N.Z. | 16. 2. 2023, 13:00
Travma otroke spreminja tudi epigenetsko (in povečuje tveganja za bolezni v odraslosti)
Študije kažejo, da večja stresna obremenitev v otroštvu vodi v spremenjeno delovanje genov. Telo te vklaplja in izklaplja v upanju, da bi mu uspelo regulirati biološke procese. Učinek je lahko nato viden tudi še v odraslosti.
Raziskovalci so pod drobnogled vzeli delovanje na stotine genov pri ljudeh, ki so poročali o travmatičnih dogodkih v svojem otroštvu, in tistih, ki so odraščali v bolj varnem okolju. Medtem ko znanstveniki še ne vedo, kako vse te spremembe v delovanju genov vplivajo na človekovo zdravje, vendarle že imajo dokaze za funkcije nekaj njih.
Geni se vklapljajo (in izklapljajo)
Večji del raziskave se je posvečal spremembam genov, ki so vpleteni v delovanje receptorjev, ki regulirajo stresni hormon kortizol. Spremembe v teh genih, prisotnih tako v študijah na ljudeh kot glodalcev, sprožijo spremembe v ravneh kortizola v organizmu, kar pomeni, da stresni hormon v telesu vztraja tudi še po stresnih dogodkih, zaradi česar se telo težje sprosti.
"Otroška travma nato spremeni telesne odzive na dolgotrajni stres, kar lahko vztraja vse življenje," pravi raziskovalec Kerry Ressler iz oddelka psihiatrije v bolnišnici McLean v Massachusettsu.
Ta deregulacija sicer zdravih stresnih odzivov nato povečuje tveganje za depresijo in druge duševne motnje.
S travmo povezan hormon kortizol
Kortizol je močno vpet tudi v delovanje imunskega sistema, zato te epigenetske spremembe posameznike naredijo ranljivejše za številne bolezni tekom življenja. Med drugim prispevajo k povečanemu tveganju za srčna obolenja, rak in druge bolezni v odraslosti ljudi, ki so izkusili travmo v otroštvu.
Obstajajo tudi dokazi, da zgodnje obremenjujoče izkušnje in travme spreminjajo delovanje genov, ki so vpleteni v rast in zdravje nevronov.
Študije na hrčkih so pokazale, da zgodnji stres zmanjšuje aktivnost genov za izdelavo proteina, ki spodbuja nevroplastičnost in možganom pomaga vzpostavljati nove povezave, kar vpliva na sposobnost učljivosti in kognitivne funkcije. Študije še kažejo, da se nekaj podobnega dogaja tudi pri ljudeh.
Kako močan mora biti ta stres?
Pri večini študij na ljudeh so iskali povezanosti med travmo v otroštvu in epigenetskimi spremembami v odraslosti (in torej ne neposredno na vzorcu otrok, ko so ti doživeli nekaj travmatičnega). Tudi zato še ni povsem jasno, kako huda in dolgotrajna mora biti travma, da bi povzročila tovrstne spremembe.
Ressler pravi: "Študije na živalih kažejo, da že nekaj ur močnega stresa lahko vodi v dolgotrajne spremembe. Ko pa govorimo o ljudeh, je to precej težje natančno določiti."
Obstajajo pa dokazi (potrjeno zaenkrat le na vzorcu glodalcev), da vrnitev v stabilnejše in prijaznejše okolje vendarle lahko povrne epigenetske spremembe v stanje pred zgodnjo travmo.
Seth Pollak, vodja laboratorija za raziskave otroškega čustvovanja na univerzi v Wisconsinu, dodaja: "Imamo nekaj bioloških podatkov, ki pravijo, da sistem ostane plastičen. Še vedno pa ne vemo, kako dolgo je to 'okno priložnosti' odprto v primeru ljudi."
Povzeto po: popsci.com
