Dr. Vojko Kavčič: "Če je umovadba učinkovita, je to najcenejša preventiva in medicina"

Dr. Vojko Kavčič je po diplomi iz psihologije na filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral iz eksperimentalne psihologije na univerzi University of North Texas.

Podoktorsko se je izpopolnjeval na oddelku za nevrobiologijo in anatomijo na Medicinski fakulteti Univerze v Rochestru, kjer je od leta 2000 tudi zaposlen kot raziskovalec na oddelku za kognitivno in vedenjsko nevrologijo.

V svoji raziskovalni dejavnosti se posveča nevronskim in kognitivnim mehanizmom, ki so pomembni za vidno zaznavanje gibanja ter navigacije pri staranju in alzheimerjevi bolezni. Dr. Kavčič deluje tudi v okviru Spominčice in veliko predava po Sloveniji.

S čim se ukvarjate pri svojem raziskovalnem delu?

Pri svojem delu največ snemam spremembe električnega polja s pomočjo elektrod na glavi. Tako snemamo spremembe električnih potencialov, ki so odvisni od delovanja možganov, kar nam omogoča, da lahko primerjamo, kako delujejo normalni možgani v primerjavi z možgani, ki so okvarjeni.

Se delovanje možganov spreminja zaradi staranja?

Tako kot vsi preostali deli telesa so tudi možgani podvrženi staranju oziroma se mu ne morejo izogniti. Treba je tudi vedeti, da so možgani najobčutljivejši in morajo imeti idealne pogoje za delovanje. Če se recimo dovod kisika spremeni že za en odstotek, to povzroča motnje pri delovanju možganov.

S tega vidika je potem jasna stvar, da ko naše žile postanejo poapnenjene, zamašene, srce nima več takšne moči, in vse to upočasni delovanje možganov. Do nedavnega smo mislili, da s staranjem propadajo nevroni, medtem ko novejša znanost kaže, da to ne drži, ampak gre verjetno bolj za strukturne spremembe v možganih.

Lahko upočasnimo staranje možganov?

Staranje možganov se da upočasniti oziroma z vadbo obdržati dolga leta na istem nivoju. Umovadba – kognitivni trening – se je začel izpostavljati v zadnjih 20 letih in tudi vse več je raziskovalnih dokazov, da je umovadba lahko koristna v različnih življenjskih obdobjih za različne namene.

Obstaja recimo umovadba v zgodnjih otroških obdobjih za tiste otroke, ki so umsko prizadeti, da nekako poskušajo uloviti normalno delujoče. Moj kolega z univerze v Michiganu je trenutno v Afriki, kjer dela na nacionalnem programu s specifično umovadbo za otroke, ki so zaradi določenih cerebralnih okvar kognitivno bolj upočasnjeni. Ko sva se pogovarjala, mi je povedal, da so rezultati dobri.

Če je umovadba učinkovita, je to najcenejša medicina, preventiva. Kaj je lahko ceneje? Čas, ki ga moraš presedeti bodisi za računalnikom bodisi z nekom, ki s tabo vadi, je cenejši kot vsaka farmakoterapija, vsako zdravljenje v bolnišnici je dražje.

Kaj se zgodi, ko se možgani s starostjo okvarijo?

S staranjem se povečuje verjetnost nevrodegenerativnih bolezni, med katerimi je najpogostejša alzheimerjeva bolezen, ki vodi v demenco. Z možganskega vidika je dobro znano, da je staranje dejavnik tveganja za kar nekaj nevroloških bolezni – od možganske kapi, parkinsonove bolezni, motenj spanja, motenj gibanja in pogostejših padcev ter vse do pojava demence.

Kaj je demenca?

Beseda izhaja iz latinskega izvora in izvirno pomeni norost. Je opredeljena kot resna izguba umskih, kognitivnih sposobnosti pri predhodno zdravi osebi. Z besedo demenca označujemo kronično, progresivno in ireverzibilno slabšanje, pešanje intelektualnih in/ali vedenjskih sposobnosti, kar povzroča občutno upadanje kakovosti življenja. Skratka demenca je skupek simptomov, ki odražajo različne bolezni ter vključujejo pomembne osebnostne spremembe kakor tudi spremembe v vedenju in razpoloženju.

Kaj pa alzheimerjeva bolezen?

Nastanek alzheimerjeve bolezni ni povsem pojasnjen. Bolezen se začne veliko prej, kot se začne kazati upad kognitivnih sposobnosti, večinoma po 60. letu starosti. Največji dejavnik tveganj zanjo je starost. Pojavlja se več teorij o nastanku alzheimerjeve bolezni, večina temelji na znanstvenih ugotovitvah o spremembah, povečanju ali zmanjšanju določenih substanc v možganih, krvi, zunanje celični tekočini ali genih.

Nobena od teorij pa ne more v celoti razložiti, kje in kdaj se začne, kar posledično pomeni, da še ni na voljo učinkovitih zdravil ali preventive proti nastanku ali upočasnitvi alzheimerjeve bolezni. Bolezen je dobila ime po nemškem psihiatru Aloisu Alzheimerju, je pa najpogostejša demenca. Približno 50 do 70 odstotkov vseh primerov demenc je diagnosticiranih kot alzheimerjeva bolezen, ki je progresivno nevrodegenerativno obolenje.

Najprej se pokaže kot pešanje spomina, pozneje pa še kot motnje pozornosti in drugih kognitivnih sposobnosti, vključno z zaznavanjem, prostorsko orientacijo, verbalnimi sposobnostmi in mišljenjem. V zaključni fazi pripelje do popolne izgube vseh kognitivnih sposobnosti. Alzheimerjevo bolezen spremljajo tudi spremembe v razpoloženju in spremembe osebnostnih potez.

Za zaključni stadij bolezni so značilne halucinacije, paranoidnost, popolna izguba verbalnih sposobnosti in gibalnih sposobnosti, inkontinenca, medtem ko je bolnik v zadnji fazi v vegetativnem stanju. Ne le da bolnika oropa njegove identitete, temveč za bližnje predstavlja enega največjih čustvenih in finančnih bremen. Po najnovejših podatkih je alzheimerjeva bolezen v ZDA rangirana kot šesti najpogostejši vzrok smrti.

Ločimo dve vrsti alzheimerjeve bolezni: familiarno alzheimerjevo bolezen ali zgodnjo alzheimerjevo bolezen, ki je podedovana, kar pomeni, da ima vsak otrok 50-odstotno verjetnost, da zboli, če je eden od staršev genetski nosilec bolezni. Za sparodično alzheimerjevo bolezen ali pozno starostno alzheimerjevo bolezen pa še ne poznamo vzroka za nastanek.

Kateri so najbolj tipični znaki alzheimerjeve bolezni?

Najbolj tipične so težave pri umskem delovanju, vsakdanjem vedenju in spremembah osebnostnih lastnosti, kot je prekomerna pozabljivost. Spominski upad se najizrazitejše kaže pri novih informacijah ali tudi pri večkratnem ponavljanju vprašanj. Najznačilnejše spominske motnje so pozabljanje imen ali časa ter kraja za zmenke, pa tudi njihov naknadni priklic.

Med najbolj tipične znake spadajo tudi težave s pozornostjo in reševanjem problemov. Najznačilnejša motnja pri težavah s pozornostjo so recimo občasne napake pri plačevanju mesečnih položnic. Med tipične znake spadajo tudi težave pri dokončanju običajnih dnevnih opravil, doma, pri delu ali socialnih dejavnostih.

Časovna in prostorska zmedenost prav tako spadata med tipične znake, saj bolniki v blagi stopnji alzheimerjeve bolezni pogosto pomešajo datume, dneve v tednu ali mesece. Trenutno se ne spomnijo dneva v tednu in so nekoliko časovno zmedeni, s tem, da se jim pozneje uspe časovno orientirati. Od znakov bolezni so znane še težave pri vidnem zaznavanju in razumevanju slik ali prostorskih odnosih, kakor tudi težave pri govornem ali pisnem izražanju, za kar je najbolj značilna težava v priklicu in rabi prave besede.

Težave pri pozabljanju in priklicu hranjenja osebnih predmetov prav tako spadajo med znake alzheimerjeve bolezni. Ena od značilnosti te težave je spravljanje predmetov za dnevno rabo na nenavadna mesta. Zmanjšana presoja in pravilnost odločanja, za katero je značilno nakupovanje nepotrebnih stvari prav tako spada med znake, pa tudi izogibanje delovnega mesta in socialnih aktivnosti, kar pomeni, da se bolnik zapira vase.

Tudi spremembe v razpoloženju in spremembe osebnostnih lastnosti, kot so zmedenost, sumničavost, potrtost, tesnobnost spadajo med tipične znake bolezni.

Kateri dejavniki so povezani z večjo možnostjo obolevanja za alzheimerjevo boleznijo?

Dejavniki tveganja, ki prispevajo k večji verjetnosti za obolelost, so osebnostne karakteristike, življenjski stil, okolje in genetska podlaga. Na nekatere lahko vplivamo, na druge, kot so spol in genetska zasnova, pa ne.

Najpomembnejši dejavnik tveganja za alzheimerjevo bolezen je starost, o čemer priča tudi dejstvo, da ima pri 80 letih vsak tretji starostnik alzheimerjevo bolezen, pri devetdesetih pa skoraj vsak drugi. Dejstvo je, da imajo neposredni potomci bolnikov z alzheimerjevo boleznijo kar trikrat večjo verjetnost, da zbolijo za boleznijo.

Kar se tiče genetike, so novejše raziskave odkrile najmanj štiri gene, ki igrajo pomembno vlogo pri nastanku bolezni. Zanimivo je tudi, da kar dvakrat več žensk zboli za to boleznijo, ni pa znano, zakaj je tako. Dejavniki tveganja za alzheimerjevo bolezen so tudi vse srčno-žilne bolezni, diabetes tipa 2, Downov sindrom, poškodbe glave ...

Kako lahko zmanjšamo tveganje za razvoj alzheimerjeve bolezni?

S tem, da vplivamo na spremenljive dejavnike tveganja, kot so nivo krvnega tlaka, holesterola, diabetes ... To pomeni, da zdrav življenjski slog lahko zmanjša tveganje za bolezen. Kar polovica primerov alzheimerjeve bolezni naj bi izvirala iz spremenljivih dejavnikov tveganja, med katere štejemo diabetes, visok krvni tlak, debelost, poškodbe možganov, kognitivno neaktivnost ...

Še vedno ne razumemo dovolj dobro delovanja nevronov in možganov, med drugim od tod nemoč pri pomoči bolnikom z alzheimerjevo boleznijo. Vsekakor je v našo korist, da storimo vse, da možgane skrbno varujemo in naredimo vse, kar jih bo ohranjalo ali celo izboljšalo njihovo delovanje. Med drugim si lahko pomagamo z umovadbo.

Ni pa zdravil za alzheimerjevo bolezen.

Zdravimo simptomatsko v smislu, da če prihaja do osebnostih motenj in je človek preveč agresiven, ga poskušamo umiriti. Če je preveč depresiven, mu damo antidepresiv. Delujemo nekako v tem smislu, da mu omogočimo čim boljše življenje. Pomoči pa so potrebni tudi skrbniki, ki so neprecenljivi pri bolezni.

Je za bolnike z alzheimerjevo boleznijo, razen umovadbe in zdravega življenjskega sloga, pomembno, da dobijo tudi občutek sprejetosti?

Bolniki zgubijo kognitivno sposobnost, kar pomeni, da zgubijo možnost izražanja lastnega stanja. Čeprav ne vemo, kako se počutijo, je do njih le treba imeti spoštljiv odnos. Poznam primere, ko je pri bolnikih z alzheimerjevo boleznijo prišlo do osebnostnih sprememb in so te osebnostne spremembe bile razumljene kot namerno obnašanje.

Nekateri ne razumejo, da je to bolezen. Razumejo, da nekdo, ki ima zlomljeno nogo, ne more hoditi, če pa nekdo postane obremenjujoč v smislu, da je nagajiv, da obsoja, da mu je nekdo nekaj ukradel, kar ni namerno, saj gre pri njih za posledico bolezni. Tega dosti ljudi ne razume in zato prihaja do nepotrebnih težav in konfliktov.

Drži, da alzheimerjevo bolezen najpogosteje povezujemo s težavami spomina?

Zato ker se to da najprej in najlažje identificirati. Smo pač govoreča bitja in ko se pogovarjamo, kaj se je zgodilo včeraj, predvčerajšnjim, opazimo, da ta pozablja. Za opazovanje človekove hoje, reakcije v novem okolju, je treba imeti posebna znanja. Te motnje se seveda odražajo tudi na preostalih umskih sposobnostih, le da navadni ljudje tega tako hitro ne opazijo.

Opazi pa se tudi, ko se nekdo začne izgubljati v prostoru, recimo, da kar naenkrat več ne najde poti do svoje trgovine. Največji del obnašanja je govor in tako najprej spoznamo motnje spomina. Pojavljajo se še motnje pozornosti, fine motorike, pozornosti, učenja novih stvari, v zgodnji fazi, ko se posameznik zaveda izgube svojih umskih sposobnosti, lahko postane bolj odmaknjen, depresiven, ker poskuša to nekako prekriti ...

Težko je na glas povedati: "Se mi zdi, da z mano ni nekaj v redu, da moja pamet več ne dela." V zgodnji fazi bolezni vsak pri sebi opazi, da ne more tako hitro reševati križank, tako hitro seštevati, kar naenkrat ne razume, kako se uporablja daljinec ... Da ni frustracij, se izogibajo tistim dejavnostim, ki jih več ne obvladajo. Je pa alzheimerjeva bolezen tako raznolika, da si dva bolnika nista enaka.

Se pa še vedno velikokrat dogaja, da na začetku prezremo male znake, ki opozarjajo na začetno fazo alzheimerjeve bolezni, ker jih zamenjujemo z znaki staranja. Na kaj bi morali biti pozorni?

Kot rečeno, od primera do primera je specifično, lahko pa smo pozorni na pogostost izraženih motenj in na nekatere osebnostne spremembe v smislu, da človek postane malo bolj zadržan, ker ve, da ima določene težave in recimo ne more več slediti pogovoru. Namreč bolniki na samem začetku nekako vedo, da ne morejo slediti normalnim umskim tokovom enega pogovora.

V zgodnji fazi alzheimerjeve bolezni pride v poštev tudi vaša umovadba. Kaj vse vadimo z njo?

Z umovadbo vadimo spomin, pozornost, učenje in reševanje problemov.

Bo knjiga Umovadba izšla tudi v Ameriki?

Ne. V Ameriki se o kognitivnem treningu govori že nekaj časa, je pa res, da čedalje več tega prihaja na računalnike, na spletna omrežja, ker je idealno, če je vadba prikrojena posamezniku. To je pa možno, če imate dober računalniški program (www.lumosity.com), da te testira in so vaje prilagojene potrebam posameznika.

Menite, da naredimo dovolj za bolnike z alzheimerjevo boleznijo?

Treba jih je spoštovati, imeti programe in dejavnosti, ki so primerne njihovim drugim umskim sposobnostim, in to upoštevati. Ne moremo nekoga siliti v nekaj, česar ne zmore, ker ga bo to frustriralo in zagotovo odvrnilo od sodelovanja. Super je, da recimo tisti, ki delajo v domovih za ostarele, to upoštevajo.

Kaj pa za njihove skrbnike?

V Sloveniji manjkajo skupine skrbnikov bolnikov z alzheimerjevo boleznijo, ki se dobivajo in izražajo svojo zaskrbljenost, jezo, žalost, ki so terapevtskega značaja in obenem edukativnega. Skupinsko delo s skrbniki je potrebno s psihoterapevtskega vidika, da se ne prekurijo in lahko izmenjujejo izkušnje.

Pripravila: Suzana Golubov

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj