Nevrokirurg David Langer: "Če se COVID-19 ne bi zgodil, me zdaj ne bi klicali za intervju iz Slovenije!"

Dr. David Langer, ki se pri svojem raziskovalnem delu osredotoča na bolezni možganskega ožilja in je mednarodno priznan strokovnjak na področju možgansko-žilne revaskularizacije in možganskih anevrizem, je skupaj z bližnjim sodelavcem, nevrokirurgom Johnom Boockvarjem, eden štirih osrednjih protagonistov serije (glavno zasedbo zaokrožata še porodničarka Amanda Little-Richardson in zdravnica na urgenci Mirtha J. Macri).

Ker prisega na brezpogojno iskrenost, ni imel pomislekov glede prisotnosti kamer: tako v operacijskih dvoranah kot v svojem domu.

Naj na tem mestu povemo, da je profesor optimističen glede boja proti novemu koronavirusu, predvsem ko gre za »njegovo« mesto New York in »njegovo« bolnišnico (ta je sicer v lasti skupine Northwell Health, pod okriljem katere deluje prek 20 bolnišnic na širšem območju New Yorka), ki bosta, upa, kmalu spet dihala s polnimi pljuči.

"... če se covid-19 ne bi zgodil, naša serija ne bi imela takšnega učinka, kot ga je. Njeno sporočilo je ta hip še bolj dragoceno. In čeprav je bilo na trenutke pozornosti celo preveč, je bila ta drugačna, bolj naklonjena, javnost je videla, kako pomembna je vloga zdravstva v takšni situaciji. Prav gotovo se midva ta hip ne bi pogovarjala, ne bi me klicali za intervju iz Slovenije. Pogosto razmišljam, da bi lahko podobno vlogo kot športniki, veliki vzorniki v naši družbi, po katerih se zgledujemo, prevzeli zdravniki, ne nujno junaki, a vsaj vzorniki."

Dr. David Langer je med gledalci postal še posebno priljubljen, ko je v seriji spregovoril, kako pomembno je, da se kirurg zaveda, kdo je oseba, ki leži pred njim na operacijski mizi. Vsi njegovi kolegi namreč z njim ne delijo istega mnenja.

"Potem ko mi je zbolel in umrl oče, sem se začel zavedati nujnosti iskrenosti, in to za vsako ceno. Sem precej empatična oseba, tega se sicer ne moreš priučiti, a meni res ni vseeno, kaj prestajajo moji pacienti. Mnogi prijatelji kirurgi pravijo, da jim je lažje, če se oddaljijo od posameznega primera, saj je težko nositi še to čustveno breme. Nekateri so prepričani, da si, če si preveč čustven, bolj ranljiv, a jaz mislim, da sploh ni tako.

Če se zavedam človeškosti pacienta, bolje premislim svoje odločitve in lažje sprejmem odgovornost za napake, saj vem, da sem storil največ, kar lahko. Če ne gojiš nikakršnih čustev do osebe, ki jo operiraš, se morda ne odločaš v njeno najboljšo korist. Če potem v enačbo dodamo še dejstvo, da je kirurg za operacijo plačan, lahko pride do usodne kombinacije. Prav zato sem svoj oddelek finančno zasnoval tako, da zdravnikom ni treba razmišljati na način, da jim bo več operacij prineslo več denarja. Tudi če si najboljši kirurg na svetu, a delaš kot robot, je bolje, da greš počet kaj drugega."

In tako kot je nevrokirurg kritičen do tistih kolegov, ki pozabljajo na človeškost bolnikov, je skeptičen tudi v skorajšnjo možnost korenitih sprememb ameriškega zdravstvenega sistema.

"Toliko je odvisno od naslednjih volitev: če zmaga Trump, se kljub velikim besedam ne bo spremenilo prav nič. Republikanci se nasploh v zdravstvo ne vmešavajo, spremembe jim ne dišijo. Če zmaga demokratski kandidat Biden, bo morda poskušal, a bo naletel na velik odpor.

Novi koronavirus bo za politike čez kako leto le še slab spomin in zelo bi bil presenečen, če bi prinesel spremembe. Določene stvari so preprosto vgrajene v naš sistem, naša država je tako razdeljena, da je tako rekoč nemogoče priti do konsenza.

Prišel je čas zatona ZDA, naši otroci bodo živeli v zelo drugačnem času kot mi. Žalostno je, a tako se pač zgodi. Države imajo svoj vzpon in zaton."

Kot že omenjeno, so serijo Lenox Hill snemali še pred pandemijo novega koronavirusa, ob soočenju s pandemijo sta se zato močno spremenila tudi njegovo življenje in delo.

Za UKC Ljubljana je med drugim povedal tudi tole:

Naj vam najprej odgovorim na kratko: postal sem druga oseba.

Vse skupaj se je začelo dogajati, še preden je serija prišla na Netflix. Poleg pandemije se je začelo tudi gibanje Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo, op. a.). V zadnjega pol leta so bile oči sveta poleg drugih žarišč usmerjene v mesto New York. Živim na Manhattnu in življenje se nam je obrnilo na glavo, dobesedno se je ustavilo. Počutil sem se, kot da je konec sveta. Nisem si mislil, da bom kaj takega doživel. Na ulicah večmilijonskega mesta ni bilo nikogar, Times Square je bil prazen, razen vojske, delali smo si zaloge hrane v pločevinkah. Še posebej močan udarec je bil to za nas, Američane, ki smo sicer vedno tako polni samih sebe, prepričani, da smo edinstveni, posebni. Zavedeli smo se, da smo tudi mi ranljivi.

V bolnišnici je bilo dva meseca popolnoma drugače kot prej. Tudi ko nismo izvajali operacij, smo se ves čas ukvarjali s problematiko koronavirusa. Nekaj časa sem pomagal v improvizirani vojaški bolnišnici v Javitzovem centru. Nato smo posneli še posebno epizodo o tem, kako se spopadamo s pandemijo. Začela se je pojavljati vsa pozornost javnosti, ob vlogi nekakšnega junaka v medijih sem se hkrati trudil nazaj vzpostaviti delo na oddelku, spet operirati, zgodil se mi je grozen zaplet pri prijatelju prijatelja, skratka: prava čustvena katastrofa. In še vedno ni konec, pogosto se borim s svojimi mislimi. Povem vam, res nisem več isti človek kot prej.

Intervju si v celoti lahko preberete tukaj.