Kulturni antropolog Rajko Muršič: "Maske niso naša usoda!"

Kako bo nošenje mask vplivalo na nas, mislim na Evropo oz. Slovenijo, saj tega nismo bili navajeni, kot recimo v Aziji (Japonska, Kitajska)?

Ko sem se na Japonskem že pred 20 leti prvič srečal z nošnjo higienskih mask, se mi je to zdelo kar bizarno. Ko sem nekoliko bolje spoznal logiko nošnja, pa sem ugotovil, da je to znamenje skrbi za druge, in ne kakšno sebično sredstvo obrambe. Če bomo maske nosili v skrbi za druge, bomo kvečjemu bolj civilizirani kot zdaj, saj jih bomo po lastni presoji nosili le takrat, ko bomo sumili, da smo morda kužni. Če nas bo v to prisiljevala oblast, pa se bomo temu prej ali slej uprli.

Kakšna bo cena, ki jo bomo morali plačati za to, da bomo lahko spet svobodno hodili po ulicah, se družili? 

Nobene cene ne bomo plačali. Priporočila oblasti bodo zaživela, kolikor so smiselna in življenjska. Nekaj osebne higiene in previdnosti pač ni nikoli odveč. Takoj ko se virusa znebimo, kar je v tem trenutku morda videti nemogoče, ne bo razlogov za preprečevanje pristnejših in tesnejših stikov med ljudmi. Šele zdaj se zavedamo, koliko nam pomeni dotik.

Kako pomembno je, da ljudje vidimo celoten obraz drug drugega, ne samo oči?

Izmenjava pogleda je v človeški vrsti zaradi posebne konstitucije očesa obenem že 'vstop' v dušo sočloveka. To je eden od evolucijskih temeljev učlovečenja naše vrste. In ostaja. Maske bomo nosili le izjemoma, ne praviloma. Živeti in delati ves čas z masko ni mogoče. Ker bomo zaradi odločitev domačih in mednarodnih oblasti v določenih situacijah dejansko morali nositi maske oz. si zakrivati obraz, pa bodo svojo priložnost seveda dobili oblikovalci, oblikovalke in svet mode. Sicer pa maske nikakor niso naša usoda. Če se izkaže, da zahodne države, na čelu z ZDA, niso zmožne v nekaj mesecih eliminirati takšnega virusa, kot je Sars-CoV-2, potem vsa njihova veličina ni vredna niti črke v.

Zakaj govorimo samo o zdravstvenem vidiku nošenja mask, ne pa tudi o sociološkem? Zakaj o tem ni razprav?

Družbene razsežnosti pandemije zanemarjamo že vse od začetka. Virus je negibna ne mrtva ne živa stvar, ki se prenaša izključno s človeškim ravnanjem in delovanjem. Ne povsod enako: njegov prenos je ključno odvisen od načina življenja, to pa je temeljni predmet etnoloških raziskav. Oblastniki in zdravniki se zdaj trkajo po prsih, kako so bili učinkoviti ali, žal, v nekaterih primerih niso bili, a če se ozremo naokoli, vidimo, da so lokalne epidemije v nekaterih primerih potekale zelo podobno kljub precej različnim ukrepom in pristopom. Način življenja v naši soseščini, na primer na Hrvaškem, Madžarskem, v Avstriji, na Slovaškem, Češkem in Poljskem ter celo Finskem, je dovolj drugačen od prevladujočega načina življenja v Španiji, ZDA ali Lombardiji. Razlog, da o tem ne razpravljamo, je v strahotnem podcenjevanju družboslovnih znanj, še zlasti v medicini.

PREBERITE ŠE: K zobozdravniku le zdrave osebe, vsaki obravnavi bo sledilo zračenje in razkuževanje

PRIPOROČAMO TUDI: V Sloveniji bo spet stekel javni potniški promet

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču