Morala je biti pridna, odgovorna in skrbna

Pred tem sem namreč pogrešala adrenalin, ki sem ga čutila med pisanjem, intervjuji in vodenjem literarnih večerov. Zahvaljujoč ogromni količini spanca, potrebnemu otroku, sem končno spala več kot osem ur, brala knjige, ki jih je potrebovala moja duša (in ne moj um, čigar knjižni izbor je omejen na precej zahtevno literaturo), se več ur sprehajala v naravi in se družila s podobno čutečimi bitji brez diktafona v roki.

Kako osvobajajoče.

Nenavadno in obenem zelo prijetno je bilo prisluhniti potrebam otroka. Pravzaprav dveh otrok – tistega ob sebi in tistega v sebi. Z rojstvom hčerke se je namreč ponovno rodila deklica v meni, ki sem jo vrsto let zanemarjala.

Pred leti, ko sem zaradi anoreksije prvič obiskala psihologinjo, mi je ta svetovala, naj pomislim, kako bi ravnala, če bi morala vzgajati deklico. Vprašala me je, če bi jo vsak dan silila, da dela več kot osem ur, študira, gospodinji, preteče vsaj štiri kilometre, bere zahtevno literaturo in gleda filme s temačno vsebino, obenem pa bi ji odtegovala hrano in prepovedovala vse, kar jo veseli.

Seveda sem odgovorila, da ne.

A nisem razumela, kakšno zvezo ima to opraviti z mojo potrebo po omejevanju hrane. Opazila je, da me s tem ne bo spravila k pameti (oziroma v bližnjo pekarno na burek), zato je spremenila taktiko in navrgla, da moškim niso všeč okostnjaki. S tem je zgolj spodbudila delovanje mojih obrambnih mehanizmov, ki so bili v boljši formi kot Tom Cruise med snemanjem filma Misija: Nemogoče. Posmehljivo sem jo pogledala in navrgla, kako potem pojasnjuje okus Brada Pitta, Davida Beckhama in Georgea Clooneya za ženske.

Najbrž ni treba dodati, da je bilo to moje prvo in zadnje srečanje pri njej.

Približno leto dni pozneje sem se opogumila in začela obiskovati psihoterapijo. Nisem se slepila, da se bom čez noč spremenila kot Fiona v Shreku. K terapevtki nisem šla po nasvete, saj sem vedela, da nima čudežnega recepta za odpravljanje motenj hranjenja. Zavedala sem se, da je največ odvisno od moje pripravljenosti na odkrivanje in odpravljanje vzrokov za slabo samopodobo.

Želela sem poiskati odgovore na prava vprašanja. Hotela sem izkoreniniti moje psihološke škodljivce, torej vse  -izme (mazohizem, deloholizem, perfekcionizem in cinizem). Hrepenela sem po tem, da se ne bi več vsak dan sovražila, bičala in verjela, da si ne zaslužim sreče. Prav tako sem želela postati prijaznejša, saj je po mojem takratnem obnašanju sodeč PMS pri meni trajal celo leto.

Več let sem kopala po sebi, a bistvenega napredka nisem opazila. Zelo počasi sem se iz gosenice preobrazila v metulja.

Tudi materinstvo me ni v hipu spremenilo, kot sem naivno pričakovala. Toda ko sem postala mama in sem opazila, kako pridna je moja deklica, me je spreletel srh.

»Nočem, da mi je v tem smislu podobna, saj pridnost ne vodi nikamor,« sem se potožila na terapiji. Takrat sem spoznala, da otroka ne morem obvarovati z besedami: »Ne bodi preveč pridna.« Spremeniti moram sebe. Prisluhniti moram deklici v sebi.

Spomnila sem se na besede tiste psihologinje. Prav je imela! Deklico v sebi sem mučila. Nisem bila ljubeča, sočutna in nežna do nje. Prenehala sem ji peti. Nisem ji nudila dovolj počitka. Ni se smela igrati, temveč le delati. Morala je biti pridna, odgovorna in skrbna. Do drugih.

Odvzela sem ji pravico do sanjarjenja in čustovanja. Zabičala sem ji, naj neha upati na pravljico in dih jemajočo ljubezen. V glavo sem ji vtepla idejo, da si mora ljubezen zaslužiti in da je ni vredna, ker ni najboljša verzija same sebe. Bila sem stroga, neusmiljena, krivična. Njena sreča mi ni bila pomembna. Skušala sem jo poteptati in uničiti.

Kako nespametno sem ravnala! Če samo pomislim, da bi tako vzgajala svojo hči, me popade bes. Oblijejo me solze. Takšni materi bi nemudoma odvzela pravico do skrbništva. In takšna mati nočem biti svojemu otroku.

Kljub dolgoletnemu mučenju je ranjena, prestrašena, krhka deklica v meni po nekem čudežu preživela. Ne morem izbrisati bolečine, ki sem ji jo povzročila, vendar je moja odgovornost, da zanjo bolje skrbim, jo tolažim, spodbujam, pohvalim, opolnomočim. In jo neizmerno ljubim.

Novo na Metroplay: “Ljudje mislijo, da je podjetništvo bogastvo brez truda!” | Marko Verdev