V tej knjigi se zagotovo vsak med nami najde v vsaj eni zgodbi. To je bila prva misel, ko sem odložila najnovejšo knjigo avtorice Damjane Bakarič z naslovom Razmerja.
O knjigi sem premišljevala še dolgo potem, ko sem jo vrnila v knjižnico. Odpira vprašanja, kot so: zakaj v odnosih tako pogosto zavestno delamo ravno nasprotno, kot v resnici mislimo? Zakaj se včasih prav očitno bojimo ljubezni in se ji odrečemo, namesto da bi jo sprejeli v odprtimi rokami? Kako globoko nesrečni moramo biti v razmerju, da se končno odločimo za razhod? O teh vprašanjih sva se pogovarjali z avtorico knjige Damjano Bakarič.
Damjana Bakarič je univ. dipl. komunikologinja, publicistka, predavateljica, motivatorka za boljše življenje ter avtorica knjižnih uspešnic Na tesnobi, Na boljše in Razmerja. Predava o stresu, izgorelosti, anksioznih motnjah, odnosu do sebe in do drugih ter sveta. Je zagovornica počasnega življenja. Pravi, da se vse da, če se hoče, in da je moč v nas. Vse lahko spremenimo s tem, ko z mislimi in navadami, dejanji ter prepričanji vzpodbudimo drugačne možganske povezave. Je tudi motivatorka, ki prek svojega YouTube kanala in bloga navdihuje vedno več ljudi.
V zadnjem poglavju knjige Razmerja poudarjate, kako si vsi želimo ljubezni in intimnosti, a ko vzklije prava ljubezen, nas je strah, ker se moramo razgaliti. Zakaj nam je tako težko pokazati svojo pravo naravo?
Strah nas je, da nas drugi ne bo sprejel takšnega, kakršni smo. Po drugi strani nas je strah tudi samskosti, zato nemalokrat izberemo prvega, ki pride mimo. Ne predelujemo mankov iz otroštva na poligonu, ki ga ponuja partnerstvo; vemo pa, da se na tem poligonu vedno odpre prav to področje, da rešimo nepredelane stvari iz najzgodnejših let. Predvsem nas je najbolj strah prav tega, da nas bo drugi zavrnil.
Bolj ko nisi bil sprejet kot otrok od staršev in pomembnih drugih, bolj ta prva travmatična izkušnja, ki je zdaj spomin, seka ven. In se zbudi vsakokrat, ko se v nas vzbudijo podobni občutki, ki so spremljali prvi travmatični spomin. Zanimivo je, da imaš največ možnosti za dobro partnerstvo prav takrat, ko pristopiš v razmerje odkrit, pristen, v dobrem odnosu s seboj. Takrat ni prostora za igro in maske ter sprenevedanja. Poleg tega tako hitro odkriješ, ali si s človekom, s katerim bi rad vzpostavil partnersko zvezo, za skupaj. V vsakem primeru priporočam, da smo odkriti, odprti, ranljivi.
Psihoterapevt, protagonist v knjigi Razmerja, je tak primer. Ne odloči se za ljubezen, edino, ki se mu je zgodila, temveč ostaja s partnerko, kateri se ni treba odpreti, ob kateri ji ni treba biti ranljiv.
Nepredelani prvi travmatični spomini. Programi, ki so v njem od otroštva, pa si ne upa pogledati vanje. Ne upa pogledati v rane in manke, nezadovoljene potrebe iz otroštva, ker je preprosto pretežko. Raje izbere laži.
“Edino, kar sem te prosila, je bilo, da si iskren in odkrit,” je zapisano v eni od zgodb. Zakaj gresta iskrenost in odkritost nekomu tako težko od rok?
Ljudje ne prenesemo resnice. Raje se tolažimo z lažmi, ki nas v tem hipu božajo. Resnico skrivamo pred seboj. Ker se nam zdi tako lažje. A je v resnici težje. Družba je prežeta s hinavščino in licemerstvom. Gledamo stran od bistva in se ukvarjamo s stvarmi, ki so nepomembne. Ker je lažje. V bistvu je prav absurdno, kako izgubljamo čas za povsem nepotrebne stvari zaradi navad, prepričanj, idej, pravil. Poglejmo samo v šole. Naša kultura to vsebuje, družba je prežeta s tem načinom delovanja, ki jih ponotranjamo prek pravil, ki so nesmiselna; tukaj izvzemam pravila, ki se nanašajo na fiziko in zakon, o preostalih je treba premisliti s kritično distanco.
V knjigi ne morete mimo vloge mame v življenju moškega in na sploh o vplivu staršev na grajenje naših intimnih odnosov pozneje v življenju. Bi lahko izpostavili en vzorec, ki je najbolj uničujoč, in rešitev, kako ga lahko presežemo?
Malce nehvaležno – en sam uničujoč vzorec? Ko mama iz svojega sina naredi partnerja, ker njenega moškega ni. Ko otrok odrašča v družini, kjer ima en od staršev, ali pa kar oba, raje steklenico kot sebe in lastne otroke. Ne smemo pa pozabiti na najpomembnejši odnos, to je odnos z materjo, še posebej relacija mati-hči. O tem se ne govori, a je pomembnejši od odnosa mati-sin. V družbi to relacijo zelo pogosto ignoriramo. To je najkompleksnejši odnos.
Vzorce najprej presežemo s tem, da smo iskreni do sebe. Že tega osnovnega ne zmore prav veliko ljudi. Potem je treba ozavestiti svoje temne in svetle dele; če se izrazim primitivno, treba je pogledati v lastno sranje. V lastno bolečino, manke, neizpolnjene potrebe iz otroštva, prve travmatične spomine, ki nas vodijo v sedanjosti prek naših primitivnih in visoko čustvenih reakcij, za katere ne vemo, od kod so prišle. In to je včasih sila težko. Vendar, ko ti to uspe, ko prvič presežeš sebe, je to tako dober občutek, da ne boš več dovolil, da bi se zasidral v brezdelju, ki ga ponuja cona udobja.
Zanimivo je, da - kot protagonisti v knjigi - v odnosih pogosto že zelo kmalu prepoznamo, ali je oseba neiskrena, vendar ničesar ne storimo. Ne zapustimo, ne odidemo, ne spremenimo vzorca. Zakaj ne? Je odgovor na to, kot pišete v knjigi, “resničnost naše biti včasih tako težka, da je ne zmoremo prenesti”?
Ja, lahko tako rečeva. Pa tudi to, da v sebi menimo, da nismo vredni. Ne vidimo vrednosti v svoji preprosti biti. Zato se zatekamo in kitimo z močjo, dosežki, položajem, materialnim itd. Praznina pa še vedno ostaja. Ker ne zmoremo videti lastne vrednosti. Menimo tudi, da si ne zaslužimo boljšega. Lahko smo ustrežljivci, rešitelji – ti zadnji so velikokrat prav odrasli otroci alkoholikov. Vse je pogojeno s programi iz otroštva, vključujoč travme, pa tudi fiziološki stres, ki smo ga pridobili od prednikov v obliki genskega materiala.
“Šibki moški se radi lepijo na močne ženske, ker mislijo, da jih bomo reševale. Pa še prav imajo: dokler do konca ne spoznamo svoje vrednosti, to tudi počnemo. Vse, le da ne bi bile same.” Česa se bolj bojimo - samote ali družbene stigme o samskosti?
Obojega. A samota je nujna, da srečaš in spoznaš samega sebe. Samskost pa je lahko neverjetno pogumna in modra odločitev.
Ta odsek me je spomnil še na tisti video, o katerem govorite o močnih ženskah in predaji. Prosim, spomnite nas, zakaj se ženske tako težko predamo in prepustimo oz. kakšnem moškemu se zagotovo bomo?
To je odvisno od ženske. Kakšna je. Se ceni? Se spoštuje? Se ima rada? Neka ženska, ki se vede kot predpražnik, se bo predala še največjemu cepcu ali alkoholiku ter se mu prepustila na milost. Vprašanje je, o kakšnih ženskah govoriva. Ženska, ki ve, kdo je, ki se ceni in spoštuje, je samozavestna in pozna svojo vrednost, se bo prepustila moškemu, ki ima do samega sebe enak odnos. Ker ga bo le takrat zmogel tudi do nje.
Poudarjate, da je v razmerjih ogromno poniževanja in manipuliranja s čustvi in da je te stvari treba jemati resneje, kot jih jemljemo. Bi se strinjala, da je težava v tem, da se v bistvu sploh ne zavedamo, da nekdo z nami ne ravna prav ali si zatiskamo oči, globoko v sebi pa zelo dobro vemo, na čem smo?
Spet sva pri otroštvu. Pristajamo na tisto, kar nam je domače. Če je nekoga vzgajala mati manipulatorka, mu bo manipuliranje partnerja jezik, ki ga razume, domač mu je. A le do takrat, dokler ne ugotovi, da je to strupeno zanj. Torej, vemo, da nas nekaj boli, da ni prav, pa še vedno pristajamo na to. Ker komunicira z našimi programom iz otroštva. To so zanke, iz katerih se je dobro izviti. Po navadi tako, da ozavestimo in spremenimo programe. Korak za korakom, čez noč je nemogoče. Seveda so pomembna spoznanja/uvidi. Vendar niso dovolj le na racionalni ravni – saj veste, vemo, da nekaj ni prav, pa še kar dovoljujemo. Zgoditi se morajo na čustveni ravni. To je težje. ‘Aha’ moment, ko ti nekaj pride v kri, ko se ti zdi, da si doživel razsvetljenje.
Zgodba o profesorju je lep primer tega, kako je nekdo lahko zelo uspešen na profesionalnem področju, vendar hkrati zelo čustveno nezrel. Kako prepoznamo čustveno nezrelo osebo?
Spet je odvisno od tega, kdo smo mi sami. Če smo nezreli, nam je to domače in nezrelosti ne prepoznamo kot nezrelosti. Če smo čustveno zreli, če se vedemo, delujemo in čustvujemo ter razmišljamo kot odrasla oseba, ki je prevzela odgovornost za življenje, nezrelost prepoznamo nemudoma. Vprašanje je, kaj potem s tem prepoznanjem storimo. Spet programi iz otroštva. Zrela oseba je prevzela odgovornost za svoje življenje na vseh področjih. Ve, kdo je, kam gre. Pozna sebe, ima dober odnos s seboj in zna postavljati meje, je asertivna. Vzpostavlja zdrav odnos do sebe in drugih. Pozna svojo vrednost, pozna svoje prednosti in pomanjkljivosti ter deluje v tej smeri. Ne proti sebi. Preseganje je to, da vsak dan presežemo sebe, svoj ‘problematični’ običajni način delovanja.
Dotakniva se še teme alkohola, ki je del skorajda vsake zgodbe. V knjigi mi je dal misliti naslednji odstavek: “Do nekod poskušamo, če pa ne gre, mar bomo dovolili, da gremo z nekom, ki ne želi razvoja, dol, v prepad? Se tako malo cenimo, da bomo zavrgli vse možnosti za dobro življenje?” Kako dolgo nekomu, ki ima težave z alkoholom, stati ob strani? Mu pomagati?
Ni preprostega odgovora, če pa ga želite, menim, da je dobro steči stran, kolikor nas noge nesejo. Vendar vemo, da življenje ni tako preprosto. Alkoholik, kakor tudi vsak drugi odvisnež, se mora za to, da se bo odpovedal odvisnosti, odločiti sam. Pomagamo mu lahko tako, da ga v tem podpiramo. In mu ne dajemo nikakršne potuhe pri pitju.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"
