Če smo pretirano čuječni glede bolečine, to (nehote) soustvarjamo

Ste morda že slišali, da je mogoče z vajami čuječnosti blažiti tudi kronične bolečine? Potem ste slišali prav, čuječnost je dobra za zdravje.

Problem nastane, če čuječnost zamenjujete s pozornostjo, še posebno, če to spremljajo z anksioznostjo prežeta čustvena stanja.

Se v trenutku, ko se osredotočate na sedanjost in s tem tudi svoje telo, namerno grajate, se pritožujete ali pa vas to polni z veliko strahu?

Potem to ni prava čuječnost.

Čuječnost ni reaktivna, temveč je odzivna. In praviloma jo spremljajo sočutje, prijaznost in nežnost do sebe (ter drugih).

Čuječnost pogosto zamenjujemo z zavedanjem, zlasti z anksiozno hiperpozornostjo, ki je podobna telesni/simptomski hipervigilanciji.

Ko si bolečine ustvarjamo sami

Hipervigilanco na bolečino ali neprijetne občutke lahko definiramo kot 'samodejno določanje prednosti' dražljajem, ki so povezani z bolečino, pred drugimi dražljaji.

Pozornost hiperzavedanja tovrstnih telesnih senzacij je praviloma prežeta z veliko strahu, neprestanega iskanja groženj in potencialnih nevarnosti.

Kar je povsem nasprotno od čuječnosti.

Medtem ko čuječnost dokazano pomaga zmanjšati občutek fizične bolečine, pa hipervigilanca povzroča ravno nasprotno. Bolečina se praviloma potencira, z njo pa tudi negativne čustvene izkušnje, ki so povezane z bolečino.

Za nadaljnje razumevanje subtilnih razlik med pozornim zavedanjem in bolečinsko hipervigilanco bi bilo dobro bolje razumeti mehanizme odnosov med obema vrstama pozornosti in bolečinskimi izidi.

Stroka si še vedno ni povsem na jasnem, ali je hipervigilanca posledica bolečine ali njen napovedovalec. 

Resnica je verjetno nekje v sredini. 

Zdi se razumljivo, da bi se telo ob prvotnem občutku bolečine, ki je sama po sebi grozeča izkušnja, samodejno poskušalo zaščititi pred njo tako, da pozorno spremlja znake bolečine. Po drugi strani pa tudi vemo, da so nekateri ljudje (morda zaradi tesnobe, travme ali posebnega odnosa do svojega telesa) pretirano pozorni na vsak indic morebitne bolečine, ko se ta zares niti še ne razvije. Pri slednjih postane hipervigilantno odzivanje na bolečino tako vkoreninjeno in avtomatično, da samo po sebi vzpostavi in nato ohranja cikel kronične bolečine.

Študija je pokazala ...

Študija je ocenila, ali hipervigilanca napoveduje izkušnjo bolečine, s prospektivnim merjenjem hipervigilance pred vzorcem posameznikov, ki so bili operirani.

Hipoteza je bila, da bodo tisti, ki bodo dosegli višje rezultate pri hipervigilnosti, verjetno izkušali večjo pooperativno bolečino, kar je študija potrdila.

A kako je to mogoče?

Na nevrokemični ravni se zdi smiselno, da možgani dajejo prednost določenim senzoričnim informacijam kot 'pomembnim', kar nato povzroči povečan senzorični vnos iz perifernih regij fokusa. Svoje nato doda še spremljajoča čustvena izkušnja, ki je poudarjeno grozeča in strašljiva. Te vrste čustveni dražljaji so nato hitreje obdelani, kar je nevroznanstveno smiselno, saj se lokacije v možganih, kjer se obdelujejo bolečina in čustva, prekrivajo.

In prav tu lahko pomaga čuječnost, ki prek čustvene regulacije (in umirjanja) vpliva na vedenjske in fiziološke izraze taistih izkustev.

Dokazano je, da čuječnost izboljša različne fizične zdravstvene rezultate, vključno z bolečino.

Domneva se, da obstajata dve ključni poti, po katerih to počne:

• 1. s povečanjem nevronske regulacije stresa v prefrontalnem korteksu
• in 2. z umirjanjem alarmnega sistema za stres v centrih za čustva v možganih.

Kaj, poleg čuječnosti, še lahko pomaga?

Seveda se na tem mestu ne gre pretvarjati, da je 'preklop' s strašljive hipervigilantnosti na čuječnost kakorkoli preprost.

Ljudje, ki so že soočeni s hudimi kroničnimi bolečinami ali pa so se ravno znašli v trenutkih akutne bolečine, bodo naredili veliko že, če se jim bo vsaj malo uspelo osredotočiti na pomiritev čustvenega doživetja.

Pri tem lahko pomagajo dejavnosti, ki aktivirajo parasimpatični živčni sistem.

Te lahko vključujejo:

• diafragmatično dihanje, podaljšanje izdiha
• poslušanje lahkotnega podcasta ali glasbe
• pestovanje nečesa toplega ali hladnega
• božanje hišnega ljubljenčka
• uporaba obkladkov

V situacijah kronične (tudi psihosomatske) bolečine je pomembno če, da se distancirate od strašljivega toka misli.

Več kot jasno je le eno: katastrofiziranje nič ne pomaga, nasprotno, praviloma če poslabšuje situacijo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču