Jasmina Hrastovec: Veganski recepti so zapisi iz prakse

Njen blog dnevno obišče med 300 in 350 ljudi, ob novih objavah pa krepko čez tisoč. Ker je zanimanja za vegansko prehrano čedalje več, se nanjo obračajo tudi mladi s kmetij, ki težko prenašajo dogajanje na kmetijah z živalmi. “Blog je prinesel več takšnih pogovorov, kot pogovorov o hrani,“ nam je zaupala Jasmina, ki svoje različice jedi rada deli z vsemi, ki jim je veganski način prehranjevanja blizu. 

Od kod izvira vaša ljubezen do priprave hrane in preizkušanja novih receptov?

Jasmina Hrastovec: Vse izvira iz otroštva. Naučena sem bila, da je še kako pomembno, da vemo, kaj jemo. Posledično smo tudi večino hrane pridelali doma in kupovali zelo malo predelane. Nekako sem se pri dedku in babici učila, kako si pripraviti jed po svojem okusu in kaj vse je potrebno, da do jedi sploh pridemo. Da to ni nekaj samoumevnega. Na enak način delujeta tudi moja starša, ki sta nama s sestro vedno dala možnost, da spoznavava okuse in jedi pripravljava po svoje. Priučila sta nama vrednote in da je blaginja v nas samih. Pločevinke s hrano so bile pri nas izjemna redkost.

Mešanic začimb, ki so polne ojačevalcev okusa, pri nas prav tako ni bilo, niti juh iz vrečk in jušnih kock. Smo pa v prehrano vključevali raznovrstne začimbe, pripravljali ozimnico in pakete jušne zelenjave. S sestro sva vedno sodelovali. Z uporabo začimb sva se seznanili že zelo zgodaj, čez čas sva začeli preizkušati še sami. Kombinirali sva začimbe, ki po pravilih ne spadajo skupaj, zdelo se nama je, da je okus boljši, bolj izrazit. Nekatere začimbe poudarijo pristen okus določene hrane. Na primer pri pripravi jurčkov vedno uporabim žajbelj, saj jurčkom doda tisti posebni 'mmmmm' učinek.

Zakaj ste se odločili pisati kulinarični blog?

Jasmina Hrastovec: Vse se je začelo, ko sem po nekem težjem življenjskem obdobju doumela, da je veganstvo edina prava pot. Takrat sem bila brezposelna, mož pa na bolniškem dopustu. Torej je bil mesečni prihodek izjemno nizek. Vsi so nama govorili, da je veganstvo tako drago, da nama nikakor ne bo uspelo. Vendar trdna odločitev in volja sta naredili svoje. Poti nazaj ni bilo. Če sem se želela še kdaj pogledati v ogledalo, je bila to edina prava pot. Samo še znajti se je bilo treba. In kjer je volja, je tudi pot. Kolegica me je večkrat spraševala, kako se kaj pripravi in koliko stane. Pa sem si rekla, najbolje, da zapisujem nekam, kjer bodo zapisi dostopni tudi drugim. In že po mesecu dni je zbledela trditev o dragi veganski prehrani, saj je z malo domišljije ugodnejša.

Blog sem začela pisati, da sem bodrila samo sebe. Zdaj, po štirih letih, pa je prvotna ideja prerasla meni začrtane cilje in prešla na raven ozaveščanja o prehrani in je v pomoč ljudem pri prehodu na vegansko prehrano. Tudi mladi, ki odraščajo na kmetiji, se mi izpovedo, kako jim je težko, kako težko gledajo in doživljajo, kar se dogaja živalim. Prejemam vabila na predavanja – kako z malo ustvariti odlično jed, o odnosu do okolja, živali in posledično ljudi. Zdaj smo ustanovili še Nikino Prijazno vas, kjer živijo živali, ki jim je bilo ponujeno življenje, kot bi ga morala imeti vsa bitja.

Če se vrneva na vaš blog, kaj ga naredi posebnega in drugačnega?

Jasmina Hrastovec: Težko bi govorila, da je drugačen ali da se razlikuje od drugih. Vsak blog je edinstven, saj za njim stoji človek, ki verjame v tisto, kar počne. In zato so vsi edinstveni. Je pa res, da sama ne odstopam od načel pravične trgovine in podobno. Če nekdo želi, da bi objavila njegov produkt kot pokušino, se držim načela, da mora biti pravična trgovina, da mora biti prijazno do živali in ljudi. In seveda vegansko. Sama globoko verjamem v dobro ljudi in prek bloga ozaveščam o veganstvu. Danes je v Sloveniji veganstvo popolnoma dostopno in je eno od najugodnejših načinov prehranjevanja. Če govorimo le o hrani. Veganstvo je več kot to. Pred kratkim sem prejela izjemno vabljivo ponudbo, vendar zgodbe, ki je temelj tega bloga, ne moram prodati niti predati. Je del mene in tako pač je.

Pravite, da so veganske jedi dostopne vsakemu in da za pripravo zapravimo malo denarja, kaj pa sama priprava, je zahtevna?

Jasmina Hrastovec: Jedi na blogu so preproste in predvsem cenovno zelo dostopne, niti ena jed na blogu na osebo ne presega enega evra, sicer pa se vrednosti gibljejo med 50 in 80 centov na osebo. Mislim, da je najdražja pita Antonija, ki je dražja od enega evra na kos, ime pa je dobila po stari mami Točki, ki je oboževala borovnice.

Koliko časa pa vam vzamejo jedi, ki jih pripravljate za blog, in potem še pisanje receptov?

Jasmina Hrastovec: Toliko, kolikor vsak posameznik. Pripravim namreč jed, ki mi je dobra, jo fotografiram, spišem napotek in to je to. Sama zelo nerada uporabljam besedo recept. Menim, da so to le zapisi moje izkušnje priprave neke hrane. Spodbujam, da ljudje raziskujejo, dodajajo, prilagajajo okuse svojim željam. Je pa res, da se rada zadržujem v kuhinji in da mi čas mineva hitro. Zako izjemno težko časovno opredelim, koliko časa namenim temu. Diham s tem.

Kako se lotite priprave novih jedi?

Jasmina Hrastovec: V zadnjem letu težko rečem, da so jedi nove. Sem pa začela tako, da sem pripravljala svojo najljubšo hrano, vendar v veganski različici. Spomnim se, da leta 2013 nisem našla veganskega recepta za pehtranove štruklje in tudi ne recepta za veganske štruklje iz krompirjevega testa z jurčki. Zato sem se jih pač lotila. Uspeli so takoj, ker nam res prav ničesar ni treba nadomeščati. Enostavno ne dodamo sestavin živalskega izvora. In še enkrat, vedno z zapisi spodbujam, naj ljudje najprej zaupajo vase in pristopijo s svojim načinom priprave.

Kateri zapis pa je na vašem blogu požel največ navdušenja?

Jasmina Hrastovec: Hja, kaj le … Krofi in krhki flancati. Prav tako princes krofki. To je bil 'bum'. Takoj za tem sledijo sladki sadni štruklji, slan 'burek sirov' (pita iz tofuja), golaž, vegrač (veganski bograč), veganica (veganska gibanica), šmorn in pa zelo obiskan je bil rižev narastek s hrustljavo skorjico iz indijskih oreščkov. Narastek pripravljam na mnogo načinov oz. z mnogo okusi – z ananasom in kokosom (pinacolada), s svežimi marelicami, z brusnicami, z borovnicami … Pri riževem narastku si dam duška. Celo na slano ga pripravljam. Pa tudi sicer je blog dnevno precej obiskan. Število klikov je čedalje večje, kar me neizmerno veseli. To pomeni, da vedno več ljudi spremlja vegansko prehrano.

In kakšne načrte imate za prihodnost?

Jasmina Hrastovec: Že kar nekaj let zori ideja o knjigi. Neverjetno je, da so načrt, ideja in vsebina že 10 let v popolnosti izdelani v mojih mislih, točno vem, kako in kaj bo opisano v njej. Vendar verjamem, da je vedno čas tisti, ki pokaže, kdaj naj se kaj zgodi. Za zdaj čas še ni pravi, očitno. Vsekakor pa je blog namenjen predstavitvi zdrave in cenovno ugodne prehrane, ki je preprosta za pripravo.

Za konec: Katera je vaša najljubša sestavina v kuhinji?

Jasmina Hrastovec: Ščep čarobnega prahu in vsa l'bezen sveta. To sta najljubši in najpomembnejši sestavini.

Najljubši recept

Najlepša so jutra, ko zadiši po svežem kruhu, tako je ta stalnica v našem domu. Če pa moram izbrati med najljubšimi recepti, pa bi izpostavila sadne štruklje in čičerkino omleto z lisičkami.

Čičerkina omleta z gobami

Sestavine:

Omleta:

• 100 g čičerkine moke
• voda
• 1 žlica koruznega škroba
• pol žlice vinskega kamna
• ščepec kurkume
• sol
• poper
• peteršilj
• česen
• čili
• malce majarona (po želji)
• olje

Nadev:

• buča hokaido
• timijan
• lisičke
• čebula

Priprava:

Iz sestavin pripravimo maso za omleto in jo spečemo v naoljeni ponvi. Čičerkino omleto napolnimo z nadevom, ki ga pripravimo tako, da bučo narežemo na 1 cm velike kocke in jih popečemo v ponvi z malce timijana, lisičke pa popečemo na tankih rezinah čebule. Okrasimo s svežimi zelišči. Postrežemo s kruhom.

Hitri podatki o kulinaričnem blogu

Ime bloga: Minci kuha, Vegi preprosto in dostopno
Blog na spletu: mincikuha.blogspot.com
Facebook: www.facebook.com/mincikuha
Instagram: @mincikuha
Ustanovljen: februar 2014

Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: "Zgodovine se moramo zavedati, da ne ponavljamo istih napak. Moramo pa jo zagotovo preseči" | Matej Grah