Manfred Spitzer: »Pametni telefoni škodijo zdravju, nam strežejo po življenju in poneumljajo naše otroke.«

Tako v uvodnem poglavju knjige Epidemija pametnih telefonov v nizu zgovornih primerov iz celega sveta piše prof. dr. Manfred Spitzer, eden najpomembnejših nemških raziskovalcev, ki se ukvarjajo z razvojem možganov in vplivom sodobne tehnologije na kognitivni razvoj človeka. Avtorja številnih knjig slovenski bralci bolje poznajo po dobro sprejeti knjigi Digitalna demenca, tokrat pa jih bo kot psihiater skušal ozavestiti za številna tveganja in stranske posledice pametnega telefona.

»... predvsem gre za motnje pozornosti, tesnobo, zasvojenost, demenco in depresijo,« je jasen Spitzer.

Njegove osupljive, a tudi presunljive trditve potrjujejo številne študije.

Ena takšnih je nedavna britanska, ki je pokazala podvojitev pogostosti depresij pri 18-letnih dekletih, ki so pri 13 letih ob Facebooku presedele po več kot tri ure na dan, pa tudi obsežna ameriška študija, ki je pokazala, da samomorilnost deklet in mladih žensk strmo narašča z vsako nadaljno uro uporabe digitalnih medijev. Število samomorov se je onkraj luže med letoma 2007 in 2015 podvojilo.

Fomofobija, nomofobija & Facebook

Simptomi patologije čezmerne rabe mobilnih telefonov, ki so v zadnjem desetletju postali nepogrešljivi del človeškega bivanja po vsem svetu, so številni.

»Mladi ljudje obožujejo svoje pametne telefone, vsak dan jih uporabijo po nekaj stokrat. Bojijo se, da bi karkoli zamudili (govorimo o fomofobiji, ang. fear of missing out), da bi izgubili svoj mobilni ali vsaj njegovo povezavo z internetom (govorimo o nomofobiji, ang. no more phone), njihova pozornost je motena, ob dolgotrajni pogosti uporabi se jim povečuje verjetnost fantomskih zaznav, trpijo zaradi motenj pozornosti in/ali depresije. Že samo prisotnost pametnega telefona na pisalni mizi zmanjšuje sposobnost mišljenja.«

Več kot očitno postaja, da pametni telefoni človeku ne prinašajo ne modrosti in ne sreče. Nasprotno. Zmanjšujejo učni uspeh in (prek družbenih omrežij) uničujejo zadovoljstvo. Še več. Stroka prav resno razpravlja o depresiji, ki je povezana s Facebookom ali pametnim telefonom.

»Pri 13-letnih dekletih, ki več kot tri ure na dan presedijo ob Facebooku, obstaja pet let kasneje dvakrat večja možnost, da bodo podlegle depresiji, kot je pokazala britanska študija, ki je vključevala približno 1000 mladostnikov. Glede na podatek, da 11 odstotkov vseh deklet v Veliki Britaniji vsak dan preživi ob Facebooku po tri ure ali več, je treba te ugotovitve jemati resno,« opozarja Spitzer in dodaja, da je družbeno omrežje Facebook zato pred kratkim (z izjemo Evrope) uvedel dodatno storitev, ki s pomočjo algoritma v vnosih posameznikov samodejno išče namige o samomorilnosti. Tega podjetje seveda ne počne iz nekakšnega altruizma, temveč z namenom, da bi si nekako ’opralo dobro ime’.

»Družbeno omrežje se je za ta korak odločilo zaradi številnih samomorov, ki jih je bilo mogoče videti v živo na Facebooku in so bili deležni glasne medijske publicitete. V začetku leta 2017 je v ZDA 12-letna deklica naredila samomor pred kamero, vse skupaj pa se je v živo prenašalo na Facebooku; približno mesec zatem jo je posnemala neka 14-letnica, oktobra pa se je v Turčiji pred kamerami ustrelil 54-letnik, ker se je njegova hči zaročila brez njegovega dovoljenja.«

Facebook je vse do jeseni 2017 preizkušal svoje algoritme in (po lastnih navedbah) skupaj s specializiranim osebjem navezal stik z več kot 100 samomorilnimi uporabniki ter jih celo fizično poiskal.

Pomisleki, da gre v danem primeru za trojanskega konja, s katerim se ponudnik ’vmešava’ v naša zasebna življenja, so veliko prepozni glede na to, da Facebook že leta analizira objave uporabnikov za potrebe oglaševanja in tržnih raziskav. Vse, kar se je v tej smeri sploh spremenilo, je, da tokrat te iste podatke uporablja še za pomoč.

Divji zahod

Nič drugače ni seveda s preštevilnimi aplikacijami, ki se kopičijo okoli depresije. Nekatere od njih so namenjene testiranju stopnje vaše depresivnosti, spodbujanju pozitivnega mišljenja in celo terapije.

»Vsi ti priboljški so seveda brezplačni, ampak saj smo se doslej že naučili, kajne, kaj to pomeni – da zanje plačujemo pač v drugi valuti, in ne v denarju: z informacijami o samih sebi,« se ne pusti pretentati Spitzer, medtem ko je dotičnim ponudnikom skoraj uspelo prinesti naokoli Svetovno zdravstveno organizacijo, ki je v svojem akcijskem načrtu 2013 - 2020 celo priporočala tovrstne tehnologije.

»Dandanes je na voljo več kot 120 aplikacij za preprečevanje samomora, ki pa jih doslej tako rekoč še nihče ni vzel pod pravi, znanstveni drobnogled, kot kažejo pregledna dela o programih, ki so namenjeni preprečevanju samomorov in so bili izdelani za pametne telefone. Koristni in stranski učinki teh domnevnih mobilnih žepnih minipomočnikov so torej bolj ali manj neznani, zaradi česar njihove uporabe avtorji teh razprav tudi ne priporočajo. Do enakega sklepa prihaja tudi pred kratkim objavljen pregled o tehnologijah in depresijah pametnih telefonov.«

Po besedah vodje skupine za evalvacijo aplikacij za pametne telefone pri Ameriškem psihiatričnem združenju Johna Torousa ’to področje’ še najbolj spominja na nekakšen Divji zahod.

Argumentov za upravičeno zaskrbljenost skratka nikakor ne zmanjka.

Spitzer med drugim razkriva stvarne podatke o porastu kratkovidnosti pri mladostnikih do 20. leta v Južni Koreji, o podvojitvi stopnje samomorov pri dekletih v ZDA in o vplivanju na več kot 200 volitev po vsem svetu.

Osupljiva razsežnost vpliva pametnih telefonov sega še dlje in zajema praktično vse pore družbenega življenja.

Avtor tako opozarja na širjenje t. i. osamljenih samskih, izgube občutka za resnice, pojav t. i. fantomske vibracije, digitalne disrupcije in nepopravljivih škodljivih učinkov na izobraževanje, ki pod vprašanj zastavlja celo Flynnov učinek in nakazuje, da digitalna tehnologija spreminja intelektualne sposobnosti bodočih generacij.

»Potem ko so prebivalci razvitih držav v prejšnjem stoletju postajali vsako desetletje nekoliko bolj inteligentni, se je ta trend po začetku 21. stoletja obrnil – v najmanj 13 razvitih državah se pri več deset tisoč ljudeh izmerjeni IQ zmanjšuje. Ta učinek je že do zdaj preveč očiten, da bi ga lahko imeli za napako pri meritvah ali kakšen drug statistični artefakt.«

Epidemija pametnih telefonov

»Zaradi obsega zdravstvene prizadetosti danes približno 3,8 milijarde uporabnikov pametnih telefonov po vsem svetu že zdavnaj lahko upravičeno govorimo o epidemiji pametnih telefonov, zato ima ta knjiga prav tako naslov,« je več kot le zaskrbljen Spitzer.

»Pametni telefoni namreč dokazano škodujejo našemu zdravju, in to na načine, kot sem doslej že kar nekajkrat poudarjal: povzročajo čezmerno telesno težo, nepravilno držo, nezgode, motnje spanja, kratkovidnost in zasvojenost, tako s pametnimi telefoni kot tudi z drugimi znanimi zasvajajočimi snovmi, kot sta alkohol in nikotin. Ob tem je treba upoštevati še interakcije med temi učinki, kot so na primer preddiabetična presnovna obolenja zaradi pomanjkanja spanja, ki dodatno stopnjujejo posledice čezmerne telesne teže; tudi diabetes tipa 2 je ob depresiji pogostejši – in obratno; tretji primer je povezovanje povišanega krvnega tlaka z uporabo interneta, kar vodi tudi v povišano kardiovaskularno tveganje čezmerne teže. K temu moramo prišteti že v začetku omenjene motnje na duševnem in duhovnem področju pa tudi učne težave in problem v šoli, kar botruje slabši izobrazbi in v nadaljevanju spet vodi k povišanemu tveganju demence v starosti.«

Več o tem (in o knjigi Epidemija pametnih telefonov) bo v spletnem pogovoru z avtorjem, ki bo v torek, 2. marca, ob 18. uri, spregovorila vodja izobraževalnega uredništva Mladinske knjige dr. Alenka Kepic Mohar.

• Na brezplačni dogodek se lahko prijavite: TUKAJ.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču