E-cigarete: Boljša alternativa ali še desetkrat nevarnejša?

Kaj si nam pa zdaj prinesel, Walt, še eno bodočo uspešnico?

To-bak ... Em, kaj je to-bak, Walt?

Nekakšno listje, ha?

In osemdeset ton si ga nabavil?!

Samo malo, Walt, sem prav razumel, da si kupil osemdeset ton listja? Mogoče boš nekoliko presenečen, Walt, ampak ko pride jesen, imamo v Angliji listja vrh ...

A žvečiš da ga lahko! Ali vtakneš v pipo! Ali zdrobiš ... in daš na košček papirja. [smeh] In potem ga zviješ ... [smeh] Naj uganem, Walt, naj uganem ... [smeh] Potem si ga pa vtakneš v uho, kajne?

Ko takole razmišljamo o kajenju cigarete, se zdi to precej smešno po­četje. Ali je potem kaj bolj čudno, če povemo, da je prihodnost kajenja menda baterija, ki si jo vstaviš v usta in zasveti mod­ro, ko potegneš?

Ljudje prostovoljno vdihavajo dim že dlje, kot bi si mislili. Glede na arheološke dokaze iz Peruja in Ekvadorja so šamani v Amerikah mleli in zvijali tobak ter halucinogene rastline že približno 5000 let pred našim štetjem.

Kanabis so kadili v Indiji in se omenja v starejši književnosti, kot je Atharvaveda (napisana okoli leta 1200 pr. n. št.). Maji so kadili že v 10. stoletju in po legendi je bila azteška boginja Cihuacoahuatl pravzaprav narejena iz tobaka. Iluminirani kodeks iz 16. stoletja prikazuje azteške dame pri kajenju zvitkov tobaka, kar kaže na to, da so morda Azteki in Maji prvi začeli doma zvijati cigarete – na srečo nismo prevzeli tudi žrtvovanj ljudi, pri katerih je imel tobak nekoč ritualno vlogo. Evropejci niso veliko zaostajali. Bajeslovni delfski orakelj je padal v trans in tako deloval kot medij za dvoumne božje prerokbe, saj je delfsko preročišče stalo nad razpoko v zemlji, skozi katero je uhajal naravni etilen. Ta se je nato ujel v žep v tleh preročišča in prišel na površje, ko je bila potrebna vizija – kot nekakšna protovodna pipa. Oče zgodovine Herodot poroča, da so Skiti tulili od užitka, ko so vdihavali dim gorečih konopljinih semen.

Kajenje se je na stari celini razširilo šele, ko so konkvistadorji prinesli tobak v Evropo kot gospodarsko kulturo. Od 16. stoletja je posedanje v kavarnah in kajenje pip hitro postalo priljubljena prostočasna dejavnost vseh slojev in razredov. Francoz Jean Nicot je prinesel tobak v Francijo leta 1560 (njegov priimek nam je dal izraz nikotin). In kot je razvidno tudi iz skečev Boba Newharta, je za sira Walterja Raleigha veljalo, da je v 16. stoletju prinesel krompir in tobak v Anglijo, čeprav je zgodovina pokazala, da sta bila oba v Angliji že pred njegovo vrnitvijo iz kolonije Roanoke v Virginiji. Vendar je njegov sloves precej pripomogel k promociji tobaka med imenitneži tistega časa.

Kajenje tobaka, katerega zgodovina sega od starih andskih civilizacij do elizabetinske Anglije, zdaj vstopa v digitalno revolucijo. Pisma, napisana na roko, je nadomestila e-pošta, papirnate časopise so nadomestile njihove elektronske izdaje, zdaj pa bodo, kot se zdi, morda tudi cigarete, cigare, pipe in vodne pipe odstopile mesto svoji e-različici.

Dobrodošli v svetu elektronskih cigaret, že presenetljivo veliki industriji, sploh glede na to, da je tehnologija stara le nekaj let. V Združenem kraljestvu je število kadilcev e-cigaret poskočilo s 700 tisoč leta 2012 na 2,1 milijona leta 2013. Leta 2014 so Američani za e-cigarete porabili 2,2 milijarde dolarjev – to je še vedno le delček od 85 milijard dolarjev, kolikor nanese letna prodaja tobačnih izdelkov, vendar kljub temu kar zajetna sprememba. E-cigareto si je prvi zamislil in jo patentiral Američan Herbert A. Gilbert leta 1963 kot cigareto brez tobaka in dima, ki bo 'nadomestila žganje tobaka in papirja s segretim, vlažnim zrakom z dodanim okusom'. Izdelek, ki ga danes poznamo pod imenom elektronska cigareta, pa je izumil kitajski farmacevt Hon Lik, in sicer šele leta 2003. E-cigarete so sestavljene iz baterije, vložka, ki vsebuje tekoči nikotin, in uparjalnika, ki uporablja energijo baterije za spreminjanje tekočine v paro, to pa uporabniki nato vdihujejo.

Ker elektronske cigarete niso tobačni izdelek, so na splošno drugače in veliko manj strogo zakonsko urejene kot običajne cigarete, ki temeljijo na tobaku. Tu pa se razvnamejo razprave. Ali so varnejše kot prave cigarete? Ali so stopnička za mladino, ki jo privlači digitalni kul in lahek okus e-cigaret, da se bodo potem laže lotili pravega kajenja? E-cigarete so tako nove, da jih šele začenjajo preučevati. Na prvi pogled se zdijo kot izvrstna alternativa, ki prinaša številne prednosti. Vendar nedavna študija kaže, da so morda veliko bolj zlovešče, kot se je najprej zdelo.

Zagovorniki razglašajo tri dozdevne prednosti e-cigaret pred pravimi cigaretami: 1. Kadiš jih lahko kjerkoli, tudi v zaprtih prostorih in celo pod odejo, ne da bi pri tem zažgal hišo. 2. Dolgoročno stanejo manj kot običajne cigarete, približno pol manj. 3. Ne ubijajo. Poglejmo zdaj vsako od tehtrditev pobliže, da vidimo, ali je res vse tako rožnate, kot se zdi.

1. Kadiš jih lahko kjerkoli.

Za: E-cigarete lahko v resnici kadiš kjerkoli, ne da bi kogarkoli motil in brez strahu pred smradom. Vendar je vapanje, kakor se imenuje, kar nekaj mest pred kratkim prepovedalo, in sicer brez konkretnih znanstvenih dokazov, da je nevarno za pasivne kadilce, in kljub dejstvu, da se pri tem ne sprošča nikakršen vonj, škodljiv ali neškodljiv. Zlasti Američani so se tako zelo oddaljili od miselnosti iz sedemdesetih let, da je kajenje kul, da se zdi, da te prepovedi temeljijo bolj na načelih kot na problemih.

Proti: Dokler ni znanstveno dokazano, da pasivno e-kajenje povzroča zdravstvene težave, lahko v resnici kadiš kjerkoli, odvisno od posamezne lokacije. Svetovna zdravstvena organizacija je lanskega avgusta izdala opozorilo, v katerem priporoča vladam, naj prepovejo prodajo e-cigaret mladoletnikom in kajenje v zaprtih prostorih. Francija je ta nasvet upoštevala, druge države pa ga še morajo.

2. Dolgoročno stanejo manj kot običajne cigarete.

Za: To je res. E-cigarete stanejo pol toliko kot škatlica cigaret. En vložek za e-cigareto, ki po številu vdihov (okoli 300) približno ustreza eni škatlici cigaret, stane povprečno 1,60 dolarja, medtem ko stane škatlica pravih cigaret več kot štiri dolarje, preseže pa lahko tudi sedem dolarjev, odvisno od davka posamezne zvezne države.

Proti: V tem primeru pravzaprav ni ničesar, kar bi lahko rekli proti. Zagotovo so cenejše od pravih cigaret, uporabnikom pa tudi omogočajo, da kadijo bolj varčno. Posamezen 'dim' se aktivira samo takrat, ko uporabnik vdihne iz e-cigarete, zato mu ni treba skaditi cele cigarete naenkrat. Če vam zadostujeta dva vdiha, lahko e-cigareto odložite, kar pomeni, da boste morda tudi na splošno manj kadili.

3. Ne ubijajo.

Za: Vsaj ni gotovih znanstvenih dokazov, da so škodljive. Za zdaj. Dejstvo je, da so tako zelo nove, da bo verjetno trajalo deset­let­ja, preden bodo z zanesljivimi raziskavami ugotovili dolgoročne učinke rednega vapanja. Vložki za e-cigarete naj bi vsebovali samo nikotin, tekočino za izparevanje (neškodljiv propilen-glikol in rastlinski glicerin) in poljubne okuse. Če je to res, potem naj načeloma ne bi bile zdravju škodljive. Sam nikotin lahko dvigne krvni tlak, vendar ne povzroča raka – krivci zanj so katran in na tisoče kemičnih dodatkov v večini pravih cigaret.

Proti: Kar lepo počasi. Decembra je japonsko ministrstvo za zdravje objavilo rezultate raziskave, ki kažejo, da ko se tuljava v uparjalniku e-cigarete pregreje, se v sami pari (ta v nekaterih primerih vsebuje formaldehid in acetaldehid) sproščajo rakotvorne snovi, ki jih je lahko tudi desetkrat več kot v običajnih cigaretah! Toda raziskave, kot je ta, so tako nove, da še niso dokončne. Ko so predstavnike dveh vodilnih izdelovalcev e-cigaret prosili za izjavo, so se ti vzdržali komentarja, saj je bila raziskava tako sveža, da je še niso videli in sploh niso bili prepričani, ali je bil njihov izdelek vanjo vključen. Aprila 2014 je Uprava za hrano in zdravila ZDA (FDA) objavila zadržano izjavo v smislu 'o tem še ne vemo dovolj': »E-cigarete še niso popolnoma raziskane, zato uporabniki trenutno ne poznajo morebitnih tveganj njihove običajne uporabe.« Kombinacija negotovosti in peščice doslej objavljenih raziskav torej pomeni, da je uporaba e-cigaret loterija. Preprosto še ni dovolj informacij, da bi lahko z gotovostjo vedeli, ali so škodljive oziroma koliko so škodljive, če upoštevamo začetni argument, da so veliko manj škodljive kot tobak. Verjetno bo trajalo še desetletja, preden se bomo lahko prepričali, saj za zdaj še ni dovolj uporabnikov, ki bi vapali dovolj dolgo, da bi jih lahko uporabili za reprezentativno dolgoročno skupino za preučevanje.

Vendar je FDA prav v tej nedavni izjavi, ki je bila zavita v izraze negotovosti glede dolgoročnih učinkov e-cigaret, oznanila, da bo e-cigarete urejala ista zakonodaja kot tobačne izdelke. V intervjuju za časopis The New England Journal of Medicine je dr. Nathan Cobb poudaril, da so e-cigarete »v tehničnem smislu naprava za uživanje droge: z njimi se uživa droga, v tem primeru nikotin«. Sodišča ZDA so sklenila, da »je mogoče vse, kar izvira iz tobaka, na primer nikotin, obravnavati kot tobačni izdelek«, na tem pa temelji tudi politika FDA. »S popolnoma pravnega stališča so e-cigarete tobačni izdelek.«

Kakorkoli jih že poimenujemo, nekaj je gotovo: koristiti ne morejo. Vprašanje je torej, koliko so škodljive. Samo vdihavanje nikotinske pare ne bi smelo biti škodljivo, razen tega da lahko zviša krvni tlak (in tudi ni pripo­ročljivo za nosečnice). Glavno vprašanje je, ali nikotin in tekočina za izparevanje res ne vsebujeta ničesar škodljivega ali pa nekateri proizvajalci e-cigaret morda dovoljujejo, da se zraven prikradejo tudi nekatere rakotvorne snovi. Dobra stran raziskav, kot je omenjeni japonski projekt, je to, da zbudijo pozornost in tako prisilijo novo industrijo, da se sama nadzoruje. Še bolje za podjetja pa bi bilo, da bi izvedla neodvisne javne analize, ki bi klinično dokazale, da njihovi izdelki ne vsebujejo rakotvornih snovi. Da bi zagotovili nadzor nad nenadzorovanim svetom e-cigaret, je potreben pritisk, in če vapanje za zdaj ni tako neškodljivo, kot bi nas radi prepričali njegovi zagovorniki, lahko upamo, da bo takšno postalo zaradi pritiska javnosti.

Dr. Cobb opisuje, kako proizvajalci e-cigaret ponavadi kupujejo nikotin od istih dobaviteljev kot farmacevtska industrija. »Večje družbe pravzaprav samo prodajajo farmacevtski nikotin, le zapakirajo ga drugače.« Sredstva za nadomeščanje nikotina se po­navadi uporabljajo za pomoč pri odvajanju, naj bodo to obliži, žvečilni gumiji ali inhalatorji. E-cigarete bi v prihodnosti lahko delovale tako, vendar dr. Cobb poudarja, da »samo če bodo zakonsko urejene do te mere, da bo tisti, ki bo kupil e-cigareto, dejansko vedel, da je to, kar kupuje, farmacevtski nikotin in da je nikotina v napravi in pri samem vdihavanju natančno toliko, kot trdijo proizvajalci. Brez urejene zakonodaje v resnici ne moreš vedeti, kaj boš dobil.« Nekatere družbe, kot je Blu, trenutno vodilni v industriji, so izjavile, da »za njihov izdelek veljajo strogi standardi nadzora kakovosti; kakovost v naših proizvod­nih enotah preverja neodvisni organ«. To se sicer lepo sliši, vendar je preveč splošno, da bi lahko razpršilo strahove.

Strokovnjaki, kot je Nathan Cobb, menijo, da bi e-cigarete lahko postale pripomoček za odvajanje od kajenja. Temeljnega pomena za to, da postanejo varnejša alternativa za kajenje, je strožji nadzor. »Mislim, da si v javnem zdravju vedno želimo, da bi namesto tega,

da omejujemo čiste nikotinske izdelke, kadilcem olajšali dostop do njih, medtem ko bi poostrili nadzor nad tobačno industrijo.« Pravo vprašanje je, ali vaša cigareta vsebuje čist farmacevtski nikotin in nič drugega, kar bi vam lahko škodilo, zlasti ne rakotvornih snovi.

Zadnja japonska raziskava kaže, da veliko proizvajalcev e-cigaret ne ponuja tako čistih izdelkov, kot jih oglašujejo. Vendar bi morale uredbe, kot je omenjena uredba FDA, spodbujati podjetja oziroma celo zahtevati od njih, da bi bile njihove e-cigarete čim čistejše in razmeroma neškodljive, s čimer bi postale varnejša možnost od izdelkov, ki temeljijo na gorečem tobaku. Ali ni ne nazadnje v interesu vsakega velikega podjetja, da ohranja svoje redne stranke žive in sposobne kupovanja tako dolgo, kot je le mogoče?

Dr. Noah Charney je avtor knjižnih uspeš­nic in profesor umetnostne zgodovine. V okviru predavanj časopisne hiše Guardian (t. i. Guardian masterclasses) vodi tečaj Kako pisati o umestnosti.

TEKST dr. Noah Charney
PREVOD Tomaž Potočnik
FOTO Shutterstock

Novo na Metroplay: “Vse, kar je za psiho preveč, nase prevzame telo” | Tomislav in Nina Senečić