Konoplja: Prepovedana čudežna rastlina (nekoč in danes)

Ne? Gotovo pa ste slišali, da je konoplja droga. Ste vedeli, da so prepoved konop­lje izsilile korporacije, ker je ogrožala njihov monopol in zaslužek? Ne? Zato pa vam je verjetno prišlo na uho, da je ta čudežna rastlina nevarna ljudem.

Ste vedeli, da se iz konoplje lahko izdela več kot 25 tisoč izjemno uporabnih izdelkov? Ali pa, da konopljino olje pomaga preprečevati številne bolezni, med katerimi je tudi vse hitreje naraščajoči rak? In zakaj tega marsikdo ne ve?

Odgovor je preprost: zato, ker svetu vlada kapital, ki v mnogočem določa naša življenja, med drugim tudi neredko, kaj bomo jed­li in o čem se bomo učili v šoli.

Svet že dolgo ne pripada več narodom, ampak so si ga razdelile in se ga polastile multinacionalke. Te določajo, kaj je za nas ‘dobro’, pri tem pa je dob­ro vedno in izključno le tisto, kar korporaciji prinaša dobiček, in to največkrat izključuje dobro narave in drugih živih bitij, tudi ljudi. In zato je od leta 1937 prepovedana tudi tako čudežna rastlina, kot je konoplja.

Zgodovina pravi takole

Gojili so jo že v pradavnini, prvi znanstveni dokaz, da je bila navzoča v človeški kulturi, pa izvira iz kitajske neolitske kulture yang­shao, ki je cvetela ob Rumeni reki med letoma 5000 do 3500 pred našim štetjem. Iz močnih in vzdržljivih konopljinih vlaken so izdelovali oblačila, ki so sčasoma zamenjevala živalska krzna.

Iz vlaken so delali tudi mreže za lov in vrvi. Sprva so oblačila iz konoplje nosili le bogatejši, pozneje so se vanje začeli oblačiti skoraj vsi. Z razvojem družbe so iz konoplje poleg vlaken ljudje na Kitajskem začeli pridobivati vedno več izdelkov. Med drugim so izjemno hranljiva konop­ljina semena drobili v kašo in jih pražili ali kuhali. In pojedli, kakopak. Svoje najbližje so s konopljinimi in drugimi semeni pospremili še v onostranstvo, o čemer pričajo ostanki v starodavnih kitajskih grobnicah.

Prvi opis konopljinih terapevtskih lastnosti izvira iz vladavine kitajskega cesarja Shennonga iz leta 2737 pred našim štetjem. Pripravke iz konoplje so med drugim priporočali za zdravljenje malarije, zaprtja, za lajšanje revmatičnih bolečin in ženske težave. Uporabljali so tudi konopljine korenine, in sicer so jih zdrobili ter v obliki paste uporabili za manjšanje bolečin pri zlomih kosti in operacijah. Poznali pa so tudi omamne lastnosti njenih smolnatih listov in cvetov.

Novi načini uporabe konoplje v stari Kitajski so prišli z napredkom in razvojem tehnologij, tako da so Kitajci začeli mleti, greti in hladno stiskati njena semena in pridobivati dragoceno olje (mimogrede, njihova tehnika hladnega stiskanja je v uporabi še danes).

Stari Kitajci so znali uporabiti skoraj celotno rastlino: korenino za zdravilo, steblo za tek­stil, vrvi in papir, liste in cvetove za intoksikacijo in zdravila, semena za hrano in olje.

Konopljino olje, ki je podobno lanenemu, so uporabljali pri kuhi, za svetilke, podmazovanje naprav, kot osnovo za izdelavo barv in razredčil ter pri izdelavi mila. Pri pridelavi olja je preostala zmes še vedno vsebovala 10 odstotkov olja in 30 odstotkov beljakovin, tako da je bila hranljiva krma za domače živali. Napredek pa se je zgodil tudi pri ki­tajskem izumu papirju. Konopljina vlakna, reciklirana iz starih cunj in mrež za ribolov, so bila odlična osnova za konopljin papir, ki je kmalu postal znan po dolgi obstojnosti in odpornosti proti trganju.

Pred kratkim so ga nekaj našli v grobovih, ki segajo v čas pred letom 100 pred našim štetjem. Ja, številni bankovci so še vedno tiskani na papirju iz konoplje, iz njega so bili tudi slovenski tolarji. Papir iz konoplje je namreč veliko obstojnejši od tistega iz lesa.

Kulture v Indiji, ki so gojile bombaž, in Sredozemlju, ki so vzgajale lan, so spoznavale konopljo skozi razvijajočo se trgovino potujočih plemen. Arijci so prinesli kulturo konoplje v Indijo pred približno 4000 leti, pri čemer
je konoplja igrala aktivno vlogo v njihovih ritu­alih čaščenja bogov. V indijski mitologiji je magična konoplja veljala za dar bogov, in sicer zato, ker spodbuja apetit, znižuje vročino, spodbuja spanec, blaži drisko in zdravi mnoge druge bolezni.

V indijski tradiciji je bila tako konoplja v nasprotju z njenim pojmovanjem na Kitajskem sveta rastlina. Uporaba konoplje v duhovne namene se je začela med letoma 1200 in 800 pred našim štetjem s hindujskim svetim tekstom Athara Veda, ki pravi, da je konoplja ena od petih svetih rastlin v Indiji in da se jo lahko obredno podari bogu Šivi. Zapisano je tudi, kako se iz njenih posušenih listov napravi napitek iz posušenih konopljinih listov, vršičkov in mleka. V Avesti, sveti knjigi zoroastrizma, za ta na­pitek piše, da je »dober narkotik«.

Prihod v Evropo in razcvet

Skitska nomadska plemena, ki so okrog 700 in 300 pred našim štetjem v kraljevskih grobovih svojim bogovom darovala konopljina semena, so prinesla konopljo v severno Evropo okoli leta 500 pred našim štetjem. V skitski žari iz tistega obdobja, ki so jo iz­kopali v Berlinu, so namreč odkrili posušene konopljine liste. Analiza peloda postavlja začetek kultivacije konoplje v leto 400 pred našim štetjem na Norveškem, 150 pred našim štetjem na Švedskem in leta 400 našega štetja v Angliji, so pa jo na britanskih otokih po vsej verjetnosti vzgajali že nekaj stoletij prej.

Grki in Rimljani so iz konop­lje izdelovali vrvi. V 17. stoletju je ob velikem prometu z jadrnicami konoplja v Evropi doživ­ljala pravi razcvet. Skoraj vsa jadra, vrvi, mreže, vse do uniform in zemljevidov je bilo zaradi odpornosti proti vodi in soli izdelano iz konoplje. Rembrandt, Gainsborough, Van Gogh in drugi slikarji so slikali predvsem na platno iz konoplje. Prvi model-T Hen­ryja Forda je leta 1908 poganjalo konop­ljino gorivo, ogrodje avtomobila pa je bilo narejeno iz konopljinih vlaken.

Leta 1916 je vlada ZDA predvidela, da bo do leta 1940 ves papir na svetu narejen iz konoplje, tako da za njegovo proizvodnjo ne bo več treba sekati dreves. Kakovostne barve in lake so do leta 1937 izdelovali iz konopljinih semen – 58 tisoč ton semen so leta 1935 samo v ZDA uporabili za barve in lake. Skratka, uporaba konoplje se je razširila po vsem svetu in gojili so jo vse do prve tretjine 20. stoletja, ko so jo nenadoma prepovedali. Pred tem so iz nje izdelovali okrog 25 tisoč izdelkov, zatem pa je rastlina, ki je bila prej vseskozi navzoča več kot deset tisoč let, v zgolj nekaj letih izginila iz zavesti ljudi.

Prohibicija

Zgodba o prohibiciji konoplje se začne v Ameriki v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Do takrat je bila precej razširjena po ZDA in je veljala celo za rastlino prihodnosti. V veliki svetovni krizi je ljudem namreč prav konoplja dala novo upanje, saj bi tisoče novih izdelkov ustvarilo milijone delovnih mest. In to bi lahko pomenilo pomemben del konca velike gospodarske depresije. Površine s konopljo so se začele povečevati, s 405 hektarjev leta 1930 so do leta 1937 zrasle na 5670 hektarjev.

Obstajal je načrt, da se površine s konopljo vsako leto podvojijo, saj se je predelovalna industrija konoplje hitro razvijala. Konoplja je začela prinašati ogromne dobičke in se kmalu izkazala kot odlična zamenjava za nafto in les­no celulozo. Toda v razvijajoči se naftni, kemični in lesni papirni industriji so kmalu uvideli, da konoplja ogroža njihove načrte, načrte po monopolu in prevladi. Ker so za temi industrijami stale najpomembnejše ameriške banke, ki so podprle tiste ameriške politike, ki so se bojevali proti konoplji, se je razvila prava gonja proti njej.

Konopljo so preimenovali v marihuano in rastlina prihodnosti, rastlina tisočerih zmožnosti, je postala domnevno najnevarnejše mamilo v zgodovini človeštva. Tako med drugim pravi dr. Igor Lukšič v strokovnem članku Droga kot politično razmerje iz leta 1999: »Drugi del zgodbe o prepovedi prepovedanih drog je zakuhal velekapital, vezan na naftno industrijo, celulozo in farmacijo, ki ga je ogrožala razvijajoča se industrija, utemeljena na industrijski konoplji.

Mogočna kemična industrija, povezana z bankirjem in časopisnim mogotcem, ki je izumil rumeni tisk, bankirjem Andrewom Mellonom, je ob vehementni zagnanosti Harryja Anslingerja leta 1937 spravila v življenje zakon Marijuana Tax Law.« Glavni vodja kampanje proti konop­lji, Harry Anslinger, sicer vodja FBN (Federal Bureau of Narcotics, iz katerega je kasneje nastala DEA, Drug Enforcement Agency), je imel močno podporo ženinega sorodnika, finančnega ministra Andrewa Mellona, lastnika banke Mellon. Anslinger je leta 1937 začel kampanjo v ameriškem kongresu s tako imenovanimi krvavimi akti.

Prestrašiti ljudi!

Anslinger realne osnove, ki bi govorila proti konoplji, ni imel, zato si je zgodbe kar izposojal iz raznih časopisov, ki so prikazovali krvave zločine in trdil, da naj bi 50 odstotkov hudih kriminalnih dejanj zagrešili priseljenci, Španci, Mehičani, Latino­američani, Afroameričani in Grki, pod vplivom marihuane, čeprav za to trditev ni imel nobene znanstvene podlage. Policijska statistika je nam­reč neizprosno govorila, da se od 65 do 75 odstotkov umorov v ZDA zgodi pod vplivom alkohola, in stanje je še danes podobno.

A k ugodnemu javnemu mnenju, torej takemu, ki je verjelo Anslingerju, so znatno prispevali filmi. Šlo je za pravo obsesijo s filmi o konoplji, ki so od leta 1935 nastajali v ZDA. Reefer Madness (1936), Marihuana: Assassin of the Youth (1935) in Marihuana: The Devil's Weed (1936) so le nekateri od njih, prav vsi, ki so jih takrat predvajali v kinematografih, pa so konopljo prikazovali v najslabši možni luči. V filmih je bila konoplja zmanipulirana in zreducirana do te mere, da je bila prikazana zgolj kot droga.

A naj­več­ja manipulacija je bila prav ta, da so konopljo prikazovali kot substanco, ki naj bi sprožala nasilje in nesluteno norost, saj glavni junaki v filmih pod vplivom konop­lje s sekiro pobijajo svoje družine. Zato naj bi bila celo nevar­nejša, kot sta na primer heroin ali kokain. Filmi so bili prvovrstna propaganda, saj so pomagali ustvariti novega sovražnika. Niso se končali s klasičnim The End, temveč z opozorilom: »Sporočite otrokom!« Ljudje so bili prestrašeni, načrt za pridobitev javne podpore je uspel. Tako je 14. aprila 1937 Marijuana Tax Law ali pred­log zakona, ki je prepovedal konopljo, prišel pred House Committee on Ways and Means.

Sledila je najhitrejša prepoved v zgodovini, saj je septembra 1937 kongres konop­ljo prepovedal v vsega 90 sekundah. Ena naj­uporabnejših rastlin na planetu je po novem postala zgolj 'droga' in nemudoma so jo nadomestili petrokemični izdelki, ki so v uporabi še danes. ZDA so nato poskrbele, da so po drugi svetovni vojni konopljo prepovedali tudi drugod po svetu. To so naredile tako skrbno, da se po letu 1940 o konoplji v šolah sploh ni več učilo, konoplja je bila izbrisana iz vsakodnevne zavesti.

Lažni dokazi

Kongres ZDA je konopljo prepovedal, ker naj bi bila droga, ki povzroči največ nasilja. K temu ga je napeljal Anslinger, vodja Komisije za droge, pri kateri je služil 32 let. Tak učinek konoplje na telo ni bil nikoli dokazan, medtem ko je za alkohol to evidentno, pa vseeno ni prepovedan. Ta »zakon je«, kot navaja dr. Igor Lukšič v svojem članku, »uničil produkcijo industrijske konoplje in razvojno alternativo, ki jo je obetala ta kultura. Poudariti velja, da je bil zakon sprejet kljub protestom Ameriškega zdravniškega združenja. Zdravniki so namreč marihuano uporabljali za zdravljene cele vrste bolezni.«

Diskreditacija­ ­konoplje skozi ­stigmo droge

Razlog, zakaj je ta tako vsestranska rast­lina prepovedana, torej ni v tem, kako psihično vpliva na človeka. Prepovedana je, ker so nekateri v kapitalizmu postavili ekonomske interese pred prihodnost našega planeta. S tem, ko so konopljo prepovedali, se je njena uporaba kriminalizirala, kar pa je kriminaliziralo tudi njene pridelovalce, poleg tega pa še dobršen del ljudi, ki jo uživa.

Konoplja je namreč statistično najpogosteje uporabljana droga na svetu. Dr. Igor Lukšič navaja: »ZDA so razglasile vojno proti drogam, ki predstavlja za spoznanje zmernejšo različico totalni vojni, ki edina rojeva totalne uspehe. Vojna proti drogam je postopno spremenila politični sistem ZDA. Uživalci prepovedanih drog so postali drugorazredni državljani, droga je postala sredstvo za diskreditacijo in javno obra­čunavanje tudi v politiki.

V času vojne proti drogam so se številčno in pozicijsko okrepili vojska, policija in sodstvo, povečali so se izdatki proračuna, okrepile so se organizirane kriminalne bande, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, povezale so se s politiko in ji v marsičem tudi diktirajo ukrepe. To pa je privedlo do večje korupcije v državnih organih in demoraliziralo državne uslužbence, saj je takšna politika popolnoma zgrešila namen.« Dr. Lukšič uporablja celo pojem »narkokracija, ki upravlja družbo«.

Ni naključje, da se v ZDA v vojni proti konoplji vztrajno polnijo tudi zapori. Pred Reaganovo vojno proti drogam (Reagan je bil predsednik ZDA v letih 1981–1989) so bili zapori dokaj prazni, med letoma 1965 in 1975 se je populacija zapornikov krčila približno za odstotek na leto. Vojna proti drogam, posebej proti konoplji, pa je zapore spremenila v cvetočo industrijo.

Po podatkih US Bureau of Justice Statistics je bilo v ZDA na začetku Reaganove dobe, leta 1980, 220 zapornikov na 100 tisoč ljudi. Do konca Reaganove dobe, leta 1989, so bili zapori povsem napolnjeni, z rekordnimi 434 zaporniki na 100 tisoč ljudi.

Dr. Igor Lukšič: »Kljub temu je Reagan ob koncu svojega mandata izjavil, da je vojna proti drogam uspela. Uspela je, ker je sov­ražnik še vedno tu, še bolj jasno izrisan, še bolj nevaren, še bolj grozljiv, še bolj konstitutiven za obstoječo dominacijo neoliberalizma in konservatizma v svetu. Vojna proti drogam je uspela, ker je udejanjila ideale neo­liberalizma in konservativizma: močno represivno državo, zmanjšano svobodo ljudi, učinkovito je zatrla alternative in utrdila svobodo bogatenja na račun trpljenja večine. Zaporniška država, ta konservativna predstava demokracije, ogroža demokracijo.

Nixon, Reagan in Bush so junaki vojne proti drogam in junaki ogrožanja demokracije. Seveda ti za­govorniki nehumane politike drog niso slučajno prijatelji naftne, farmacevtske in celulozne industrije in na njih utemeljenega koncepta razvoja, ki je sprt z ekologijo in varčno rabo energije.«

Po podatkih FBI-jevega programa Uniform Crime Reporting (UCR) je bilo leta 2010 v ZDA približno 1.663.582 aretacij zaradi zlorabe drog. Od tega se 6,3 odstotka aretacij nanaša na prodajo/proizvodnjo marihuane in 45,8 odstotka za njeno posedovanje, kar je torej več kot polovica aretacij.

Danes imajo ZDA več kot 690 zapornikov na 100 tisoč prebivalcev. Nizozemska ima zaprtih zgolj 51 ljudi na 100 tisoč prebivalcev, Nemčija 80, Slovenija 68. V ZDA je tako predvsem zaradi vojne proti drogam in nesocialnih enakosti, ki jih je ta povzročila.

Ne mimogrede: delo v javnih zaporih je bilo sprva prepovedano. Leta 1979, eno leto pred Reaganovo eksplozijo vojne proti drogam, pa je ameriška vlada sprejela dopolnilo, s katerim je dovolila zasebne zapore in zaporniško delo. Od takrat so zasebni zapori postali velik biznis, za to pa potrebujejo svežo zaprto delovno silo. Lastniki zaporov pogosto donirajo ne maj­hna sredstva za ameriške predsedniške kampanje, politike ali (bivše) visoke uradnike pa najemajo tudi kot lobiste.

Predlog zakona o drogah na Slovenskem

Javna skrivnost je, da se človekove pravice po letu 2001 drastično krčijo in da se hkrati s tem množijo raznorazni 'varnostni' ukrepi. Na primer na letališčih s čedalje ostrejšimi osebnimi pregledi, v ZDA že tudi z odvzemom prstnih odtisov, slikanjem šarenice in celo skeniranjem celotnega telesa. Zaostrujejo se prometne kazni, policisti in redarji dobivajo vedno več pooblastil …

V del vala čedalje večje represije lahko umestimo tudi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje in ki je bil do dokončnega razpada koalicije v koalicijskem usklajevanju.

Kaj je sporno?

V predlogu zgoraj navednega zakona je najspornejše dvoje. Prvo je predlog dviga kazni – in sicer naj bi se z globo od 200 do 1000 evrov za pre­kršek kaznoval, kdor bi imel v posesti manjšo količino prepovedane droge za enkratno lastno uporabo, s čimer bi bila nova denarna kazen od zdaj veljavne višja za skoraj 500 odstotkov. Kdor bi imel v posesti prepovedane droge (torej več kot za enkratno uporabo), bi mu bila zagrožena kazen od 500 do 1500 evrov, torej za skoraj 250 odstotkov več kot zdaj.

Drugo pa so prav bizarne omejit­ve pri oglaševanju prehranskih izdelkov iz konoplje. Nevladne organizacije zato opozarjajo na kriminalizacijo uporabnikov, med katerimi je zelo veliko najstnikov, pridelovalci industrijske konop­lje pa se bojijo, da bi nov zakon še poslabšal njihov položaj in jim otežil že tako oteženo pridelovanje industrijske konoplje. Ministrstvo za zdravje se ob tem sklicuje na mednarodno skupnost: »Po konvencijah Združenih narodov morajo države regulirati prepovedane droge, med katerimi je tudi konoplja. Podpisnice konvencij so skorajda vse države sveta, vključno z našo državo.

To kaže na veliko soglasje med državami, da droge lahko predstavljajo problem tako za zdravje prebivalstva kot, v nekaterih predelih sveta zelo izrazito, za varnost ljudi. Razprave o ustreznosti veljavne svetovne pravne ureditve in regulacije posameznih drog so v svetu v zadnjem času intenzivnejše.

Slovenija si kot članica EU in drugih mednarodnih organizacij prizadeva, da bi bile politike na tem področju celovite, uravnotežene, ki ščitijo zdravje ljudi in njihovo varnost. Med državami je doseženo neko temeljno spoznanje in razumevanje, da naj bi bile morebitne nove rešitve na tem področju dosežene v soglasju in da bi bile tiste, ki bi bile sprejete le v enem delu sveta in brez doseženega nekega širšega mednarodnega dogovora, neustrezne.«

Silvija Horvat iz Inštituta Zelena direktiva (www.zelena-direktiva.org), ki se ukvarja z raziskovalnimi dejavnostmi in razvojem enoletnih rastlin v kmetijske, industrijske, ekološke in medicinske namene, konopljo pa gojijo po ekoloških standardih v Slovenskih goricah in Krajinskem parku Goričko, pa opozarja: »Pridelavo konoplje v Sloveniji zakonsko pokrivata ministrstvo za zdravje in ministrstvo za kmetijstvo. Medtem ko se je na ministrstvu za kmetijstvo pridelava konoplje uskladila z zakonodajo EU, se ministrstvo za zdravje ne premak­ne z mrtve točke.

Še več, vedno bolj so nazad­njaški, zdaj se celo sklicujejo na neke določbe OZN iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, na katerih so spisali nov predlog zakona o drogah. Iz ministrstva za zdravje prihajajo impulzi, da je konoplja najhujša droga na svetu, da povzroča najhujše posledice za zdravje in se ne sme upo­rab­ljati niti v medicinskih raziskavah. Razlog? Denar, moč in farmacevtski monopol nad zdravilnimi rastlinami. Pri tem ne gre samo za konopljo, tudi Slovencem stoletja znana zdravilna rastlina šentjanževka je po novem prepovedana.

Zakonodaja ni ustrezna, predvsem zaradi določbe, da konoplja spada v prvo skupino prepovedanih drog. Laično povedano, država meni, da je konoplja hujša droga kot heroin in kokain, ki spadata v drugo, bolj blago skupino.«

Pri Zeleni direktivi bi si želeli gojiti konop­ljo tudi v medicinske namene, toda tega zakonodaja ne dovoljuje. Medtem pa nekatera farmacevtska podjetja intenzivno raziskujejo možnosti uporabe konoplje in imajo tudi že registrirana zdravila, na primer Sativex, ki je v bistvu ekstrakt celotne rastline konoplje in je registrirano za lajšanje simptomov multiple skleroze. Obstajajo pa tudi že zdravila na osnovi sintetičnih kanabinoidov, ki so ravno tako že komercialno na voljo za medicinske namene, na primer Cesamet, ki rakavim bolnikom olajšuje kemo­terapijo, ali pa Dronabinol (marinol), ki je sintetično sproduciran čisti THC in se uporablja pri bolnikih z multiplo sklerozo ali pri paliativni negi.

Na ministrstvu za zdravje se jim določbe, da farmacevtska podjetja lahko izdelujejo zdravila iz konoplje, medtem ko je vsem drugim to prepovedano, ne zdijo sporne: »Razvrstitev neke snovi v prvo drugo ali tretjo skupino je odvisna od njihovega tveganja za zdravje ljudi. Snovi, ki so razvrščene v drugo ali tretjo skupino, se lahko uporabljajo le v medicini ter v znanstvenoraziskovalne in učne namene. Glede medicinske uporabe
katerekoli snovi, vključno s konopljo, velja pravilo, da mora vsako zdravilo biti farmacevtsko-kemično, biološko-mikrobiološko, farmakološko-toksikološko ter klinično preskušeno, in sicer v skladu s predpisanimi standardi.

Glede na podatke iz drugih držav trenutno potekajo v zvezi s kanabinoidi še vedno različne študije, nekatera farmacevtska podjetja pa so v nekaterih državah tudi že registrirala svoja zdravila na osnovi kanabinoidov. Farmacevtska podjetja so glede registracije določenega zdravila, ki zadostuje vsem prej omenjenim kriterijem, v neki državi pri svojem ravnanju avtonomna.«

Temeljni problem

Pri konoplji je torej eden glavnih problemov, da je pri nas klasificirana kot droga prve kategorije. To otežuje tudi pridelavo vse­stransko uporabne industrijske konoplje, saj dovoljenje sicer resda izda ministrstvo za kmetijstvo, ki se vseh dobrih lastnosti konop­lje zaveda, a pravilnik o pogojih za pridobitev dovoljenja izda minister za kmetijstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, in ministrom, pristojnim za notranje zadeve.

Kot pravijo na ministrstvu za kmetijstvo: »V prihodnosti bo treba v Sloveniji postaviti jasne razmejitve med industrijsko konopljo, ki vsebuje manj kot 0,2 odstotka THC, in indijsko konopljo, ki se zlorablja kot droga.«

Dodajajo pa še: »Industrijska konoplja je vsestransko uporabna – ima ugoden vpliv na strukturo tal, zaradi njene odpornosti proti rastlinskim boleznim in plevelom pa praktično ne zahteva uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Uporablja se lahko za proizvodnjo vlaken, ki se predelajo v tekstilne izdelke, vrvi in izolacijo. Iz nje pridobivajo surovine v kozmetični industriji. Semena konoplje pa se lahko uporabljajo tudi za prehrano ljudi in živali. Iz njih pridobivajo tudi olje, ki vsebuje visok delež nenasičenih maščobnih kislin.«

V Zeleni direktivi pa pravijo: »Konoplja lahko nadomesti izdelke iz nafte, kot je plastika in podobno, poleg tega gre za reciklažni material. Pri nas se pogovarjamo o potencialih konoplje, v sosednjih državah je to že nekaj let realnost. Z vsakim letom vedno bolj za­ostajamo, samo zato, ker je v očeh politikov in sekretarjev konoplja hudičeva zel. Gradbena industrija, prav tako avtomobilska in prehranska, v tujini črpa potenciale konoplje, mi jo pa potiskamo nekam v sredino 20. stoletja.

Naj naši urad­niki malo poguglajo in bodo spoznali, kakšno neumnost počnejo. Lahko jih peljemo v sosednjo Avstrijo na ekskurzijo v tri tovarne, kjer izdelujejo izolacijski material iz konoplje. Lahko jih peljemo v Leipzig,
kjer je tovarna BMW. Da sploh ne omenjamo prehranske industrije. Konop­ljo je treba postaviti na mesto, ki si ga zasluži.

Gre za najuporabnejšo rastlino, ki zraste v 120 dnevih in za rast potrebuje le zdravo zemljo, sonce in dež.

V prvi vrsti jo moramo rešiti iz objema določbe, ki govori o skupinah drog. To je prvi korak, potem lahko nadaljujemo pot, da bo konoplja tudi slovenski družbi koristna rastlina.«

Rešitev – prohibicija ali dekriminalizacija?

Dr. Igor Lukšič v svojem članku pravi, da »vojna proti drogam v ZDA ni zmanjšala uporabe drog, ni zmanjšala kriminala, vezanega na drogo, ni zmanjšala trgovine z drogami, je pa povečala prestrašenost ljudi, napolnila zapore, okrepila represivne državne organe, povečala nestrpnost do uživalcev in proizvedla številne smrtne žrtve, socialne problem, zavožena življenja in ne nazadnje prepolovila kriterije humanosti in svobode. Prisilila je jemalce drog, da se zatekajo k vedno močnejšim drogam, ki se jih da lažje skriti in tihotapiti.

Uspehi pri omejevanju dobav marihuane se kažejo v preusmeritvi na uporabo kokaina in heroina. Uničenje mehiških nasadov je okrepilo domačo proizvodnjo, zmanjšanje domače proizvodnje je okrepilo proizvodnjo v Kolumbiji. Vsak uspeh je kronan z neuspehom.« Na drugi strani pa je nizozemska liberalna politika do drog, predvsem do konop­lje, kar je posledica ločevanja na trde in mehke droge, obrodila izjemne sadove.

Uporaba tako trdih kot mehkih drog na Nizozemskem se iz leta v leto zmanjšuje. Nizozemska liberalna politika pa je seveda trn v peti Američanom in tudi preostali Evropski uniji, saj vzbuja dvome o smiselnosti gonje proti konoplji in s tem jo tudi spodkopava. Zato se tudi tam počasi, a vztrajno kopičijo prepovedi, ki v končni nameri vodijo do zaprtja coffeshopov.

To bi se moralo že zgoditi, a je zad­nji, letošnji poskus nizozemske vlade, na katero pritiska evropska komisija, spet spodletel, saj so se ideji uprli tako nizozemski državljani kot seveda tudi lastniki coffeshopov, osebno pa je pri vladi urgiral celo amsterdamski župan, saj ima mesto od liberalne politike do drog veliko več kot od njenega omejevanja.

Pri nas se lahko zamislimo, da je želela spremembe uvesti tako imenovana leva vlada, in to že v razpadanju, kot minister za šolstvo pa je bil njen del tudi dr. Igor Luk­šič, čigar dele strokovnega članka navajamo. Kaj se bo s predlogom zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pro­izvodnji in prometu s prepovedanimi drogami zgodilo pod novo vlado v letu 2012, seveda ne moremo vedeti, a da se ne bi pod pritiskom permanentne krize v slogu doktrine šoka kaj zgodilo mimo zainteresirane javnosti, na to opozarjamo že zdaj.

Revolucija duha

Naš planet je v resnih težavah. Živalske in rastlinske vrste vedno bolj izumirajo, onesnaževanje, strupi in kemikalije pa počasi, a vztrajno ubijajo tudi ljudi. Veliko težav bi lahko rešili z vnovično industrializacijo konoplje. Ta bi namreč skupaj z okoljsko ustrez­no rabo vetrne, sončne in hidro­energije zadoščala za energijske potrebe celotnega planeta, ki jih zdaj zadovoljujemo s fosilnimi gorivi, ali pa bi jih vsaj v precejšnji meri zadovoljila.

Poleg energije bi iz nje pridobivali tudi gorivo, papir, vlakna in zdravila – in to vse po naravni poti.

Če bi ljudi izobrazili, kako lahko je konopljo gojiti in za kaj vse je uporabna, blagodejna in zdravilna, ter jih hkrati ozaveščali o možnih stranpoteh, bi to zagotovo pomenilo revolucijo duha.

Alkohol vs. konoplja

Upoštevajoč znan­stvena dognanja bi moral biti prej prepovedan alkohol (pa tega ne zagovarjamo, med drugim zaradi tega, ker bi bila to omejitev oseb­ne svobode, poleg tega prohibicija ne deluje, deluje samo ozaveščanje ljudi). Alkohol pri čezmernem uživanju spodbuja agresivnost, nekateri zaradi njega izgubijo razsodnost in posledica so poleg vsega drugega tudi smrtne žrtve. Da je alkohol nevarnejši od konoplje, nazorno kaže tudi statistika, ki so nam jo posredovali z Generalne policijske uprave.

V letu 2009 je bilo v zvezi z alkoholom ugotovljenih 20.072 kršitev, v letu 2010 pa 18.709, od tega leta 2009 787 in leta 2010 864 v prometnih nesrečah. Na drugi strani so policisti obravnavali leta 2009 109 in leta 2010 189 kršitev zaradi vožnje pod vplivom kanabinoidov, od tega leta 2009 10, leta  2010 pa 13 v prometnih nesrečah.

Policisti so v prvi polovici letošnjega leta obravnavali 4181 (v istem lanskem obdobju 4453) kršiteljev javnega reda in miru, ki so bili pod vplivom alkohola. To pomeni 38,19 odstotka vseh tovrstnih kršiteljev. Največ alkoholiziranih kršiteljev je starih med 25 in 35 let. Policisti so zaradi kršitev zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD) letos ugotovili 1493 kršitev (v istem lanskem obdobju 1807). Največ kršiteljev je bilo starih med 18 in 24 let, sledi starostna skupina od 25 do 34 let.

Po podatkih Svetovnega poročila o drogah, ki ga pripravlja Urad za droge in kriminal pri Združenih narodih, je konop­lja še vedno najbolj gojena in najpo­gosteje uživana droga na svetu. V letu 2009 jo je vsaj enkrat v letu uživalo med 2,8 in 4,5 odstotka ljudi po svetu, starih med 15 in 64 let, kar pomeni od 125 do 203 milijone ljudi. Kanabis je tudi naj­pogosteje uporabljena droga v Evropi.

Vsaj enkrat v življenju naj bi jo poskusilo 65 milijonov Evropejcev, kar pomeni peti­na odraslih, skoraj vsakodnevno jo uporablja en odstotek odraslih. Kanabis je za glavno problematično drogo navedlo 15 odstotkov ljudi, ki so se vključili v zdravljenje zasvojenosti, kar je slaba tretjina tistih, ki so v zdravljenje vstopili prvič. Čeprav jo večinoma uživajo mladi, pa iz Španije in Velike Britanije poročajo, da se uporaba nadaljuje tudi v tridesetih in štiridesetih letih.

Zadnja študija kaže, da številka uživalcev konoplje upada, predvsem med mladimi, se pa hkrati povečuje uživanje kokaina in sintetičnih drog. Skrb vzbujajoča je rast sintetičnih kanabinoidov, predvsem sintetične droge spice, ki se uporabljaja kot nadomestek za konopljo. Ta po prvih raziskavah lahko povzroči več škode pri uporabnikih, saj je hitreje zasvojljiva in ima mnoge stranske učinke. Sintetični kanabinoidi so v kratkem času postali izjemno priljubljeni pri mlajših odraslih in najstnikih v Evropi in ZDA.

TEKST Urška Košir, FOTO Shutterstock