Pisatelj Johann Hari že od mladih let trpi za depresijo. Prvi antidepresiv je vzel pri 18 letih, prepričan, da so njegove težave posledice kemičnega neravnovesja v možganih. Dobro desetletje kasneje je začel odkrivati, da so splošna prepričanja o depresiji napačna - pravi vzroki se najpogosteje ne skrivajo v naših možganih, temveč v načinu našega življenja.
Depresija je najpogostejša duševna bolezen, ki lahko prizadene vsakega od nas. V zadnjih letih je dobila epidemične razsežnosti - za njo trpi okoli 280 milijonov ljudi, njene posledice pa so lahko tudi usodne. Med simptomi depresije spadajo občutki nemoči in brezupa, izguba zanimanja za vsakodnevne dejavnosti, sprememba teže, teka in spanca, občutki jeze in razdraženosti, izguba energije, težave s koncentracijo in spominom ter nepredvidena brezglava dejanja. Da je stanje skrb vzbujajoče, nas opominja tudi količina antidepresivov, ki jih depresivnim posameznikom predpišejo zdravniki.
"Kadar znanstveniki testirajo vodne zaloge v zahodnih državah, vedno odkrijejo, da so polne antidepresivov, ker jih toliko ljudi jemlje in izloča, da jih preprosto ne morejo odstraniti iz vode, ki jo pijemo vsak dan. Dobesedno preplavljeni smo z njimi," piše Johann Hari v knjigi Izgubljene povezave.
Preveč antidepresivov, premalo povezav
Depresija se pogosto zdravi z antidepresivi. Pa je to res najučinkovitejši način? Pisatelj Johann Hari, ki je tri leta preučeval raziskave in intervjuval mnogo znanstvenikov, meni, da v večini primerov antidepresivi ne predstavljajo ustrezne rešitve - včasih stanje celo poslabšajo, saj se zaradi njih mnogi zredijo, imajo spolne motnje ali se začnejo močno potiti.
Meni, da je nespametno zanikati, da pri depresiji in tesnobi obstaja biološka komponenta (in morda tudi drugi biološki dejavniki, ki jih še nismo odkrili), vendar pa je enako nespametno reči, da so to edini vzroki zanjo. Svoje izkušnje z antidepresivi in ugotovitve o depresiji je Hari delil v knjigi Izgubljene povezave, ki jo lahko kupite v spletni knjigarni založbe Primus. Knjiga je deloma biografija, v kateri avtor zaupa napake pri zdravljenju svoje depresije, deloma pa znanstvena refleksija, v kateri lahko najdemo različne poglede znanstvenikov, psihologov in ljudi z depresijo.
Hari je dobro seznanjen z antidepresivi - jemal jih je vrsto let (prvič so mu jih predpisali pri 18 letih), a mu na dolgi rok niso pomagali. Pri 30 letih si je začel postavljati vprašanja, ki mu jih ni zastavil noben zdravnik: kakšno je sploh njegovo življenje? Zaradi česa je žalosten? Kaj bi lahko spremenil, da bi bilo življenje bolj znosno? Bi moral nehati jemati antidepresive? Po desetletju jemanja antidepresivov je o njihovi vlogi in učinkovitosti želel ugotoviti več.
9 dokazanih vzrokov depresije
Potoval je po svetu in odkril, da obstaja vsaj devet dokazanih vzrokov depresije in tesnobe. Prišel je do zaključka, da težave tičijo predvsem v nepovezanosti s pomenljivim delom, z drugimi ljudmi, s pomenljivimi vrednotami, s travmami iz otroštva, s statusom in spoštovanjem, z naravnim svetom, z varno in upanja polno prihodnostjo. Pri svoji raziskavi upošteva tudi vlogo genov in možganskih sprememb.
"Kaj če je depresija v resnici oblika žalovanja - ker naše življenje ni tako, kot bi moralo biti? Kaj če je oblika žalovanja za povezavami, ki smo jih izgubili, a jih še vedno potrebujemo?"
Prepričan je, da je depresija normalen odziv na "nenormalne" razmere v našem življenju. Meni, da primarni vzrok depresije in tesnobe ni v naši glavi, temveč predvsem v svetu in sodobnem načinu življenja.
Hari je poleg tega, da je pregledal na stotine znanstvenih člankov, neposredno govoril z ljudmi, ki so naredili velik napredek pri razumevanju depresije. V Sydneyju je intervjuval nevroznanstvenika, ki je bil nekoč narkoman, s primatologom se je povzpel na goro pri Banffu v Kanadi, obiskal je rehabilitacijski center za odvisnike od iger na srečo v Washingtonu in opazoval skupnost amišev v Indiani. Kaj je ugotovil?
Izgubili smo stik z našimi predniki
Vse več ljudi pravi, da se počutijo bolj osamljene kot kadarkoli prej. Družimo se manj kot katerikoli ljudje pred nami. Nepovezanost z drugimi ljudmi je povezana z depresijo, ker nam je v preteklosti druženje predstavljalo preživetje - če je posameznik zbolel, so za njega skrbeli drugi, če mu je zmanjkalo hrane, je lahko zanjo prosil druge ... Našim prednikom dom niso predstavljale štiri stene, temveč skupnost - gosto mrežo ljudi okrog njih, njihovo pleme.
Večji pojav depresije se je zgodil tudi, ko so se ljudje začeli seliti v mesta. Vrste duševnih težav so veliko pogostejše v mestih kot na podeželju. Raziskave so pokazale, da v zelenih soseskah ljudje občutijo manj stresa in stisk, zato tudi selitev iz mesta na podeželje navadno pozitivno vpliva na duševno zdravje. "Skoraj vse živali občutijo duševno stisko, kadar niso v okolju, v katerem so se razvile kot vrsta. Zakaj, bi bili ljudje edina izjema tega pravila?" piše Hari v knjigi.
Depresija je povezana tudi z negotovo prihodnostjo. Z razliko od naših prednikov, veliko ljudi zdaj nima več občutka, da jih čaka varna prihodnost. Pomanjkanje nadzora pa je zelo pomemben dejavnik pri nastanku depresije.
"Bilo je obdobje, ko so ljudje delavskega in srednjega razreda čutili varnost in so lahko načrtovali prihodnost. To obdobje je minilo neposredno zaradi odločitve politikov, da zmanjšajo nadzor nad podjetji in delavcem otežijo varovanje svojih pravic, s tem pa smo izgubili načrtovanja svoje prihodnosti."
Alarmantni so tudi podatki, da je skoraj dvakrat več ljudi, ki svojo službo sovražijo, kot pa tistih, ki jo imajo radi. Ker služba zavzame velik del našega življenja, vpliva tudi na dejavnosti zunaj nje. Posamezniki, ki čutijo, da jim njihova služba ne daje pomena, so bolj nagnjeni k depresiji kot tisti, ki v službi najdejo pomen.
Materializem ni pot do sreče
Eden od faktorjev, ki lahko prispeva k depresiji je tudi nepovezanost s pomenljivimi vrednotami. Več različnih raziskav je pokazalo, da čim bolj materialistični in ekstrinzično motivirani postanete, tem bolj depresivni ste. Tako trpijo tudi vaši odnosti, ki so z materialistično mentaliteto kratkoročni in manj kakovostni.
Hari je ugotovil tudi, da je depresija neposredno povezana s travmami iz otroštva. Vsaka kategorija travmatičnih izkušenj, ki ste jih imeli kot otrok, izjemno poveča verjetnost, da v odraslosti postanete depresivni. Depresijo bolj kot karkoli drugega povzroča čustvena zloraba - celo bolj kot spolna. Od vseh kategorij je največji vzrok depresije kruto ravnanje staršev. A travma ne potrebuje biti tako velika, da ima trajen vpliv na vas.
"Da bi psihološka stiska na vas močno vplivala, ni treba, da je tako skrajna, kot na primer doživljanje nasilja v otroštvu. To, da vas je žena varala z vašim najboljšim prijateljem, ni okvara v vaših možganih. Pa vendar je vzrok globoke duševne stiske - in lahko povzroči depresijo ali tesnobo. Če vam kdo kdaj pove vzrok za vaše težave, ne da bi upošteval vaše osebne okoliščine, ga ne jemljite resno," svetuje Hari.
Si želite še bolj razumeti depresijo in njene vzroke ter posledice? Več o tem lahko preberete v knjigi Izgubljene povezave.
ŠTUDIJA: Ni dokazov, da bi depresijo povzročalo kemično neravnovesje v možganih
Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih
