Včasih v filmih vidimo navdihujoče zgodbe, ko neka oseba kot dobrotnik, mentor ali mecen pomaga otroku in mu tako spremeni življenje. V teh (praviloma ameriških) filmih so to najpogosteje učitelji ali trenerji.
Kako pa je s tem v resničnem življenju?
Odgovor na to vprašanje nam ponuja prva slovenska raziskava o tem, kako razširjene so v populaciji obremenjujoče izkušnje (krajše: OIO) v otroštvu. Omenjena študija, ki je potekala leta 2019, je v svoj vzorec zajela 4.940 oseb, starih od 18 do 75 let, njene izsledke pa nam je pomagala tolmačiti ena od obeh raziskovalk, ki sta študijo izpeljali, t.j. prof. dr. Metka Kuhar.
Vsak četrti poroča o najmanj štirih OIO v otroštvu
"Med Slovenci je prisoten visok odstotek obremenjujočih izkušenj v otroštvu. Le 23,5 odstotka od 4.847 izprašanih udeležencev v raziskavi ne poroča o nobeni obremenjujoči izkušnji. Vsaj ne tisti, o katerih smo takrat spraševali. Po drugi strani pa kar 27,2 odstotka udeležencev naše raziskave poroča o štirih ali več obremenjujočih izkušnjah v otroštvu," pojasni raziskovalka in dodaja, da so podatki skrb vzbujajoči, saj se pri osebah z največ OIO (torej tisti s 4 ali več njih v svoji osebni biografiji) nakazuje izrazitejše tveganje za razvoj telesnih bolezni in duševnih motenj.
Ker pa sta raziskovalki tekom študije pod drobnogled vzeli tudi vpliv morebitnih pozitivnih izkušenj v otroštvu, lahko zdaj z nami delita nekaj nadvse spodbudnega.
"Ugotovili smo, da pozitivne izkušnje iz otroštva blažijo številne posledice obremenjujočih izkušenj iz otroštva, na primer depresivnost, anksioznost in suicidalnost."
O tem, kaj vse so lahko pozitivne izkušnje, ki nato predstavljajo varovalni dejavnik za posameznike z veliko obremenilnih izkušenj v otroštvu, raziskovalka navaja: "Tudi če so obremenjujoče izkušnje povezane z gospodinjstvom, so lahko v družini še vedno prisotni pozitivni dejavniki. Morda je bila navkljub vsemu pri njih doma vendarle prisotna struktura, torej jasna pričakovanja, pravila, rutine in vse ostalo, kar daje občutek stabilnosti, predvidljivosti, varnosti. Naš vprašalnik je spraševal, ali so udeleženci imeli občutek, da jih imata oče ali mama rada. Skratka, tudi če se je dogajalo nasilje med staršema ali pa sta se starša ločevala, to ne izključuje nujno pozitivnih vidikov," pojasnjuje Metka Kuhar in nadaljuje: "Zanimalo nas je tudi, ali je imela družina podporo širšega sorodstva, soseske ali skupnosti."
Ker so se za pomenljiv varovalni dejavnik izkazale tudi posebne pomembne osebe v življenju otroka, nas je zanimalo, kdo vse se je izkazal kot takšen.
Dobrotnik v življenju otroka najpogosteje babica
"Tudi to smo raziskali. In ugotovili, da je znaten pozitiven dejavnik že to, da ima otrok vsaj eno odraslo, osebo, ki otroka podpira, verjame vanj, je spodbudna. V naši raziskavi je bil odstotek tistih, ki so rekli, da so se bolj povezane počutili z osebo, ki ni bila eden od staršev, zelo visok. Takšnih je bilo kar 43,6 % od vseh udeležencev raziskave, med katerimi so bili praviloma tisti z višjim številom OIO. Potem smo jih še vprašali, kdo je bila ta oseba, in se je izkazalo, da je bila to babica, sledili so odgovori sestra ali brat ter teta ali stric."
Vabimo vas, da si več o tem preberete v intervjuju s prof. dr. Metko Kuhar: "Obstaja travma. Obstajajo pa tudi blažilci travme. Otroku smo lahko MI ta pozitivna izkušnja."
