Naj koronavirus ne bo samo vzrok za paniko, ampak tudi lekcija za naprej (piše: Darjo Hrib)

Seveda je izražanje strahu pred okužbo v našem žepnem kosu sveta razumljeno kot paranoja in strahopetnost, a ko te na vsakem evropskem letališču pred izstopom pričaka obvezni zdravstveni pregled, začutiš, da tudi kašljanje na Kitajskem lahko hitro slišiš precej blizu doma.

A ta najnovejša epidemija s seboj prinaša tudi pomemben nauk.

Po besedah virologov je menda jasno, da je tokratni virusni nepridiprav svojo pot začel podobno, kot so ga poprej začeli drugi podobno podivjani virusi – prenos iz živali na človeka (če ob tem seveda za trenutek pustimo ob strani teorijo zarote o umetno ustvarjenem virusu).

Upoštevajoč tveganja, ki jih takšni izbruhi predstavljajo tako lokalni kot svetovni populaciji, vključno z vprašljivimi postopki, kako se je k nadzorovanju virusa pristopilo na začetku, se seveda poraja vprašanje, kaj bi bilo treba narediti, da se takšne epidemije sploh ne bi začele.

Seveda ni mogoče z gotovostjo preprečiti okužb za vselej, a zgodba o koronavirusu – vsaj ta, ki jo razkrivajo zdravstvene organizacije – je pravzaprav zgodba o človeški nečimrnosti in katastrofalnem odnosu do živali. Je zgodba, ki jasno pove, da je ta epidemija odraz neke zelo specifične človeške zablode.

Zgodovina uči, da če ne želimo ponavljati napak, moramo razumeti izvor napake. Zato se tudi stroka zdaj pri obravnavi aktualne epidemije vrača na začetek. Na ground zero ali točko nič.

Znanstveniki so z 99-odstotnim ujemanjem ugotovili, da virus zelo verjetno izvira iz luskavcev, edinih živali iz reda sesalcev, ki imajo telo prekrito z luskami iz keratina.

So samotarske živali, ki čez dan spijo na drevesih, ponoči pa s svojimi podaljšanimi rilci večerjajo mravlje in termite.

Kaj imajo te uboge živali z okužbo, ki zdaj straši celotno človeško populacijo?

Žal so njihove luske popularna sestavina v tradicionalni kitajski medicini, njihovo meso pa iskana delikatesa v nekaterih delih vzhodne Azije. Zato so luskavci danes med najbolj tihotapljenimi živalmi na svetu. Čeprav so zaščiteni, jih vsako leto ulovijo vsaj 100.000.

Luskavci se tako pogostokrat (kljub dejstvu, da so na seznamu zaščitenih vrst) znajdejo na notoričnih kitajskih tržnicah z divjimi živalmi, seveda med drugim tudi na veliki tržnici Huanan v Wuhanu.

Na tej tržnici se vsak dan trguje z ogromno količino živih in mrtvih bitij, tako da dejansko ni možno s stoodstotno gotovostjo definirati, kateri stik je bil na koncu ključni razlog za širjenje bolezni, a najverjetnejša pot po besedah znanstvenikov naj bi bila sledeča: virus je iz netopirjev prešel v luskavce in iz luskavcev potem na ljudi.

Ker pa se na tej tržnici meša toliko živalske krvi, iztrebkov in izdihov, točnega diagrama izvirne okužbe verjetno nikoli ne bomo vedeli.

A ga niti ne potrebujemo. Že iz teh informacij je jasno, da koronavirus človeštvu žuga nekaj zelo strogih lekcij. Prvi moralni argument je vsekakor ta, da bi morali narediti veliko več, da bi ustavili to pobesnelo človeško gonjo za ilegalnim pobijanjem vseh živalskih vrst do roba izumrtja.

Kulturna prepričanja in tradicionalne prakse preprosto ne morejo biti več opravičilo za primitivno in največkrat brutalno izkoriščanje živali.

Kitajska medicina pravi, da luske zdaj že skorajda izumrlih luskarjev pomagajo pri izboljšanju prekrvavitve. Super. Sprehod tudi. In nikomur za to ni potrebno trpeti, umreti ali celo izumreti.

V letu 2020 kot najbolj razvita rasa na planetu pa menda res ne moremo več upravičeno izbrisati cele vrste živih bitij z obličja planeta samo zato, ker se nam ne ljubi telovaditi.

A pod vsem tem tiči še bolj pereč problem - tihotapljenje živali (ali delov živali). Organiziran kriminal, ki je zaraščen globoko v podzemlje človeštva, mreža pa tako razpredena, da v bistvu nobena država ni popolnoma brez krivde. Te anomalije se seveda ne reši z žuganjem in moraliziranjem.

Lahko pa bi se za začetek dokončno ukinila zbirališča, kjer je največ možnosti za izbruh tovrstnih epidemij in kjer naj bi izbruhnila tudi aktualna – t. i. »mokre« tržnice.

Ena teh je tudi v Wuhanu, kjer so na prodaj raznorazne divje živali, iztrgane iz naravnega okolja. Te živali niso zgolj moralna bolečina, ampak žarišča raznoraznih bolezni, zato so ljudje v tistih okoljih vsak dan izpostavljeni potencialnim novim okužbam z virusi, ki jih pri ljudeh sicer nikoli ne bi našli.

Na »mokrih« tržnicah se neuradno in po pisanju tujih medijev vsak dan prodaja stotine vrst divjih živali: munge, volčje mladičke, koale, krokodile, pave, ježe, kamele, raznorazne sorte kač, podgane, netopirje, celo medvede. Te so na voljo v živi varianti. Je pa ob naštetemu živalskemu kraljestvu na isti tržnici na voljo še kup živalskih kosov, med drugim seveda tudi že omenjene luske.

Kitajske oblasti so po izbruhu virusa tržnico v Wuhanu sicer zaprle. Zaprta je en mesec. A zaprta je začasno. Kitajska se sicer, kolikor je le mogoče z njihovo trenutno zakonodajo, bori proti tovrstnim tržnicam, jih zapira, kjer je mogoče, a kaj, ko jih z druge strani spodkopavajo posebne licence za prodajo divjih živali.

Pred leti, ko je svet na podoben način strašil SARS, je Kitajska recimo uvedla celostno prepoved tržnic z divjimi živalmi – a ta prepoved je spet veljala samo začasno.

Na inštitutu za upravljanje v švicarskem Baslu ugibajo, da se morda izbruh koronavirusa nikoli niti ne bi zgodil, če bi ta prepoved obveljala za vselej.

Kitajska pa ni edina, ki se bori z »mokrimi« tržnicami. Pogoste so tudi v Vietnamu in Laosu ter v nekaterih delih Afrike. Eden od izbruhov ebole se je recimo zgodil zato, ker so ljudje jedli meso mrtvih goril, ki so, preden so bile ilegalno ubite, jedle sadje, okuženo z netopirjevimi iztrebki.

Osnovna lekcija je torej zelo jasna – z malce več spoštovanja do narave, predvsem do živali, bi si verjetno človeštvo prihranilo marsikatero tegobo.

Žal to ni problem, ki bi se lahko rešil čez noč. Meso divjih živali bo na jedilnikih predvsem najbolj revnih ljudi na bolj odročnih koncih sveta ostalo, dokler bo obstajala revščina, posledično pa s tem tudi nevarnost smrtonosnih okužb.

Bolj zaskrbljujoče je, ko se razviti del sveta pod pretvezo svetovljanskega avanturizma sili v okušanje lokalnih tradicij in potem gledamo na spletu YouTube videe razvajenih posameznikov, ki se pačijo s pohanim netopirjem v juhi ali kuhanim psom ali žvečenjem živih mišjih mladičev.

To ni okušanje tradicionalnih jedi. To je podpiranje neprimernih praks, v katerih neznansko in neupravičeno trpijo živali, istočasno pa se odpirajo možnosti za raznorazne zdravstvene težave.

Včasih, ko je bilo divjih živali ogromno in so ljudje morali nekako preživeti, se je lov zdel kot normalen del obstoja. Danes pa je nenadzorovan in nezakonit lov na živali, ki so na robu izumrtja, sebično dejanje, trgovanje in mučenje divjih živali pa zelo očitno tudi nevarno za zdravje celotnega človeštva. V današnjem času tega pač ne moremo več opravičevati. Z nobenim izgovorom.

Ko se ravno zgražamo nad »mokrimi« tržnicami v Aziji in nevarnostmi uživanja divjega mesa, lahko obenem začnemo pometati tudi pred svojim pragom.

Požrešnost razvitega sveta, ki vodi v brutalno, nagneteno, trpeče življenje našim krožnikom bolj poznanih živali, ravno tako ne more voditi do blesteče prihodnosti za naše zdravje. Poslednja lekcija je potemtakem, da dokler se ne bo spoštovalo narave, nam bo pač ta vsake toliko morala primazati kakšno vzgojno zaušnico.

Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem