N.Z. | 23. 12. 2019, 06:00

Dr. Bruce H. Lipton - znanilec znanosti nove biologije o nadvladi uma nad snovjo!

profimedia

O spoznanjih 'trčenega profesorja', ki nam skuša dopovedati, da je človek fizično v resnici skupnost približno petdesetih milijard enoceličnih sodelujočih prebivalcev, ki ji ne načeljujejo geni, temveč um.

Vsem odporom navkljub dr. Bruce H. Lipton danes velja za mednarodno priznano avtoriteto na področju grajenja mostov med znanostjo in duhovnostjo.

Celični biolog s trenutkom Eureka!

Svojo znanstveno kariero je pričel kot celični biolog, njegove raziskave na Medicinski fakulteti Univerze Stanford pa so vodile do zaključkov, ki so bila v nasprotju z do takrat uveljavljenim znanstvenim mnenjem, da življenje nadzirajo geni.

Izsledki Liptonovih raziskava so namreč pokazale, da je okolje, ki deluje skozi celično membrano, tisto, ki nadzoruje vedenje in fiziologijo celice ter prižiga in ugaša gene.

»Trenutek, ki mi je spremenil življenje, se je zgodil, medtem ko sem pregledoval svojo raziskavo o mehanizmih s katerimi celice nadzirajo svojo fiziologijo in vedenje. Nenadoma sem ugotovil, da življenje celice nadzoruje njeno fizično in energijsko okolje, in ne njeni geni. Geni so preprosto molekularni načrti, ki se uporabljajo za sestavo celic, tkiv in organov. Okolje služi kot ’izvajalec’, ki te genetske načrte prebere in aktivira, in je v končni fazi odgovorno za značilnosti življenja celice. Pomembno je celično ’zavedanje’ okolja, ki poganja mehanizme življenja, in ne njeni geni.«

O svojih spoznanjih je pričel najprej razpravljati v ozkem krogu strokovnjakov in svojih študentov, nato pa svoja na medicinski fakulteti nagrajena predavanja prenesel še v javnost. Trenutno je dr. Lipton najbolj zaposlen kot osrednji govornik in vodja delavnic. O najsodobnejših spoznanjih znanosti in o tem, kako se ta povezujejo z medicino duha in telesa ter duhovnimi načeli je napisal izjemno uspešno knjigo Biologija prepričanj, ki je ob deseti obletnici izdaje izšla še v svoji dopolnjeni izdaji.

Biologija prepričanj danes velja za prelomno delo na področju nove biologije, saj uči, da naše biologije ne nadzoruje DNK, temveč da na DNK vplivajo signali iz celičnega okolja (vključno z energijskimi informacijami, ki jih oddajajo naše pozitivne in negativne misli). Novo biologijo gre tako videti kot svojstveno sintezo celične biologije in kvantne fizike, ki ponuja ne le upanje, temveč tudi velik znanstveni preboj. Nje osrednje spoznanje je namreč to, da ’lahko svoje telo spremenimo s spremembo svojih prepričanj’.

Pametne celice v še pametnejših skupnostih

»Lahko se imate za posameznika, ampak kot celični biolog vam povem, da ste v resnici skupnost približno petdesetih milijard enoceličnih sodelujočih prebivalcev. Skoraj vse celice, ki sestavljajo vaše telo, so amebam podobni posamični organizmi, ki so razvili strategijo sodelovanja za obojestransko preživetje. Če se preprosto izrazim, smo človeška bitja preprosto posledica ’kolektivne zavesti ameb’. Tako kot narod odseva lastnosti svojih prebivalcev, naša človeškost odseva osnovno naravo naše celične skupnosti.«

Naj vse tiste, ki se jim takšen pogled na človeka upira, na tem mestu kar takoj opozorimo, da so celice, iz katerih smo brez dvoma sestavljeni, še kako pametne, kar jih ne bi smelo presenetiti glede na dejstvo, da so bili enocelični organizmi prva oblika življenja na tem planetu. In ko so pred 750 milijoni leti te pametne celice ugotovile, da lahko s povezovanjem in sodelovanjem postanejo še pametnejše, so se pojavili prvi večcelični organizmi v obliki prvih živali in rastlin. Od celičnih skupnosti, v katerih je bilo več deset ali sto celic, pa do organizacije, ki so jih sestavljali milijoni ali celo milijarde med seboj interaktivnih posameznih celic, je sicer preteklo še veliko časa, a danes ne bi smelo biti dvoma, da je prav evolucija celičnega povezovanja v vse večje skupnosti nazadnje pripeljala do tega, kar smo danes ljudje.

profimedia

Če se torej strinjamo, da smo tudi ljudje inteligenten skupek pametnih celic, pa to ne zanika dejstva, da mora tej skupnosti 'nekdo' načeljevati. In po Liptonu je to dinamičen duo podzavestnega in zavestnega uma. »Kadar delujeta skupaj, zavestni um uporabi svojo moč in se osredotoči na nekaj specifičnega, kot na primer na zabavo, na katero greste v petek zvečer. Hkrati lahko vaš podzavestni um varno potiska naokrog kosilnico in uspešno pazi, da si ne odrežete noge ali povozite mačke – čeprav zavestno niste pozorni na košnjo trave.«

Kaj pa, ko zavestni in podzavestni um ne delujeta sinhrono in v smeri, ki bi kar najbolj optimalno podprla posameznika? Takrat gre pričakovati vse vrste težav.

Pa vendar podzavesti ne gre videti kot zastrašujočo ali močno freudovsko fontano uničujočih vsebin, še trdi Lipton. »V resnici je podzavest brezčustvena baza podatkov shranjenih programov, ki ne sprašuje in ne sodi, njena funkcija pa izključno zadeva razbiranje signalov iz okolja in sodelovanje v trajno ožičenih vedenjskih programih. Podzavest je programljiv ’trdi disk’, v katerega se nalagajo naše življenjske izkušnje. Programi so v temelju trajno ožičena vedenja dražljaja in odziva. Dražljaji, ki spodbudijo neko vedenje, so lahko signali živčnega sistema, ki zaznavajo zunanji svet, in/ali signali, ki prihajajo iz telesa, kot so čustva, užitek in bolečina.«

Ko iz okolja (ali telesa) um prejme dražljaj, se nanj odzove samodejno, tako kot smo bili naučeni prvič, ko smo tak dražljaj izkusili.

Za razliko od živali, ki ne premorejo sposobnosti samorefleksije, pa ljudje premoremo zavedanje, da se nam vse to dogaja. Samorefleksija je sposobnost našega zavestnega uma, ki zmore opazovati tudi naše priučene odzive, ko se ti izvajajo. Prav tu dr. Lipton vidi okno posebne priložnosti: »Ko se vnaprej programirano vedenje odvija, lahko vstopi zavestni um, ustavi vedenje in ustvari nov odziv. Tako nam zavestni um ponuja svobodno voljo, kar pomeni, da nismo žrtve svojega programiranja. Moramo pa biti polno zavestni, da to izpeljemo, tako da ne bi vajeti prevzelo programiranje. To je težka naloga, ki jo lahko potrdi vsakdo, ki je preizkusil moč volje. Podzavestno programiranje prevzame vajeti v tistem hipu, ko vaš zavestni um ni pozoren.«

Da se trenutek zavestnega preklopa na nove ’programe delovanja’ nezavednega uma nato neposredno odrazijo tudi na fizičnem nivoju (torej na nivoju vsake posamične celice in nato celotne skupnosti njih), znanost spričo številnih primerov iz prakse, ki to potrjujejo, le težko oporeka.

Povsem drugače pa je duhovnostjo, ki jo dr. Lipton brez zadržkov pripelje na področje taiste znanosti. »Bil je čas, ko so se znanstveniki morali ločiti od duha ali pa vsaj od korupcije duha Cerkve. Ta vplivna institucija je namreč zatrla vsako znanstveno odkritje, ki se je razlikovalo od njene dogme,« v epilogu svoje knjige, kjer ločeno od postavljanja znanstvenih temeljev novi biologiji avtor govori o lastni duhovni prebuditvi, piše Lipton, ki se ima danes za duhovnega znanstvenika. In to ne brez znanstvene podlage.

»Zavestni um je sicer lahko blaženo neveden glede opreznih dejavnosti podzavesti, vendar na telesne celice, tkiva in organe žal vplivajo trajni imperativi stresnih hormonov. Toda posameznik, ki ima resnično zavedanje glede svoje duhovne narave, ni več obremenjen s strahom pred smrtjo – zavestjo, ki ustvarja neopazen pritisk v našem življenju. Osebno sem se tega pritiska zavedel v trenutku, ko sem začutil takojšnjo in nenavadno lahkotnost ob tem, ko je moj um vzpostavil povezavo med mojimi celičnimi receptorji in mojih duhovnim virom. Od tedaj sem slišal enake opise fizične sprostitve s strani mnogih drugih, ki so doživeli duhovno prebujenje. V vsakem primeru izguba strahu pred smrtjo vodi do osvetlitve doslej neprepoznane teže in do povečanja energije ter osebnega opolnomočenja. Pomembno je omeniti, da koristi za zdravje in lahkotnost življenja, ki spremljajo prepričanje o duhovnem posmrtnem življenju, delujejo ne glede na to, ali obstaja resnična podlaga za to prepričanje ali ne.«

Ravno že dokazano izjemen učinek duhovne zavesti na zdravje pa je po mnenju dr. Liptona le še en primer moči prepričanja.

Več o tem si lahko preberete v dopolnjeni izdaji izvorne knjižne uspešnice Biologija prepričanj. Ta je pri založbi Primus že izšla tudi v slovenskem prevodu.

Primus Press

Od ogorčeni kolegov znanstvenikov, ki jih je obsodil, da niso nič boljši od verskih fundamentalistov, do negodovanja v predavalnici, ko je provokativno spregovoril o izsledkih svojih raziskovanj.

Priporočilo za branje

Dr. Karl H. Pribram, profesor, Univerza Stanford

»Čudovito napisana Biologija prepričanj je izjemno potreben protistrup za materializem današnje družbe. Ideja, da DNK kodira celoten razvoj življenja, je uspešno predstavljena v okviru genskega inženiringa, hkrati pa postaja očitna pomanjkljivost tega pristopa. Biologija prepričanj je pregled četrt stoletja pionirskih rezultatov na področju epigenetike, ki jo je Znanstveni zbornik Wall Street sredi leta 2004 označil kot pomembno novo področje. Zaradi osebnega sloga je knjiga izjemno berljiva in prijetna.«