V Sloveniji in tudi drugod v Evropi, zlasti srednji in vzhodni, je zelo aktualno vprašanje o dvojni kakovosti živil v Evropski uniji. Multinacionalke naj bi namreč državam srednje in vzhodne Evrope, med katere sodi tudi Slovenija, namenjale manj kakovostno hrano. Da bi izvedeli več o tem, smo se dobili z dr. Alešem Kuharjem, agrarnim ekonomistom in profesorjem na ljubljanski Biotehniški fakulteti.
Zanimali so nas kriteriji, po katerih multinacionalke odločajo o tem, iz katerega obrata bo odhajalo blago v katero državo, zakaj naj bi dobivali slabšo hrano in kakšna je pri tem vloga potrošnikov. Pogovor je potekal tudi o verodostojnosti primerjalnih analiz hrane, zaščiti terana, usodi Mercatorja v povezavi z Agrokorjem. Povprašali smo ga tudi o prehranskih trendih. Priznani agrarni ekonomist pravi, da imamo v Sloveniji varno hrano, vendar smo doživeli renesanso pri nakupnih navadah, saj je na naših policah vedno več cenene hrane, ki je očitno zaželena.
Nedavno je veliko prahu dvignila razprava o dvojni kakovosti živil. Zakaj države srednje in vzhodne Evrope dobivamo slabšo hrano?
Prehranski oskrbni sistem, torej način, na katerega ljudje v sodobnih družbah dobivamo na svoje mize hrano, se hitro spreminja. V zadnjih petdesetih letih se je zgodil velik tehnološki napredek, v zadnjem desetletju pa čutimo posledice globalizacije. S tem ko je hrana postala element strategij velikih sistemov, prihaja do tega, kar vidimo sedaj, da se podjetja, ki obvladujejo velika ozemlja in količine hrane, strateško odločajo, iz katere proizvodne linije bodo obvladovala določene trge.
Na kakšni podlagi multinacionalke sprejemajo te odločitve?
Ključno načelo, ki je seveda legitimno, je optimizacija proizvodnje in maksimiranje dobička. Podjetja skušajo optimizirati proizvodnjo tako, da težijo k ustvarjanju čim večje razlike med prodajno ceno in stroški proizvodnje živila. To lahko počnejo tako, da skušajo razumeti zahteve specifičnega trga in zahtevnost potrošnikov. Slednja je za korporacije odločilno vodilo. Podjetja ne dajo na trg ničesar, česar potrošniki ne želijo sprejeti. Če potrošniki sprejemajo živila drugačnih lastnosti, jih podjetja pač dostavljajo. Slovenija je v tem pogledu specifična; nismo revna država, obenem pa na severu in zahodu mejimo na države z veliko kupno močjo. Veliko multinacionalk naredi ločnico med oskrbnimi kanali ravno v Sloveniji. To je za nas neugodno, ker smo takoj po osamosvojitvi, ko se je Slovenija pojavila na trgu, kot nova država sodili v oskrbne tokove za premožnejše države. Skratka, zgodbe ni mogoče poenostaviti in trditi, da je naša država na slabšem, definitivno pa gredo tendence v to smer. Nedvomno pa Slovenija v tem pogledu ni med slabšimi državami iz tega manj zahtevnega bloka.
Torej ne drži, da lahko kupimo v Avstriji ali Italiji podoben izdelek boljše kakovosti kot pri nas?
Najprej povejmo, kakšna je razlika med varnostjo in kakovostjo živila, saj potrošniki to pogosto zamenjujejo. Verjamem, da so vsa živila na slovenskem trgu varna. Varnost namreč nima odtenkov, pri kakovosti pa je drugače. Ne moremo zaključiti, da je živilo kakovostno ali pa nekakovostno, temveč obstaja več kategorij kakovosti. Pojem kakovosti hrane je precej kompleksen in ima veliko dimenzij. Najosnovnejša je razlika med objektivno, laboratorijsko izmerjeno kakovostjo in subjektivno kakovostjo, ki jo živilom pripisujejo potrošniki. Treba je poudariti, da v Sloveniji nimamo primerjalnih analiz glede objektivne kakovosti hrane. Torej, glede razlik v kakovosti na hitro ne moremo dati zaključka, saj je kategorij živil zelo veliko in vsaka ima svoje posebnosti. Lahko pa nedvomno rečemo, da se za kar veliko število živil razlikujejo oskrbne verige. Poenostavljeno rečeno, blago enakih blagovnih znamk prihaja iz tovarn v različnih državah.
Toda kmetijski minister Dejan Židan je nedavno naročil izvedbo primerjalne raziskave o kakovosti hrane.
Ne vem, kaj obljubljajo politiki, je pa bilo to vprašanje sproženo na ravni Evropske komisije in države članice morajo pripraviti poročilo o stanju do tega poletja. Vprašanje pa je, kdo bi lahko v Sloveniji delal takšne raziskave. Treba bi bilo upoštevati veliko vidikov. Še natančneje in obsežneje, kot so naredili na Slovaškem.
Primerjalno analizo so opravili tudi na slovenskem Inštitutu za nutricionistiko, kjer so vključili 23 naključno izbranih izdelkov mednarodno prepoznanih tujih blagovnih znamk, ki so bili marca na prodaj v trgovinah v Avstriji in Sloveniji, ter primerjali njihovo deklarirano sestavo in podatke o hranilni vrednosti. Ugotovili so, da ni mogoče zaključiti, da bi bila živila iz ene ali druge države bolj ali manj kakovostna. Kako komentirate takšne raziskave?
Pri tem je treba biti zelo pozoren. Šlo je za primerjavo deklaracije – navedb na etiketi. Na tej podlagi ni možno narediti praktično nikakršnega resnega zaključka glede tako imenovanih dvojnih standardov v kakovosti hrane. V splošni javnosti je ta informacija odjeknila neustrezno, napačno.
Kdo bi lahko v Sloveniji nadziral, ali nam res prodajajo slabše izdelke kot v zahodni Evropi?
Največ znanja na tem področju ima zagotovo Biotehniška fakulteta. S specifičnimi analizami se morajo pridružiti tudi druge institucije, na primer Institut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Zveza potrošnikov, Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij. Ključno pa je, da zagotovimo celovit pristop, če želimo to stvar dokončno raziskati. Toda vprašanje je, ali imamo te ambicije. Politika namreč deluje po drugih pravilih.
Kako pa so potem to uredili naSlovaškem?
Tudi tam so naredili analizo, ki ji lahko rečemo uvodna. Tam je to izvedla uprava za varno hrano, torej inšpekcijska institucija, ki nadzira varnost hrane. Zadeve so se lotili podobno kot na Češkem pred dvema letoma. Analiza je vključevala objektivno senzorično primerjavo nemških in čeških živil, primerjavo deklaracij, cen in osnovno kemijsko analizo. Primerjali so približno 20 živil. Za celovito analizo pa bi bil potreben širok in ustrezno zasnovan reprezentativen vzorec proizvodov, poleg senzorične analize pa še ustrezna fizikalno-kemijska analiza, primerjava tehnoloških parametrov ter ekonomski in trženjski vidiki.
Češki minister za kmetijstvo je dejal, da so evropska kanta za smeti. Smo v podobnem položaju tudi Slovenci?
Na nekaterih prehranskih trgih to drži. Najbolj skrb zbujajoč trend je uvoz mesa, ki vstopa v oskrbo prek javnih razpisov. Slovenski ponudniki mesa na trgu javnih naročil, recimo za bolnišnice, šole in vrtce, opažajo velik porast uvoza nizkokakovostnega mesa iz držav, s katerimi smo v tem primeru v skupnem klubu. Med njimi sta denimo Latvija in Poljska. To kaže tudi uradna statistika slovenskega uvoza. Problem javnega naročanja za občutljive skupine, na primer za otroke in bolnike, je boleča točka. Ne znamo najti ravnotežja med ekonomsko racionalno izbiro in primerno kakovostjo. Iskanje optimuma je zahtevna naloga in starši se vsakodnevno soočamo s tem. Ključno je, da smo kot potrošniki ozaveščeni in da znamo kompetentno oceniti, kakšna je kakovost živila. Potem lahko presojamo, ali je cena, ki jo plačujemo za določen izdelek, ustrezna ali ne.
Ali to pomeni, da bi morali kupci pozorneje brati obvestila o sestavinah na embalaži?
Da. Slovenci smo sprejeli izdelke, ki so glede prehranske vrednosti slabi. Če gledamo mednarodno statistiko, se zelo povečuje uvoz sladkarij. Gre za visoko predelana živila, deserte, prigrizke, čokolade, piškote, biskvite ... Na tem področju se je izbira zelo povečala in takšnih izdelkov je v trgovinah vedno več, ker so bolj privlačni in zelo poceni. Izpostavljeni so jim predvsem otroci, ki uživajo sladkarije, deserte, prigrizke, priboljške, in to je najhuje. Slovenci smo zelo hitro pokazali, da se ne znamo brzdati ob izzivih cenene prehranske ponudbe, in smo prispevali k temu, da je danes na policah čedalje več takšnih izdelkov. Kot sem že dejal, trgovci dajejo na police tisto, kar ljudje z njih jemljejo. Potrošniki v veliki meri določamo ponudbo. Trgovci zelo skrbno spremljajo, kaj gre v prodajo in kaj ne. Stvari, ki se ne prodajajo, zelo hitro vržejo s polic in povečujejo delež priljubljenih izdelkov.
Je torej upravičen argument multinacionalk, da se pač prilagajajo okusom ljudi?
Multinacionalke so zelo spretne pri iskanju argumentov in izgovorov. Tega, da se prilagajajo okusom lokalnega prebivalstva, ne moremo zanikati. Vprašanje pa je, ali je prilagajanje tudi to, da dajo v jogurt tretjerazredno sadno kašo namesto prvorazredne in da manj kakovostno sadje pobarvajo z barvili, naravnimi ali umetnimi. Takšen jogurt je še zmeraj varen, za laika se zdi odličen, vendar je tretjerazreden. Medtem ko Nemec, Francoz, Italijan kupuje prvovrstni jogurt z boljšim sadjem, včasih tudi z večjim deležem sadja. Takšne poteze – lahko jim tudi rečemo prilagajanje lokalnim trgom – občutno izboljšajo dobičkonosnost. To se kaže tudi v tem, da v brezalkoholnih pijačah za razviti trg uporabljajo sladkor, pri nas pa cenejše sladkorne nadomestke, kot je fruktozno-glukozni sirup.
Katere multinacionalke naj bi nam namenjale drugorazredno hrano?
Največje so na področju brezalkoholnih pijač, sladkarij, čokolad, nekaj zelo velikih je tudi na področju predelave mlečnih izdelkov. Potem pa imamo velika regionalna podjetja na področju mesa, testenin, prelivov, omak, jušnih koncentratov, pripravkov za peko, pudingov in zamrznjenih izdelkov, kot so ribje palčke, zamrznjena zelenjava. Na vseh področjih imamo velike družbe, vendar največja avtoriteta za subjektivno kakovost ostaja potrošnik sam. Za nekoga je znak kakovosti lahko izključno ekološka označba, za nekatere je pomemben izvor in ne bodo kupili poljske marmelade, temveč nemško ali slovensko.
Po katerih kriterijih kupujejo slovenski kupci? Sta cena in rok uporabe pomembnejša od izvora hrane in sestavin?
Prvi trije dejavniki, ki jih ljudje navajajo v anketah, so po navadi kakovost, cena in rok uporabe. Toda nakupna izbira je zapleten proces in rezultate anket je treba pravilno interpretirati.
Kako pomemben pa je za slovenskega kupca izvor?
Imamo globalen fenomen svojevrstnega nasprotovanja globalizaciji. Dogaja se, da hrana prihaja od koderkoli in identiteta se izgublja, zato se tudi v Sloveniji zadnjih pet, šest let zelo povečuje pomen izvora hrane. Potrošniki pravijo, da so pozorni na izvor hrane. Toda razlika je, če to govorimo le v anketah, ko pa smo v trgovini omejeni z denarjem, časom in voljo za kuhanje, pa ravnamo drugače.
Kaj menite o kampanji Naša super hrana, ki spodbuja promocijo lokalne hrane?
Upam, da bo promocija slovenske hrane, ki jo v velikem delu financiramo iz proračuna, ponudnike spodbudila, da bodo oblikovali razlikovalne prednosti za kakovost in da bodo naši kmetje in živilska industrija dejansko zagotavljali razliko v kakovosti. S tem bomo potrošnike navadili, da to cenijo in upoštevajo pri izbiri. Zgodba je torej dvostranska, poleg senzibilizacije potrošnika, v kar je usmerjena kampanja Naša super hrana, moramo imeti tudi ponudnika, ki bo to super hrano dejansko zagotavljal. Slovenskim podjetjem se ni treba prilagajati tri tisoč kilometrov oddaljenemu trgu, ker je njihov trg čez cesto, obenem pa dobro poznajo tukajšnjega potrošnika in imajo tudi večjo moralno zavezanost do soljudi. Poleg tega je treba poudariti še ekonomske multiplikatorje, saj s tem, ko kupujemo slovenska živila, spodbujamo tudi razvoj naroda. Tukaj je torej veliko pozitivnih vidikov, vprašanje pa je, koliko se jih Slovenci zavedamo. V Sloveniji imamo kakovostno hrano, ki pa bi lahko bila še boljša.
Kako komentirate porazno, skromno prehransko samooskrbo pri nas? Kako jo je mogoče izboljšati?
V javnem diskurzu se je to vprašanje do neke mere zlorabilo. Slovenija počasi, a zanesljivo povečuje izvoz kmetijskih surovin in živil, obenem pa povečuje uvoz praviloma v manj kakovostnih kategorijah. Očitno tukajšnji potrošniki na policah želijo predvsem poceni hrano, ki pa ne prihaja iz naših oskrbnih sistemov, ker velika večina podjetij ne zna proizvajati cenenih živil. Čedalje več živil, ki jih proizvedemo tukaj, kupujejo razvitejši trgi, Slovenci pa kupujemo iz kanalov, prilagojenih za proizvodnjo cenenih živil. Na najzahtevnejše trge izvozimo zelo veliko mleka, po drugi strani pa uvažamo ogromne količine sirov. Podobno je pri mesu govedi, piščancih, tudi jabolkih.
Slabša kakovost živila je mnogokrat posledica varčevanja. Kako načine proizvajalci najbolj zatiskajo pas in znižujejo prehransko vrednost hrane na policah?
Predvsem z uporabo najbolj poceni surovin, na primer pri sadnih nalivih v jogurtih, pri marmeladah, piškotih. Podjetja, ki dobavljajo proizvodne surovine za živilska podjetja, imajo katalog z zelo širokim cenovnim in kakovostnim razponom vstopnih surovin. Če želijo narediti poceni piškot, jogurt ali rogljiček, izberejo sadno kašo, ki ima manjši delež koščkov sadja in večji delež umetnih barvil. Razlika v ceni je lahko ena proti tri. Preprost trik je tudi, ko kakavu odvzamejo kakavovo maščobo, ker jo prodajajo kot zelo drago surovino, in potem v čokolado raje dodajo brezmasten kakavov prah in drugo rastlinsko maščobo, na primer palmovo olje. Strošek takšne kakavove mase v čokoladi je lahko za 20, 30 odstotkov nižji. Veliko dosežejo tudi s povečano vezavo vode v živilu, saj jevoda zelo poceni in pričakovana sestavina živil. Če v homogeniziranih mesnih izdelkih povečajo vezavo vode, s tem zmanjšajo potrebo po primarni surovini izdelka, torej po mesu, ki ga nato nadomesAK:tijo s cenejšimi sojinimi beljakovinami. Vse našteto so regularni postopki; uporabljajo pa se tudi neregularni, prepovedani triki, kjer gre za ponovno uporabo surovin pred pretečenim rokom trajanja ali s težko dokazljivim rokom trajanja.
V slovenskem jogurtu naj bi kot gostilo uporabljali karagenan, ki ga povezujejo z vnetnimi spremembami v črevesju, z glukozno intoleranco in inzulinsko rezistenco. Je tudi zaradi praks, ki jih omenjate, sedaj vedno več raznih alergij in intoleranc, ki jih pred desetletjem praktično nismo poznali?
Seveda. Uporablja se tudi vedno širši koktajl aditivov, ki omogočajo zniževanje cene živila, bodisi zaradi cenejših surovin bodisi zaradi spremenjenih karakteristik izdelka pri shranjevanju. Določeni dodatki omogočajo, da izdelka ni treba hladiti, kar znatno zniža ceno. K sreči slovenska podjetja v največjem delu še ne posegajo po teh metodah.
Menite, da bo pobuda držav višegrajske skupine – Poljske, Češke, Madžarske, Slovaške –, ki se zavzemajo, da bi po vsej Evropi jedli enako kakovostno hrano, uspešna?
Višegrajska pobuda je koristna, da se ljudje nekoliko zamislijo. Vsekakor pa je tudi pri nas treba narediti objektiven pregled tega področja. Toda naivno bi bilo misliti, da lahko takšne subjekte, kot so največje prehranske verige na svetu, obvladujemo z državno regulacijo. Administracija teh multinacionalk ne more obvladati, temveč smo ljudje tisti, ki bi morali biti opremljeni z znanjem, zavestjo. Smo ključno orožje pri spodbujanju državne akcije in pri brzdanju multinacionalk. Moramo biti ozaveščeni, zato pozivam k streznjenju potrošnikov v teh blaznih časih. Naivno pa je meniti, da bo večji del potrošnikov naenkrat postal ozaveščen. Majhne spremembe pa se že dogajajo.
To se odraža tudi v večjem povpraševanju po ekološki prehrani. Kakšno je vaše mnenje o njej?
Pri nakupu ekološke prehrane je pomemben emocionalni, subjektivni vidik kakovosti. Ljudje, ki so pristaši ekološke hrane, se v to poglabljajo in želijo dobiti potrditev, da kupujejo hrano z neko širšo dimenzijo. Morda razlika v objektivni kakovosti ni ključni element, da kupujejo ekološka živila, ampak jih zanima širši spekter, na primer vpliv na okolje, lokalna oskrba, da so to pridelali ljudje, ki so jim pogledali v oči, in da ni dolge oskrbne verige.
Je višja cena ekoloških živil upravičena?
Tisti, ki želijo kupovati takšno hrano, bodo plačali ceno, ki jo ponudniki postavijo. Vsak kupec ravna po svoje. Podobno kot pri cenenih izdelkih ima tudi pri ekoloških izdelkih vsak pravico do izbire.
Pri izbiri je najbrž pomemben dejavnik tudi kupna moč potrošnikov. V ZDA je zdrava hrana precej dražja od preostale. Gre tudi Slovenija v to smer, da bo postala zdrava prehrana privilegij premožnih?
V Ameriki je šokantno nazadovanje prehranskega sistema. Dostopnost zdrave hrane je v ZDA problematična, saj lahko dobiš vse, kar si želiš, vendar je za to treba potovati več ur. Hrano s slabo hranilno vrednostjo in nezdrave prigrizke pa lahko kupiš povsod. Na drugi strani imamo pri nas srečo, da kakovostna hrana ni nujno draga. Cena je seveda višja kot pri cenenih izdelkih, toda nimamo težav s tem, da ne bi bilo izbire med dobro ali zelo dobro hrano. Še vedno živimo v družbi, kjer je hrana v primerjavi z drugimi državami kakovostna. Razlika in privlačnost v ceni med cenenimi izdelki in zdravimi je navidezna, ker ko pogledamo, kaj za to ceno dobimo, zelo hitro ugotovimo, da cena nizkokakovostnih živil ni ugodna, če upoštevamo druge vidike.
Na drugi strani pa je javnost precej manj kot nad ekološkimi živili navdušena nad gensko spremenjeno hrano. Kaj menite o največjem proizvajalcu gensko spremenjenih semen Monsantu, ki mu mnogi potrošniki v Sloveniji nasprotujejo?
V Sloveniji imamo sicer občutek, da je kmetijstvo zaostala panoga, toda globalno gledano se v kmetijstvu dogaja velika tehnološka revolucija. Nisem strokovnjak, da bi ocenjeval varnostne pomisleke glede genskega inženiringa. Z ekonomskega vidika pa sem prepričan, da tehnologija genskega inženiringa omogoča veliko ugodnih ekonomskih posrednih učinkov. Genska tehnologija izpodriva možnosti konkurence velikih subjektov, genski inženiring pogojuje uporabo specifičnih fitofarmacevtskih sredstev. Tako morajo kmetje obvezno uporabljati seme in škropiva enega podjetja, ki si s tem izboljša ekonomske učinke. To je moj največji pomislek o gensko spremenjenih živilih. Neodvisnih študij, ki bi dokazovale, da genski inženiring v kmetijstvu prinaša koristi z zmanjšanjem uporabe pesticidov, ni. Prav tako pa ni ustreznih študij glede negativnih učinkov uporabe genskega inženiringa v kmetijstvu na ljudi. Ker nimamo reprezentativnih študij, je debata o gensko spremenjeni prehrani v javnosti obremenjena s čustvi, ljudi je strah. Morda tudi neupravičeno, a kot rečeno, nisem strokovnjak za to področje.
Je odklonilen odnos do gensko spremenjene hrane upravičen?
Uporaba surovin za proizvodnjo hrane z gensko spremenjenimi surovinami je v Evropi močno regulirana. Pridelava gensko spremenjenih poljščin je pod posebnimi pogoji dovoljena, vendar to počnejo le nekatere države, večinoma za raziskovalne namene. Veliko gensko spremenjenega materiala pa prihaja v prehranske sisteme s krmili za živali. Osebno nimam strahu glede negativnega učinka gensko spremenjene hrane na zdravje ljudi. Zavestno sicer ne posegam po teh živilih, nisem pa prestrašen. Razprava bi morala biti argumentirana, ne pa čustvena. Potrebujemo verodostojne informacije. Morda Evropa s tem, ko zavrača gensko modificirane organizme (GMO), izgublja kakšne priložnosti, čeprav tisti, ki uporabljajo GMO, nimajo dovolj dokazov o prednostih, nasprotniki pa nimajo dovolj dokazov o škodljivih učinkih. Nobena stran ne ponuja idealnih odgovorov, še vedno je veliko odprtih vprašanj.
V zadnjih letih je v Sloveniji vse več prodajaln burgerjev. Je to modna muha ali se bo trend obdržal?
Podobno kot pri ekološki prehrani je na tem področju zaznati veliko kreativnost. Zelo se poudarjajo osebne zgodbe, trend se sklada s hipstersko miselnostjo. Gre za pop trend, ki je del fudizma, povečanega zanimanja za hrano. Kot je značilno za pop trende, bo tudi hamburgerski bum počasi izzvenel, zanimanje za hrano na splošno pa se bo še krepilo.
Zadnje tedne slovensko javnost razburjajo predvsem težave Agrokorja, ki ima v lasti največjo prehransko verigo v državi, skupino Mercator. Kaj menite o usodi Mercatorja v povezavi z Agrokorjem? Kakšen vpliv ima lahko na Slovenijo?
To, kar vidimo danes, je epilog dogajanja zadnjih treh let v Agrokorju, kjer so se upniki in institucionalni lastniki želeli iz precej tveganega projekta izvleči in danes, kot kaže, se dogaja ravno to. Kako se bo to odvilo, v tem trenutku težko natančno napovedujemo. Hrvaški lastnik zastavlja delnice Mercatorja za kredit za refinanciranje in prejemniki tega jamstva so ruske banke. Dejstvo pa je, da bo Slovenija dogajanje lahko le nemo spremljala in si želela, da bi končno prišel stabilen, dolgoročen lastnik. V nekaterih ključnih pogledih slabšega lastnika, kot je Agrokor, ne more biti, ker ni veliko družb v trgovini z živili, ki imajo tako obsežno živilsko proizvodnjo, kot jo ima koncern Agrokor. Je pa treba priznati, da je v Mercatorju po več kot petih letih spet mogoče zaznati aktivno upravljanje, trgovine se spreminjajo, na trgovskih policah so spremembe. Vprašanje pa je, ali je to dobro za slovenske dobavitelje. Agrokor se je vsaj na kozmetični ravni začel ukvarjati z Mercatorjem.
Agrokorjev prevzem Mercatorja ni edina občutljiva točka med Slovenijo in Hrvaško, odmevna točka spora je tudi teran. Kaj menite o bitki za teran? In o tem, da so Hrvati ponaredili dokumente?
Kot kaže, gre v bistvu za igro prikrojevanja dokumentov, na katere je Evropska komisija pristala brez preverjanja dokumentov v ozadju. Ključno vprašanje pa je, kdaj je bil teran kot sorta vinske trte vnesen v hrvaški register. Hrvati imajo v registru vinsko trto, ki se imenuje teran, mi pa imamo vino, ki se imenuje teran. Če so imeli Hrvati v svojem vinskem registru vneseno trto teran, preden smo Slovenci zaščitili teran, potem ne vem, kaj lahko naredimo. Navedba sorte je dovoljena oznaka na etiketi in, kot kaže, Evropska komisija sledi tej pravni logiki. Je pa treba dodati ironično dejstvo, da so to, čemur Hrvatje danes rečejo trte sorte teran, večinoma trsne cepljenke refoška, kupljene v Sloveniji. V tistem obdobju Hrvati niso proizvajali trsnih cepljenk in je šlo več kot sto tisoč Sadik refoška iz Slovenije na Hrvaško. V Istri so sadili naš refošk, ki mu sedaj pravijo istrski teran.
Zakaj Evropska komisija ni preverila, ali gre za ponarejanje dokumentov?
Evropska komisija je mediator, ni točka, ki v podrobnosti preverja, kaj je prav in kaj narobe v pravni dikciji. Če drži, da je prišlo do ponarejanja dokumentov in zavajanja, bo treba najti drugo rešitev. Čeprav je ponovno zavrnila dodatne informacije Slovenije, ki kažejo na ponarejanje. Informacije, ki jih ponuja Slovenija, kažejo, da so bile v hrvaških sortnih knjigah v letu 2004 refošk, teran in istrski plavac navedene kot sinonimi. Torej so za eno sorto obstajala tri imena. Toda za Evropsko komisijo naj bi sestavili dva dokumenta in so delu, kjer prikazujejo stanje v registru vinskih sort, dodali stanje iz leta 2010, ko so sinonime razdelili na tri različne sorte vinske trte. Videli bomo, ali je zadeva primerna za Evropsko sodišče, ki je v tem primeru pravi Razsodnik. Če bo zadeva šla na Evropsko sodišče in če držijo dejstva o ponarejanju, smo lahko po mojem mnenju mirni.
Nedavno je lobist in mednarodni svetovalec Miloš Čirič v Delovih Ozadjih pisal o tem, da je Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) dala Lidlu in Kauflandu v zadnjem desetletju skoraj milijardo evrov posojil po izjemno ugodni obrestni meri za prodor na vzhodne trge in jima tako omogočila nepošteno konkurenčno prednost pred lokalnimi podjetji, ki dobivajo bistveno manjše vsote, pa še te po višji obrestni meri. Kako je mogoče, da je EBRD, ki bi v resnici morala služiti razvoju podjetij v manj razvitih državah, sprejela takšno odločitev?
EBRD je tudi slovenskemu Sparu dala kredit za izboljšanje energetske učinkovitosti. Je pa res, da v Sloveniji ne slišimo o takšnih megalomanskih kreditih. Regionalni šampioni v agroživilstvu pa po teh kreditih pogosto posegajo. Zadnji je lanski 330-milijonski kredit skupini Schwartz, v kateri sta Lidl in Kaufland, za širitev v Srbiji. Letos je ista skupina dobila še 110-milijonski kredit za širitev v Bolgariji, Romuniji in Moldaviji in 100 milijonov evrov na Poljskem. Ne pozabimo pa kreditov EBRD, ki so jih prejele nam dobro znane družbe: Podravka, Atlantic, MK Group, Agrokor in njegove družbe, Don Don Srbija, Nectar in druge. EBRD želi imeti projekte, ki imajo močen vpliv na razvoj v regiji, zato je bil tudi Agrokor, ki so mu prav tako posodili denar, zelo močen magnet za njihov denar. Vprašanje je, zakaj podjetja iz Slovenije niso intenzivneje sodelovala pri aktivnostih EBRD. Treba pa je vedeti, da EBRD ni banka EU, ampak specifična razvojna banka, v kateri imajo lastniške deleže različne države. Deluje v skladu z naložbeno politiko.
Če se vrneva tja, kjer sva začela, torej k nakupovalnim navadam, me zanima, kje se splača nakupovati slovenskemu potrošniku.
Vsak naredi svojo enačbo, kje kupuje, kaj kupuje in kaj mu je pri nakupu pomembno. V naši družini ne kupujemo veliko stvari v trgovini, ker jemo preproste stvari. Nismo prehranski fanatiki, vendar ne kupujemo prigrizkov in sladkarij, nekaj hrane pridelamo sami, veliko živil kupimo na tržnicah. Če se prehranjuješ z visoko predelanimi živili in uživaš veliko prigrizkov in sladkarij, pač moraš v trgovini kupiti velik delež hrane. Sta pa prehranjevanje in nakupne navade dinamična procesa, ki se hitro spreminjata in razvijata. Ljudje večinoma nimajo več dovolj časa, volje, znanja, želje, da bi jedli zbrano, ampak se prehranjujejo kompulzivno, impulzivno in poceni Ter mislijo, da je to pametna izbira.
Je torej poceni nakup na koncu vedno drag nakup?
Da, vendar moramo upoštevati tudi to, da si nekateri ljudje ne morejo privoščiti izbire zaradi eksistenčne nuje, zato kupujejo cenene izdelke. Vprašanje pa je, ali morajo ljudje z nizkimi dohodki svoje vnuke obdariti s cenenimi izdelki ali pa raje s pogovorom, obiskom, sprehodom. Kot kaže, je lažje podariti poceni penaste bombone, ki stanejo 90 centov, kot iti na sprehod z vnukom in se zabavati v naravi. Torej je prav tako vprašanje, ali te eksistenčna nuja sili v nakup cenenega živila. Na srečo pa živimo v svobodnem svetu, kjer se ljudje odločajo, kaj kupujejo in kako se prehranjujejo.
Besedilo: Danaja Lorenčič
Foto: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem
