno turbulentnega v maničnih fazah, ki jih tudi v nadaljevanju prvenca o življenju z bipolarno motnjo ne manjka. 

V svoji drugi knjigi Tomc uspe 'popraviti' tudi nekaj stvari, za katere je danes mnenja, da so se mu nerodno zapisale v Maničnem poetu.

Ena takšnih je trditev, da ’so meditacije nevarne’, kar je tokrat (nekoliko) omilil z naslednjim zapisom: »Tokrat se bom popravil in rekel, da meditacije niso primerne za vsakogar. Sploh če ima ta človek duševno motnjo ali pa je nagnjen k njej. Prepričan sem, da je bila prav intenzivna meditacija sprožilec, ki je privedel do razvoja moje bipolarne motnje. S tem ne mislim, da ne bi do tega prišlo tudi drugače. Zelo verjetno bi. Prav tako ne zamerim nikomur nič in ne preklinjam usode. Danes sem, kakršen sem ravno zaradi bipolarne motnje in čeprav sem si v določenih trenutkih želel, da bi bilo drugače, sem vesel, da se je izšlo, kot se je. Meditacije, podobno kot mamila in alkohol, odprejo človeka in iz njega privre dobro in slabo.«

O tem, kaj je bilo prej, kokoš ali jajce, bi na tem mestu težko sodili, saj si znanost še vedno ni prišla povsem na jasno glede vzrokov vznika bipolarnih motenj. Če kaj, danes vemo, da gre za nadvse kompleksno motnjo, v ozadju nastanka katere je več dejavnikov, med njimi tako fizičnih kot okoljskih. 

Pri večini ljudi motnjo danes diagnosticirajo v najstniških in zgodnjih dvajsetih letih, ko se prvič pojavijo značilni simptomi. in Jaka nikakor ni edini, pri katerem so spiritualne izkušnje značilno obarvale manične faze bipolarne motnje. O nečem podobnem v trenutkih manije namreč poroča tudi ameriški raper Ye, prej znan kot Kanye West, pa tudi drugi, javnosti manj znani bipolarci. Zdi se, kot da so višine ’manije’ že po svoji naravi nekako ’skladne’ z religioznimi in spiritualnimi vsebinami, zato se ti v stanju značilne ’opitosti’ z močjo in viškom energije zlahka počutijo kot ’izbranci, božji poslanci ali odrešeniki’. Tudi glasba lahko igra ključno vlogo takšnih izkustev. »Počutim se, kot bi mi Bog govoril skozi besedila najljubših raperjev. Verzi se zdijo kot napotila, ki me peljejo k naslednji kozmični avanturi.«

Dvojnost bipolarne motnje se morda že po svoji 'naravi' rada zrcali v drastičnem nihanju med sekularnim in svetim. »Ko se gibljem nezamisljivo visoko, ljudi hkrati blagoslavljam in preklinjam v isti sapi. Obseden sem z ljudmi, ki jih imam rad, a sem do njih simultano tudi sovražen,« je ob priliki povedal Kanye, Jaka pa v svoji knjigi piše: »V vsaki maniji sem nekoga prizadel, užalil ali šokiral. Po vsakem padcu nazaj na trdna tla mi je bilo žal«

Tisto jesen, ko je prišla ONA

Jaka Tomc je bil med letoma 2007 in 2015 desetkrat hospitaliziran v ljubljanski psihiatrični bolnišnici, vse pa se je spremenilo jeseni, leta 2015, ko je v njegovo življenje vstopila Ona.

»Najini življenji je združilo moje pisanje. Nekaj časa sva se ovohavala, nato pa sem vendarle zbral pogum in jo povabil k sebi. Prišla je brez kakršnega koli zadržka. Pojavila se je na vhodnih vratih s steklenico roseja in širokim nasmehom.«

Jaka Tomc je danes očka njunemu sinu, z bipolarno motnjo pa se je naučil živeti tako, da je danes že več let stabilen. »No, so obdobja premirja, ko ne razmišljam o bolezni in živim na avtopilotu, a me pričaka v zasedi, da ne bi slučajno pozabil, s kom imam opravka.« Pa vendar ni vse tako slabo. »Tako iz manij kot iz depresij sem potegnil veliko znanja. O svetu, o ljudeh, ki so me takrat obkrožali, in predvsem o sebi. Spoznal sem se bolj, kot bi se lahko, če ne bi imel bipolarne motnje. Spoznal sem dele sebe, ki bi sicer verjetno ostali skriti. Pogledal sem v brezno, dotaknil sem se oblakov. Letel sem in padal in se počutil kot raziskovalec, ki je stopil na še neodkrito ozemlje. Kot vesoljski popotnik, ki je prvi stopil na nov planet. Kot Jaka, ki je spoznal samega sebe.«

https://www.metropolitan.si/odnosi/v-iskanju-srece-pise-jaka-tomc/

Vabljeni k branju

  • Jaka Tomc v svoji drugi knjigi o življenju z bipolarno motnjo znova vabi v svoj svet, v katerem ne manjka vzponov in padcev, pa tudi mučne hoje po ravnem. Knjiga Stop igra vam je na voljo na spletni strani založbe Proksima. 

Prvi odzivi