Miran Irenej ni navaden trener in tudi ni navaden nevrokinetični terapevt. Prej je nevrokinetični »psihiater«, ki ljudem najprej pomaga, da se celostno spoznajo s svojo bolečino, potem pa še, da jo celostno obravnavajo, kajti le tak pristop omogoča, da se ta ne ponavlja kar naprej.
Vsak človek je zgodba zase, zato je tudi vsaka terapija zgodba zase. Miran, ki tudi sam dobro pozna pretiravanje in izgorelost, s svojim znanjem in izkušnjami, ki se kažejo pri izbiri vaj, pogovoru in terapiji, modro vodi ljudi do njihovega cilja, ki se običajno v procesu lahko tudi spremeni.
Ljudje, ki pridejo k njemu, so lahko profesionalni športniki, uspešni poslovneži ali zagrizeni amaterji, ampak vsi se bodo morali naučiti eno – iti s svojim tokom. In potem je terapija uspešna.
Delate kot kondicijski trener in manualni ter nevrokinetični terapevt, sicer pa o vas krožijo govorice, da imate zlate roke. Kaj torej z njimi?
Če sem iskren, se ne počutim več kot klasičen trener, zdi se mi, da sem te okvirje prerasel in se spremenil v nekaj drugega, posledično se je spremenil tudi moj pogled na trenerstvo in na vsa ta tradicionalna »mučenja«. Vse to je odpadlo, ker tega tudi nikoli nisem dobro čutil, zdaj pač poskušam iz človeka narediti najbolje, kar zmore. Če hočete, sem kot mehanik ali pa kot terapevt, popravljam ljudi in poskušam iz fička narediti ...
Ferrarija?
Mogoče ne nujno ferrarija, čeprav bi vsi radi bili ferrari, ampak vsaj mercedesa (smeh).
Vemo, da sta psiha in zdravje telesa močno povezana, s čim se ukvarjate najprej pri nevrokinetični terapiji (NKT)?
Začnem vedno s telesom, ampak hočeš nočeš vedno pridem do glave in šele takrat se zares vse začne. Bolečina in terapija nista povezani samo s telesom, ampak najprej s psiho, zato je treba vedno ubrati individualni pristop, vsak človek zahteva svojega.
Pri nevrokinetični terapiji gre za direktno reprogramiranje delovanja mišic v povezavi z možgani, po domače povedano rešujemo medmišične odnose, ki nastanejo zaradi poškodb, udarcev, takšnih ali drugačnih navad, zaradi katerih postane neka mišica preaktivna, preobremenjena, druga pa premalo, zato pride do neravnotežja, ki se kaže kot bolečina.
Naši možgani se bolečini želijo izogniti in se temu prilagodijo - telo se giblje, obnaša in postavi drugače. Tak vzrok moramo razrešiti. Ustrezno točko mišice, ligamenta sprostiti in potem (v paru) primerno aktivirati drugo mišico, kjer je disfunkcija nastala. Za utrditev novega vzorca potrebujemo kar 300 do 600 pravilnih ponovitev.
Kako je NKT videti v praksi?
Najprej naj poudarim, da je to individualen proces, ki ga ne morem opravljati z desetimi ljudmi naenkrat, ampak s posameznikom ali izjemno majhno skupino. NKT me je naučil, da je moja vstopna (ali začetna) točka tam, kjer je bolečina. Tja moram iti najprej pogledat, kaj je, ali je bolečina vzrok ali posledica. Če je posledica, je seveda treba ugotoviti vzrok, da ga lahko resnično odpraviš.
Ne zdraviš vzroka, ampak moraš ugotoviti, od kod izvira, potem se zdravljenje lahko začne, torej najprej je treba poiskati primarni vzorec: lahko sem si poškodoval gleženj, a se je telo odzvalo tako, da čutim bolečino v hrbtu. To je izhodna (in ne izvorna) bolečina. Od tu naprej moram ugotoviti, kaj jo povzroča, in do sedaj sem spoznal, da je na bolečino marsikaj »pripeto«.
Bolečino lahko izzove dotik, ki naprej izzove čustven odziv, kar je lahko jok, jeza, sram ... Ko se je sprožila bolečina, se je odzval tudi spomin (kako smo takrat reagirali), torej možgani. In mi imamo polno spominov, zato se lahko zelo različno odzivamo.
Lahko se nekoga samo dotaknem na enem zelo bolečem mestu, kjer bo človek jokal od bolečine, ampak le zato, ker se je njegov živčni sistem spomnil, kje in kako se je poškodoval. Morda je še vedno jezen zaradi tega in posledično zaradi tega ne more drugače napredovati, saj se v njem zbudi kup enih občutkov, frustracij.
Se veliko ljudi pri vas razjoka, ko se jih dotaknete na pravem mestu?
Vsak ima svoj odziv, a jok je najbolj pogost, čeprav ni treba, da je prav jok, včasih se ljudje tudi zadržujejo in imajo solzne oči, se potijo ali postanejo nemirni. To pomeni, da je nekaj tam zadaj, da ne moremo govoriti samo o motoriki, ker je zraven še limbični zapis (višje prioritete). Če »popravim« samo motorični zapis, kar je površinsko, se bo vzorec (bolečine) hitro ponovno sprožil. Poleg razrešitve mišičnega odnosa, moramo izbrisati tudi limbično komponento (naš odziv na poškodbo).
Kako ste se odločili, da boste postali NKT terapevt?
O tem se bral na internetu in takoj sem močno začutil, da je to prava stvar. Celo življenje sem povezan s športom, tudi sam sem bil športnik, in sem ugotovil, da s športom velikokrat zlorabljamo sebe, zato sem začel to raziskovati in pot me je naključno pripeljala do NKT.
Potem sem izkoristil – oziroma to še vedno počnem – vsako priložnost za izobraževanje. Povezava z NKT je kar stekla skozi mene, vse je bilo tako naravno in logično, to je bil tisti manjkajoči člen, ki sem ga pogrešal kot kondicijski trener, manualni terapevt ali strokovnjak za prehrano.
Ko pridejo ljudje k vam na terapijo, po njej rečejo, da ste se jih takoj dotaknili na pravem mestu, torej tam, kjer najbolj boli. Je to priučeno ali dano?
Iskreno ne vem, ljudje me to pogosto sprašujejo. Verjetno se tega lahko naučiš z veliko prakse, ampak zase vem, da mi intuicija prišepne, kje naj pogledam, težko drugače razložim. Res je treba tudi veliko vaje, trenirati dotik, otip na ljudeh, da vidiš, kdaj je in kdaj ni v redu, hkrati pa je treba imeti veliko znanja o anatomiji, ki ga je treba znati prevajati ljudem, da razumejo, kaj se jim dogaja.
Zakaj ljudje pogosto odlašajo, da bi kaj storili zase, tudi če bi šlo potem na bolje?
Pri sebi in pri drugih ugotavljam, da se ne bomo premaknili, dokler ne začutimo bolečine. Preprosto se ne bomo premaknili iz cone udobja. Zakaj bi se spremenil, zakaj bi nehal sedeti križem nog, zakaj bi nehal kaditi ... , če me (še) nič ne boli?
Močna bolečina, zaradi katere ne moreš nič več, je pravzprav dobra, ker te požene v spremembe, premakne te z mesta, nič drugega nas ne.
Tudi če govorimo o želji po lepi postavi, je zadaj bolečina, ki običajno pomeni, da se človek ne sprejema, ker že v otroštvu ni bil sprejet, nikoli ni bil dovolj dober. In samo dokler to res boli, gre človek v ekstreme, se trudi in poskrbi zase. Ko se spravi sam s sabo, se nikoli več ne žene tako. Perfekcionizem, ki nam ga vsiljujejo mediji, je pretiran in nerealen.
Kaj torej delamo narobe?
Predvsem pretiravamo, se ne poslušamo, ne gremo v svojem tempu, preveč sedimo, za kar pa nismo narejeni. Za nameček stalno hlastamo za nečim, kar nam manjka in se izpostavljamo pretiranemu stresu. Poglejmo v naravo. Življenje definitivno ni tako. Pozabili smo, kaj je zares vredno.
Katere so najbolj pogoste poškodbe ali bolečine, zaradi katerih pridejo ljudje k vam?
Bolečine v križu, kolenih, gležnjih, vratu, kolkih ... Ampak vse te bolečine so posledica nečesa drugega, in kaj je to, moram odkriti jaz. Moram najti vzroke, ki ležijo pod to bolečino, da jo lahko začnem odpravljati. Ko na primer najdemo bolečino v spodnjem delu hrbta, je to samo tretji sloj vzorcev, ki so nastali ob poškodbi gležnja. Del preaktivne mišice, ki kompenzira, povzroča bolečino, a odpravljanje te bolečine kar ne izgine in ne izgine. Zakaj? Ker je samo podporni vzorec, ki nastaja in se vrača, ker je vzrok povsem nekje drugje.
Ko razrešimo bolečino v gležnju, pa izgine tudi bolečina v hrbtu, ker je že v osnovi ta vzorec nastal drugje. Taka bolečina pa se ni pojavila takoj, pač pa po daljšem času kompenziranja (zaradi izvorne bolečine). Ko telo ni moglo več efektivno kompenzirati, se je pojavila bolečina, ki je posledica nečesa drugega. Input se je zgodil v gležnju, output se je izkazal v hrbtu.
Nekaj že lahko naredite vi, koliko pa so ljudje pripravljeni narediti sami zase?
To je odvisno od vsakega posameznika, ampak na vadbi vsi sodelujejo, ko pa jim daš domačo nalogo, se po dveh tednih izkaže, da to ne bo šlo. Ker je to treba redno izvajati, pomagam z zelo natančnimi navodili (smeh), ampak se je treba potruditi in delati. Pridejo trenutki, ko ne zmoreš, ko pozabiš; če pa lahko, pa je treba biti toliko dosleden in narediti vaje, sicer se bo bolečina nenehno vračala.
Nevrokinetična terapija in vadba hodita z roko v roki, pomembno pa je, da je tudi vadba prilagojena posamezniku. To, kar dela pri enem, ne bo delovalo prid drugem, nevrokinetika mi je dala drugačen vpogled na vadbo. Vsakič, ko izvem kaj novega, dobim občutek, da tako malo vem o telesu, čeprav vem, da se učenje nikoli ne neha. Bolj se učiš, bolj veš, koliko tega se še moraš naučiti. Včasih se mi zdi, da se tako primitivno ukvarjamo s telesi (smeh).
Kakšen nasvet bi dali ljudem, kako naj skrbijo zase, da jih bo čim manj bolelo in da bodo v formi?
Večkrat naj poslušajo sebe, ne drugih, naj preverijo, katere informacije bodo sploh sprejeli in katerih ne, kaj je zanje dobro in kaj ne. Naj bodo iskreni in naj se izogibajo materializmu, denar še zdaleč ni vse. Zelo pomembno je tudi, da so v ravnovesju s seboj in svetom.
