Koronavirus in zaščitne maske: Slovenci se očitno lahko zanesemo le nase, ne na državo (piše: Vesna Godina)

Med tiste, ki jih zmerjajo, da ravnajo neracionalno, ker pri nas ni nobene možnosti, da do te epidemije pride? Zaradi katerih vodijo na televizijo strokovnjake, ki razlagajo, kako imamo v Sloveniji kapacitete za to, da primerno oskrbimo 1 bolnika s koronavirusom?

Ker se naše zdravstvene kapacitete pač ne morejo meriti s tistimi v na primer Hrvaški? Da pa je zdravstveni sistem pripravljen tudi na izredne razmere?

Če torej spadate med te Slovenke in Slovence, naj vas takoj odrešim krivde. Ne zato, ker vem, kako bo s širjenjem koronavirusa pri nas. Tega ne ve nihče. Ampak zato, ker tisti, ki v nastali situaciji ne ravnajo racionalno, niste vi. Kupci zaščitnih mask. Ampak država. S svojimi strokovnjaki.

Ki, čeprav sem prepričana, da menijo, da ravnajo skrajno strokovno in produktivno, dejansko proizvajajo nepopravljivo škodo. Seveda nehote. A kot vemo, vsem znani pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrini nameni. Torej dobri nameni ne garantirajo dobrega rezultata. Pogosto ne. In tudi v tem primeru ne.

Razlogi za to so jasni. Gre namreč za to, da država s svojimi strokovnjaki kljub videzu strokovnosti ravna nestrokovno. Ne zato, ker bi strokovnjaki ne bili strokovni. In ker bi njihove informacije ne bile strokovne. Ampak zato, ker država v svojem komuniciranju z lastnimi državljani niti ne razume niti ne upošteva znanja drugih znanstvenih disciplin. Ki se morda ne ukvarjajo z medicinskimi vidiki koronavirusa.

Se pa ukvarjajo z drugimi vidiki družbenih procesov, ki bistveno določajo na primer tudi to, zakaj so Slovenci in Slovenke pokupili tako rekoč vse zaščitne maske, ki so bile na razpolago.

Naj povedano ilustriram s konkretnim primerom. Če se vprašamo, zakaj so Slovenci in Slovenke pokupili tako rekoč vse zaščitne maske, zakaj so za to potrošili svoj denar, je odgovor na to vprašanje jasen: očitno ne zato, ker so neracionalni. Ampak zato, ker ne zaupajo državi.

Ne verjamejo, da bo država poskrbela, da jim bodo zaščitne maske na razpolago takrat, ko/če jih bodo potrebovali. Pa naj govori »stroka«, kar hoče. Slovenci tudi tokrat pač ne verjamejo niti stroki niti državi.

Gre za proces, ki je v socialni in kulturni antropologiji znan kot družbena konstrukcija nezaupanja. Giordano, ki je ta koncept uvedel, je natančno opredelil tudi pogoje, ki so v družbi potrebni, da se proces družbene konstrukcije nezaupanja sproži.

Eden od nujnih pogojev je, da država ponavljajoče ne poskrbi za svoje državljane. Kar v postsocialistični Sloveniji predstavlja stalno prakso. Ko gre za starejše. Za mariginalizirane skupine. Zaposlene, ki jih delodajalci goljufajo za njihove plače. In prispevke. Za ljudi, ki so uradno na minimalnih plačah.

V resnici pa jim njihovi delodajalci dajejo dodatni denar pod mizo. S čemer goljufajo državo. In zaposlene. In še bi lahko naštevali. V vseh teh primerih država gleda stran. In torej ne poskrbi za svoje državljane. S čimer sproža proces družbene konstrukcije nezaupanja. Ki rezultira v tem, da državljani vedno manj in manj zaupajo lastni državi.

In vedno bolj in bolj zaupajo le sebi. Kajti na državo se očitno ni mogoče zanesti. Edina oseba, na katero se človek lahko zanese, je le še on sam.

In če je tako, človek pač pokupi vse zaščitne maske, ki jih lahko dobi. In plača. Ker se človek pač lahko zanese le nase. Nikakor ne na državo.

Očitno je, da v stanju družbeno določene produkcije nezaupanja, ki že kar precej časa prevladuje v Sloveniji, niso bili slovenski državljani tisti, ki so ravnali nerazumno. Ampak država. Ki sploh še ni zaznala, da v družbi poteka proces družbeno določene produkcije nezaupanja. Kaj šele, da bi o tem procesu kaj vedela. In da bi znala glede na prisotnost tega procesa pravilno ukrepati.

Kajti pravilno ukrepanje nikakor ni, da na televizijo pošlješ strokovnjake, ki solijo pamet državljanom. Jim vzbujajo občutek krivde. Ali jih celo napadajo. S takšnim delovanjem država ni storila nič drugega kot to, da je državljane še dodatno prepričala, da državi ne gre zaupati.

Če bi državi namreč ne šlo za nohte, bi ne pošiljala na televizijo strokovnjakov, ki mirijo ljudstvo. In čeprav država morda v resnici sploh ni imela takšnega namena, se razumne razlage strokovnjakov v klimi družbene produkcije nezaupanja berejo kot prikrivanje resnice. Kar spet sproži produkcijo nezaupanja. In krog je sklenjen.

V nastali situaciji pravilna reakcija države na pokupljene zaščitne maske ni to, da v njenem imenu strokovnjaki pridigajo, da državljani ravnajo nerazumno, ampak to, da bi poskrbela, da zaščitnih mask v lekarnah ne bi zmanjkalo. Če bi jih namreč državljani lahko kupili, kolikor bi hoteli, bi državljane to pomirjalo. Sprožilo bi občutek varnosti. In krog bi bil zlomljen.

Vsaj v eni situaciji bi Slovenci lahko ugotovili, da država skrbi za njihovo varnost. S tem, da imajo na razpolago tisto, kar mislijo, da potrebujejo.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču