Petra Arula | 19. 10. 2019, 06:00
"Ljudje v stiski naj si pravočasno poiščejo pomoč"
V naši družbi je stigma na področju duševnega zdravja še vedno zelo močna. Ljudi je sram priznati, da imajo težave ali pa si jih zaradi tega sploh nočejo priznati.
Slovenija je po številu samomorov krepko nad evropskim povprečjem, samomorilnost pa spet močno narašča. Lani je štirikrat več ljudi umrlo zaradi samomora, kot pa v prometnih nesrečah!
»En od kriterijev, ki je lahko pokazatelj duševnega stanja Slovencev, je lahko število predpisanih antidepresivov, ki je v porastu. Še bolj zaskrbljujoče je, da se veča uporaba teh zdravil med mladimi, starimi pod 20 let, od 2008 do 2015 je poraba med mladostniki narasla za 48 %, med srednješolci pa za 78 %,« opozarjata Branka Strniša, psihologinja in psihoterapevtka ter strokovna vodja programa Dobro sem, in Živa Logar, koordinatorica programa Dobro sem, ki dodajata, da se povečuje tudi število otrok in mladostnikov, ki potrebujejo obravnavo na primarni in sekundarni zdravstveni ravni.
Branka Strniša, psihologinja in psihoterapevtka
Hud stres že med mladostniki
Mladostniki so najpogosteje obravnavani zaradi odziva na hud stres in prilagoditvenih motenj, drugih anksioznih motenj, depresivnih epizod in motenj hranjenja.
Podobni so tudi podatki za starejšo populacijo, odrasli ljudje do 65. leta so najpogosteje obravnavani zaradi anksioznih motenj, depresije, stresnih in prilagoditvenih motenj, vedenjskih in duševnih težav, zaradi alkohola ter shizofrenije.
Pri starejših od 65 let so najpogostejše obravnave zaradi neopredeljene demence, sledijo depresivna epizoda, anksiozne motnje, stresne in prilagoditvene motnje ter vaskularna demenca.
Od 2006 do 2018 se je uporaba antidepresivov skoraj podvojila
Na Javnem inštitutu za nacionalno zdravje so povedali, da so v vseh starostnih obdobjih antidepresive in anksiolitike predpisovali več ženskam.
Če pogledamo statistiko samomorov (največ jih naredijo moški), vidimo, da si ženske v duševni stiski več pomagajo z antidepresivi. Po podatkih NIJZ, ki sta jih za Metropolitan.si pripravila dr. Tatja Kostnapfel in Aleš Korošec, je uporaba antidepresivov v letih 2006 do 2018 narasla pri ženskah od 45 definiranih dnevnih odmerkov na 1000 prebivalcev na dan na 85 definiranih dnevnih odmerkov, pri moških pa od 19 do 38 definiranih dnevnih odmerkov.
Številke so zaskrbljujoče, še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da ne vemo, koliko ljudi si pomoči sploh ne poišče ne pri zdravniku ne pri drugem strokovnjaku. In koliko ljudi si pomaga le z antidepresivi in drugimi zdravili, ki v resnici ne ozdravijo vzrokov za slabo počutje, in 'životarijo', z rahlo zamegljenimi občutki, da jim ni več tako hudo, vendar jim tudi lepo že dolgo ni več.
Kdaj smo duševno zdravi, kdaj ne bomo potrebovali antidepresivov ali drugih zdravil za uravnavanje duševnega zdravja in kdaj ni bojazni za misli na samomor?
»Duševno zdravje in dobro počutje ne pomenita le odsotnosti bolezni in problemov, temveč zmožnost delovanja na čustveni, kognitivni/miselni in družbeni ravni. Izraža se v dolgotrajni vitalnosti, življenjski moči in volji do dela in vključevanja.
Kaže se v dobrih in izpolnjujočih odnosih in v zmožnosti sprejemanja dnevnih naporov in stresa. Duševno zdravje in dobro počutje vpliva na posameznikovo razmišljanje, komunikativnost, povezovanje, učenje in osebno rast. Pomeni večjo prilagodljivost, iznajdljivost in odpornost na nenadne, pa tudi na dalj časa trajajoče napore in neprijetne dogodke,« sta nam odgovorili sogovornici Branka in Živa.
Živa Logar, koordinatorica programa Dobro sem
V naši družbi je stigma na področju duševnega zdravja še vedno zelo močna. Ljudi je sram priznati, da imajo težave ali pa si jih zaradi tega sploh nočejo priznati. Zato so programi in projekti, ki delujejo preventivno, zelo pomembni tudi za zmanjševanje stigme. Če uspemo doseči to, bodo ljudje v stiski pravočasno poiskali pomoč.
Kako si lahko sami pomagamo k duševnemu zdravju?
Pomagamo si lahko tako, da krepimo, razvijamo varovalne dejavnike duševnega zdravja, torej prepoznavamo, obvladujemo in izražamo čustva, misli, obvladujemo stresne situacije, umirjanje, sproščanje, veščine reševanja problemov in konfliktov, veščine dobrega komuniciranja in seveda tudi skrbimo za dobro fizično zdravje in kondicijo. Zelo pomembna sta tudi druženje in socialna mreža.
Kaj lahko naredimo dobrega za svoje življenje in duševno zdravje, poleg druženja in socialne mreže?
Prepoznavajmo omejujoča, nefunkcionalna prepričanja, ki vodijo v stiske. Lahko jih raziščemo, se vprašamo, ali to res drži, je dejstvo ali le moj lastni pogled, občutek. Ali mi koristi, pomaga ali nič ne pripomore k mojemu življenju?
Poleg nenehnih samoizpraševanj o svojih omejujočih in nefunkcionalnih občutij pa svetujeva, da se čim več pogovarjamo, pa ne le o pravkar omenjenih občutkih, temveč o vsem, kar nas teži in tudi, kar nas radosti. Že Freud je za primer težkih psihičnih stisk v prvi vrsti predpisal pogovor. Danes v dobi individualizma in virtualnih podob tega kronično primanjkuje.
Vendar nekateri ljudje težko spregovorijo, nekaterim se zdi, da nimajo nikogar za pogovor, spet tretjim, da jih nihče ne bi razumel. Kaj predlagata tem ljudem?
Čeprav se mogoče ne zdi na prvi pogled, je to zelo kompleksno vprašanje. Resnično je izjemno pomembno, da posamezniki v duševni stiski, ki ji sami niso kos, ne odlašajo predolgo in da čim prej poiščejo pomoč. Za ljudi v duševni stiski obstaja mnogo različnih strokovnjakov, organizacij, društev, anonimnih telefonskih klicnih centrov za pomoč, tudi brezplačnih.
Lahko postrežete še s kakšnim nasvetom ali vajo, ki pripomore k duševnemu zdravju in ga lahko izvajamo vsi?
Veliko humorja in smeha. Če tudi najbolj zoprne situacije pogledamo s smešnega in zabavnega vidika, jih je lažje reševati.
Katere so najbolj ranljive skupine, ko govorimo o duševnem zdravju, in zakaj so prav te ranljive?
Ranljive skupine so zaradi različnih razlogov, bodisi zaradi družbenega statusa bodisi zaradi življenjskih okoliščin, bolj izpostavljene tveganju. To so npr. mladi, mladi brezposelni, mladi brezposelni starši, invalidi idr. Pogosto imajo ranljive skupine ljudi manj možnosti za vključevanje in manj dostopa do predvsem plačljivih preventivnih dejavnosti in so manj ozaveščene o pomenu našega psihičnega delovanja.
Zakaj ste se odločili pomagati ranljivim skupinam?
S programom Dobro sem želimo ozaveščati, izobraževati in trenirati ranljive skupine posameznikov, da bodo lažje sami vplivali na svoje duševno zdravje in dobro počutje, ga vzdrževali in varovali.
Pomagate jim s projektom Dobro sem. Zakaj ste ga tako poimenovali?
Izhajam iz vedenjsko kognitivne terapije in se veliko ukvarjam z našimi mislimi, slogi razmišljanja in s samospodbudami. Zato smo želeli programu dati ime, ki bo kratko, spodbudno in bo izražalo naše psihično stanje, počutje. Tako je potem v naboru imen zmagalo ime DOBRO SEM. Pozneje pa smo v priročniku dodali še: KAKO PA TI? Moč in prepoznavnost imena nas je vse pozitivno presenetila, saj se ponekod udeleženci programa tako pozdravijo, ko se srečajo na cesti.
S programom smo presegli zastavljene cilje, izvedenih je bilo več delavnic, kot smo pričakovali, tudi število udeleženih na delavnicah je doseglo naša pričakovanja. Promocija programa je bila minimalna in zadostna, večinoma prek družbenih omrežij. Zanimanje za program je bilo izredno veliko in ocenjujemo, da je šlo veliko informacij s pomočjo metode od ust do ust. Pridobili smo veliko povratnih informacij, s katerimi program ves čas nadgrajujemo.
Kdaj je človek dobro? Kaj mora biti za občutja, da smo dobro, 'odkljukano'?
Če pogledamo zelo široko, bi lahko dejali, da je posameznik dobro, kadar mu je udobno, čuti blagostanje v telesnem, psihičnem in socialnem smislu/pomenu. Ko ve, da ima moč, vire za soočanje z dnevnimi obveznostmi in nepredvidenimi težavami in ko ima voljo ustvarjati kaj več in kaj novega ter skrbeti še za koga drugega.
Kam se lahko obrnejo ljudje, ki bi si radi pomagali, in kam potencialni prostovoljci, ki bi radi sodelovali v programu?
Prostovoljci, ki bi se želeli usposobiti za trenerje Dobro sem, kot tudi tisti, ki bi se delavnic želeli udeležiti, se lahko obrnejo na nas preko e-pošte: dobro.sem@zpmmoste.net ali tel. št.: 0820 570 16, aktualne informacije o programu lahko spremljajo na www.zpmmoste.net/dobro-sem/ in FB-strani Dobro sem.
Ko ste v stiski
Pomagajte si. Naredite prvi korak proti sebi. Človeku, ki mu lahko zaupate, povejte, kako se počutite, ali pa pokličite na eno od številk, da boste lažje premostili stisko in skupaj s strokovnjaki poiskali najboljšo rešitev zase.
112 – Center za obveščanje (takojšnja nujna pomoč, ko so vaše misli grozljivo samomorilne, 24h/dan )
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
01 54 43 043 – Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje (vsak dan med 8. in 16. uro)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
