Rafiniran sladkor povzroča notranja vnetja in poslabšuje razpoloženjske motnje, depresijo in kronične bolečine. In ko pričnemo zdraviti travmo, iz katere izvirajo številne duševne in fizične težave, zato ne smemo poazbiti, da se gre hkrati znebiti tudi odvisnosti od sladkorja, saj bo ta sicer zavirala naše okrevanje.
Toksičen cikel travma – odvisnost – bolezen se začne, ko travmatičen dogodek (pogosto že v otroštvu) deregulira nivo stresnega hormona kortizol. Ta hormon povzroča zvišane ravni sladkorja v krvi, saj nas želi oskrbeti z energijo za soočenje s stresom in fizično aktivacijo. To je koristno pri enkratnih dogodkih, v katerih se moramo odzvati z akcijo (pa naj si bo begom ali bojem).
Kortizolni paradoks
Problem nastane v primeru kompleksne travme (ki jo povzroča ujetost v ponavljajoče se stresne situacije, ki so neredko del okolja v katerem živimo, npr. nasilje doma), na katero živčni sistem reagira z zamrznitvijo in kolapsom. V takšnem stanju ravni kortizola, prav nasprotno, ostajajo nizke, skupaj z njimi pa tudi krvni sladkor. Prav slednje nato povzroči nenasitno željo po sladkorju, kar je najlažje potešiti s hrano z veliko vsebnostjo sladkorja in rafiniranih ogljikovih hidratov.
- Kortizolni paradoks: Nekatere študije so pokazale, da so posttravmatski odzivi bolj zapleteni, kot smo verjeli do sedaj. Kmalu po travmatskem dogodku (t. j. "fazni" odziv) se izločanje kortizola na splošno poveča, kot je bilo ugotovljeno pri ženskah kmalu po posilstvu (študija iz leta 1998). Paradoksalno pa je bilo nato naknadno ugotovljeno, da se bazalno 24-urno izločanje kortizola pri bolnikih s PTSD, nasprotno, celo zmanjša v primerjavi s kontrolami. Raziskave še vedno niso popolnoma odgovorile, zakaj je tako.
Travma + sladkor
Ko enkrat živčni sistem travmatiziranega (pogosto že kot otroka) ’po defoltu’ prične preklapljati na stanje zamrznitve in kolapsa (kar je najstarejši obrambni mehanizem, ki nam je na voljo), čemur sledi samoregulacija ekstremno nihajočih ravni krvnega sladkorja s sladkorjem v hrani, to sčasoma preraste v pravo odvisnost. Simptomi odtegnitve so vidni v razdraženosti, tresavici, občutku, da smo iz gume, ali omotici.
Tem stanjem strokovno pravijo tudi reaktivna hipoglikemija – t. j. neprestano nihanje ravni krvnega sladkorja, ki se navzven kaže kot razpoloženjska labilnost. In medtem, ko se zunanjim opazovalcem lahko zdi, da ima dotični probleme z duševnim zdravjem, resnični razlog tiči v neravnovesjih krvnega sladkorja.
Vnetni procesi
Poskus samoregulacije travmatiziranega s hrano, ki vsebuje veliko sladkorja, se zdi logičen, žal pa ima hrana z veliko rafiniranega sladkorja in ogljikovih hidratov izrazito vneten učinek na telo, kar postane jasno šele na dolgi rok.
Dolgo tega škodljivega učinka sladkorjev na telo ne čutimo. Vnetni procesi so počasi tleči ogenj v telesu, zato sprva ne čutimo bolečin. Potem pa nas na to, da je nekaj že zelo narobe v telesu, pričnejo opozarjati prav bolečine. In kjer je bolečina, tam je vnetni proces že bujno razplamten.
Vnetje v telesu nato poruši ravni citokinov (to so beljakovine, ki so v službi imunskega sistema) in z njimi imunske funkcije ter prične izčrpavati zaloge serotonina in drugih nevrotransmiterjev.
Bolezen
Ta proces sproži nov, še bolj divji cikel razpoloženjskih nihanj, poglobi depresijo, bolečina pa postaja hujša.
Vnos sladke hrane, ki nas je sprva uspel za silo regulirati, zato zdaj že dolgo ne pomaga več. Še več. Stvari drastično poslabšuje. Požara, ki se je razpaslo po telesu, namreč ne gasi, temveč ga kvečjemu podpihuje in mu daje dodatno gorivo.
V dani situaciji je torej nujno in edino smiselno, da se odpovemo sladkorju v hrani, kar pa ne pomeni, da nikoli več ne bomo smeli poseči po nobeni sladkariji. Ampak o tem malce več v nadaljevanju.
Zakaj ne sladkor?
Sladkor tradicionalno pridobivajo iz sladkornega trsa in sladkorne pese. Še posebno problematičen je rafiniran sladkor, saj je ta oropan B vitaminov in mineralov, ki bi bili koristni za imunski sistem (npr. cink). Prav družina B vitaminov je tista, ki pomaga našim nevrološkim funkcijam in ohranjanju mirnosti.
Povezavo med rafiniranim sladkorjem in depresijo so pokazale številne študije. V ZDA, kjer veliko preveč ljudi uživa veliko preveč sladkorja, zadnja leta opozarjajo na pravo epidemijo depresivnih in kronično bolečinskih motenj, pa tudi različne bolezni odvisnosti (npr. z opiati).
Rafiniran sladkor, ki ga ljudje uživajo, da bi jim bilo vsaj malo bolje, naredi še več škode, saj ojača bolečino ter dviga ravni trigliceridov in holesterola v krvi. Zaužiti sladkor povrhu vsega oropa telo, ki se bori s številnimi vnetnimi procesi v telesu, še preostalih obrambnih in energijskih virov.
Če bi ljudje razumeli, zakaj si tako želijo sladkorja, a tudi, kaj ta v njihovem telesu v resnici povzroči, bi se mu morda lažje (tudi povsem, če je mogoče) odrekli.
Bolj zdrave alternative
In pri tem ne mislimo umetnih sladil, ki imajo številne negativne stranske učinke.
Takšen je med drugim zloglasni aspartam.
Znano je, da so še posebno ljudje z razpoloženjskimi motnjami nagnjeni k uživanju prav aspartama, ki pa njihovo depresijo še poglobi in hkrati resno moti možganske funkcije.
S presedlanjem z rafiniranega sladkorja na umetna sladila si skratka delamo zgolj medvedjo uslugo. Obstajajo namreč številni veliko boljši nadomestki za sladkor in sladila.
Naj jih naštejemo nekaj:
- Stevia je idealen nadomestek za rafiniran sladkor. Posušene ali sveže liste z grmičaste zeliščne rastline z imenom stevia že stoletja uporabljajo kot sladilo. Stevia je stokrat bolj sladka od sladkorja, a vseeno niža krvni sladkor. A medtem ko stevia v prahu lahko pušča grenak priokus, ta umanjka, ko jo uporabimo v tekoči obliki. Tekoča stevia je zato odlična za pripravo pijač in obrokov.
- Xylitol je še eno sladilo brez stranskih učinkov. Ekstrahirajo ga iz breze. Ne dviga krvnega sladkorja in ne vpliva negativno na dentalno zdravje. Drži pa, da nekaterim ljudem povzroča ’vetrove’. In pa, NUJNO: to sladilo je strupeno in smrtonosno za pse!
Sladkorna detoksikacija
S sladkorno odvisnostjo boste opravili, če se boste podvrgli do 10-dnevni dieti, ki je bogata s proteini.
Poskusite uživati manjše količine proteinov vsaj šestkrat dnevno (vsake 3 do 4 ure naj bo obrok). Eden ali dva od teh obrokov naj vsebuje tudi gomoljčno zelenjavo (sladek krompir ali korenje, ki ju lahko namastite z maslom, kokosovim olje ali olivnim oljem), skupaj s surovo solato ali kuhano zeleno zelenjavo.
Ko se skušate spraviti s sladkorne ’droge’, vam ni potrebno biti lačni. Jeste lahko kolikor hočete, če se ob tem izogibate rafiniranemu sladkorju in drugim enostavnim ogljikovim hidratom.
Takšna sprememba prehrane bo v večini ljudi povsem ugasnila ’bolestno hrepenenje po sladkem’.
Po sedmih do desetih dneh takšnega režima že lahko pričnete dodajati prve karbohidrate in sladkorje v obliki sadja in zrnja, še trdijo na spletni strani drlesliekorn.com
Zdrave sladke alternative
- smoothie, ki ste ga sladili s stevio,
- nesladkan kokosov prah s stevio ali doma narejena čokoladna ploščica s stevio,
- med ali javorjev sirup prek palačink in peciva,
- vroč kakav s stevio in čisto pravo stepeno smetano (namesto industrijsko pripravljene čokoladne tablice),
- koktajl iz surovega sadja,
- doma pripravljen zelenjavni sok namesto kupljenega sadnega soka,
- mineralna voda s primešanim zmrznjenim sadjem in stevio (namesto kupljene sode),
- zeliščni čaj z ledom (namesto kupljenega ’ledenega čaja’, znanega tudi kot Ice-tea),
- banane za kuhanje (plantains) so zaradi vsebnosti vlaknin tisti ogljikov hidrat, ki ne bo po nepotrebnem dvigal sladkorja v dieti, iz katere ste ’izgnali’ sladkor in moko.
