Darjo Hrib | 18. 2. 2020, 05:55
Hujšanje: so prav diete razlog, da je človeštvo vedno bolj debelo?
Če ste v zadnjih nekaj letih kaj hodili iz hiše, ste verjetno opazili, da je tudi Slovenija začela zapadati v epidemijo debelosti, istočasno pa se je v trgovinah dramatično razširila ponudba izdelkov za pomoč pri hujšanju. Po osnovah logike bi slednji pojav moral izničiti prvega, a po nekem čudnem naključju industrija hujšanja raste premo sorazmerno s povprečno telesno težo prebivalstva. Tule nekaj smrdi.
Januarja 2018 so v The Washington Postu objavili, da se vsako leto 45 milijonov Američanov odloči za takšno ali drugačno dieto, istočasno pa je 70 odstotkov prebivalstva še vedno predebelih.
Zato se morda zdaj ne zdi več tako nenavadna študija iz leta 2015, objavljena v zdravstveni publikaciji American Journal of Public Health, ki izpostavlja teorijo, da diete ne le da ne delujejo, ampak naj bi bile celo eden od ključnih razlogov za porast debelosti.
Ob čemer se poraja smotrno vprašanje - kako?
Ta teorija je vendarle v popolnem nasprotju z vsem, kar so nas desetletja prepričevali s podatki teh in onih dietnih podvigov, evforičnimi oglasi in prej-potem fotografijami, na katerih je oseba na levi strani debela, žalostna in slabo osvetljena, na desni pa suha, srečna in odeta v sijočo svetlobo, kot njena celotna prihodnost.
Vendar pa je pod fasado sprva popolnoma logičnega pristopa k hujšanju večine diet – ješ manj in izgubiš kilograme – ogromno psiholoških efektov, ki pa še zdaleč niso najbolj blagodejni.
Ko abruptno zamenjamo naš prehranjevalni način v želji, da drastično znižamo vnos kalorij, možgani lahko to interpretirajo po svoje, telo pa v procesu stradanja začne sprožati precej intenzivne procese. Procese, ki nas lahko na koncu za vselej priklenejo na odvečne kilograme.
Podatkovna dilema
Večina študij s področja prehrane in nutricionistike je notorično nezanesljivih, ker se podatkov za te raziskave zaradi etičnih razlogov ne more pridobivati s kakšnimi ekstremnimi raziskavami.
Za raziskovanje posledic različnih nivojev kaloričnega deficita seveda ne morejo zapreti skupine ljudi in jih hraniti (ali stradati), kakor pač ustreza avtorjem študije, kajne?
No, v najboljši študiji, ki je na voljo, so storili prav to. Eksperiment, znan kot eksperiment delnega stradanja v Minnesoti (The Minnesota Semi-Starvation Experiment) se je prvenstveno izvajal z namenom, da bi ugotovili, kako ljudi, ki so med drugo svetovno vojno stradali, postopoma vpeljati nazaj v normalno prehranjevalno rutino, a so bili najbolj šokantni rezultati tisti, ki so pokazali, kaj se s telesom dejansko dogaja, kadar je podvrženo stradanju.
Moške, vključene v študijo, so hranili s 7531 kilojouli (1800 kalorijami) na dan, kar je celo več, kot priporočajo nekatere novodobne diete. Posledice so bile strašljive.
Nekdaj srečni in veseli fantje, ki so radostno privolili v eksperiment, so že po nekaj dneh začeli kazati resne psihološke probleme, razdražljivost, izbruhe nasilja in – tole je ključno – ekstremno obsesijo s hrano. V bistvu so postali kot tečni, lačni pamži. Tisti preprost oglasni slogan torej vsekakor drži – lačen, si čist' drugačen.
Še več, tudi, ko je bil eksperiment končan, so imeli testni subjekti še celo življenje resne težave z odnosom do hrane. Niso znali presoditi, kdaj so siti in so redno poročali o kompulzivnem prenažiranju.
V čem se skriva trik?
V tem, da imamo ljudje, kot vsa živa bitja, vgrajene mehanizme za preživetje. Tako, kot vsi ljudje nagonsko krilijo z rokami, če se utapljajo, pa čeprav jih poskušajo rešiti, tako telo odreagira tudi, če ga nenadoma začnete stradati.
Vklopi se preživitveni mehanizem, ker možgani ne vedo, da ta nenadni enirgijski deficit ni posledica dejanskega pomanjkanja hrane, ampak le panična odločitev s sklopu osebnega projekta Plaža 2020.
Zato telo preklopi na varčevalni program. Kar pa, posledično, vpliva tudi na metabolizem. Seveda tako, da se celotna peristaltika upočasni, kar posledično oteži kurjenje energije.
Seveda imamo vsi v življenju tisto osebo, ki se je že 33-krat odločila, da bo shujšala in se potem vmes ravno tolikokrat tudi premislila, ker je ugotovila, da življenja brez krofov ni vredno živeti. Ta oseba pozna vse možne diete in bo znala povedati, katera od teh diet ji je tudi rešila življenje.
Takšna je namreč narava drastičnih diet. Na eni strani vse objavljajo rezultate, dosežene v zelo kratkem časovnem razponu, recimo enega leta, čeprav je znano, da večina ljudi izgubljeno težo (in včasih še kakšen kilogram več) po dveh do petih letih pridobi nazaj.
Po drugi strani pa vse rezultate objavljajo testiranci sami in to po sledečem miselnem algoritmu: ko izgubijo težo, gre zahvala dieti, ko težo dobijo nazaj, krivijo sebe in svojo šibko voljo.
Ali potemtakem sploh obstaja rešitev?
Če se znanstveniki in nutricionisti strinjajo, da se problem debelosti z nasilnimi dietami le še dodatno spodbuja, kako lahko potem povprečni ljudje dosežemo in ohranimo zdravo telesno težo?
Preden podležemo naslednji senzacionalni rešitvi za odvečne kilograme, ki se bo bržda pojavila v obliki analnih svečk z ekstraktom guave, češ, da je to tisoč let stara skrivnost antičnih plemen amazonskega pragozda, mogoče sprejmemo dejstvo, da preproste rešitve ni.
Že odkar obstajamo, jemo hrano, strokovnjaki pa naše prehranjevanje proučujejo že desetletja in edini potrjeni sklep je, da globlje kot kopljemo v to tematiko, bolj komplicirana postaja.
Na najbolj osnovni ravni bo vsak trener in nutricionist rekel eno neizpodbitno dejstvo: če želiš izgubiti odvečne kilograme, moraš zaužiti manj energije, kot je porabiš.
To je dejansko najbolj preprost odgovor, ki pa se zaplete že, ko ugotovimo, da se poraba energije popolnoma razlikuje od človeka do človeka, dejavniki pa variirajo od genetike, mentalnega zdravja, spalnega urnika in načina, kako je zaužita hrana pripravljena, do tega, kako dolg je naš prebavni trakt in celo naši občutki do hrane, ki jo uživamo.
Seštevek vseh teh dejavnikov, ki jim lahko dodamo še neprestano oglaševanje hrane z visoko vsebnostjo soli, sladkorja in maščob, pa pripelje do stanja, ki ga imamo danes. Ko sicer lahko s prstom pokažemo na debelega človeka in rečemo »samo nehaj jesti«, a je to tako, kot če bi človeku z bronhitisom rekli, da naj ne kašlja. Saj lahko nehajo jesti … za nekaj časa. Če se res osredotočijo. Ampak prej ali slej bo telo zmagalo.
Na koncu lahko le ponovim tisto ponarodelo pravilo, da se hujšanje začne v glavi. Ne samo v naši. V tisti skupni. Kolektivni.
Zdravo življenje namreč še vedno enačimo z videzom. Opredeljujemo ga z lepotnimi standardi, kar je izhodiščna napaka. Debelo resda ni zdravo, ampak kokainski odvisnik, ki je izgubil 40 kilogramov, ravno tako ni ravno bleščeč primerek zdravega življenja.
Če ste tudi sami ujeti v ta vrtinec in niste prepričani, kako začeti, poskusite le najti zdravo hrano, ki jo dejansko hočete jesti in zdrave aktivnosti, ki jih dejansko hočete početi, namesto da se zaradi strahu in posmeha silite v nekaj, kar vas zna na koncu le še bolj uničiti.
Vsekakor pa na morebitne magične rešitve, senzacionalne diete ali sistemske shujševalne sisteme glejte s kritične distance in z zavedanjem, da industrija, ki bogati na račun našega nenehnega boja z odvečnimi kilogrami, tega cikla zanesljivo ne bo hotela prekiniti.
