Zadnja štiri leta imamo v Sloveniji največ presaditev srca na milijon prebivalcev na svetu

Takrat na zdravnike gledamo kot na bogove. A tudi oni so le ljudje, kot pravi kardiolog prof. Miran Šebeštjen, dr. med., s kliničnega oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki je tudi eden od članov tima pri presaditvah srca. Prav tako pravi, da ga kdaj tudi sam polomi, kar se lastnega zdravja tiče, oziroma da so zdravniki tudi v tem primeru le ljudje.

S kakšnimi zdravstvenimi težavami k vam prihajajo ljudje?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Enkrat na teden delam v ambulanti na Polikliniki, drugače pa delam na kliničnem oddelku za kardiologijo na UKC Ljubljana, ki je specializiran za napredovalo srčno popuščanje, presaditev srca in mehansko podporo srca v levem prekatu. Gre za bolnike s srčnim popuščanjem, z angino pektoris, vse kardiološke bolnike, še posebej pa se ukvarjamo s srčnim popuščanjem.

Se o srčnem popuščanju zadnja leta več govori?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Tudi prej se je govorilo le, da je v zadnjih 20 letih obravnava bolnikov s srčnim popuščanjem zelo napredovala in se tudi o tem več govori. Imamo ogromno novih zdravil, s katerimi ga lahko zdravimo, zadnje leto in pol je ponovno prispela nova skupina zdravil, s katerimi lahko zdravimo srčno popuščanje. Prišla je tudi pred sedmimi ali osmimi leti, preostala zdravila pa so že kar nekaj časa v obtoku. Srčno popuščanje je možno zdraviti tudi brez zdravil, in sicer s presaditvijo krvotvornih matičnih celic, z mehansko podporo levemu prekatu, s presaditvijo srca, ne nazadnje z umetnim srcem, kar na srečo potrebujejo redki bolniki za premostitev do transplantacije srca. Namen zdravljenja je, da bolniku podaljšamo preživetje, predvsem pa izboljšamo kakovost njegovega življenja.

Kdaj začne srce popuščati?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Skoraj vedno pride po kakršnikoli bolezni srca. Gre za to, da predvsem levi prekat ni sposoben iztisniti toliko krvi, da bi zadostilo potrebam drugih organov, recimo mišicam, pljučem …

Na začetku ima človek takšne težave, da reče: “Pred letom dni sem šel na Rožnik peš, zdaj sicer še pridem, ampak se vsake 500 metrov ustavim in čakam dve minuti, da se nadiham in grem.” Potem se to stopnjuje tako, da človek ne more prehoditi niti 100 ali 200 metrov ali ne more niti po stanovanju hoditi ali težko diha, včasih tako, da sede spi, ker potrebuje tri ali štiri blazine, saj leže težko diha in ga včasih na koncu začne dušiti že v mirovanju. Pri ženskah oziroma vseh, je to posledica slabo zdravljene arterijske hipertenzije pritiska, ampak šele po 20 ali 25 letih. Lahko je tudi posledica prebolelega miokardnega infarkta ali povsem svežega infarkta, lahko gre tudi za genetske bolezni, ki jih znamo diagnosticirati.

Ali gre pri srčnem popuščanju za to, da srčna mišica ni več elastična?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Imamo dve vrsti srčnega popuščanja: eno je, ko se srčna mišica ne more dovolj skrčiti, drugo pa je, ko se ne more dovolj raztegniti, lahko pa je tudi oboje združeno. Na koncu srce ne more istisniti dovolj krvi, da človek zadosti svojim potrebam. To se lahko zdravi z zdravili, ki lahko veliko naredijo, nekateri se tudi pozdravijo in nimajo več nikakršnih težav. Tisti bolniki, pri katerih zdravila v obliki tablet ne primejo, lahko v bolnišnici prejmejo zdravila intravenozno, se pravi skozi žilo, s čimer izboljšamo kakovost njihovega življenja za nekaj mesecev, leto dni, ko so lahko normalno aktivni. Če to ne gre, lahko poskušamo tudi s presaditvijo krvotvornih matičnih celic.

Kaj to pomeni?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: To pomeni, da človeku najprej stimuliraš, da nastane veliko matičnih celic, specifične potem ločijo na zavodu za transfuzijo. Nato človek dobi nazaj te celice, vbrizgane prek žile naravnost v srce. Lahko pa pomagamo tudi z mehansko podporo levemu prekatu tako, da človeku zraven njegovega srca vgradimo malo črpalko na baterije, ki jih menja vsakih 8 do 12 ur. To razbremeni njegovo srce in omogoči, da s tem živi še nekaj let. Imeli smo človeka, ki je tako živel malo manj kot pet let, potem pa smo mu transplantirali srce. To je vmesna rešitev, dokler ne dobimo srca za transplantacijo. Včasih imamo zadržke in človeka ne moremo kar takoj transplantirati. Moramo se tudi zavedati, da mora vsak, ki čaka na presaditev srca, čakati, tudi če je na urgentni listi. Lahko čaka tudi nekaj mesecev na presaditev, toda včasih je človek toliko bolan, da ne more počakati teh nekaj mesecev, zato mu za prehodno obdobje vgradimo črpalko, s čimer se to prehodno obdobje na srečo lahko podaljša. Pozneje namreč srce transplantiraš, saj ima transplantacija omejen rok trajanja –20 do 25 let – pozneje ga boš moral še enkrat transplantirati ali tega sploh ne boš potreboval in tako kupuješ čas sebi in bolniku. Imamo pa bolnika, ki je že 21 let transplantiran in je povsem v redu, brez kakršnihkoli večjih težav ter je normalno fizično aktiven.

Ste prisotni pri transplantacijah srca?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Razdeljeni smo na dva dela, transplantacijo dela cel tim, kar 10 do 15 ljudi. Ponudbo za srce najprej dobi centralni koordinator v Sloveniji, ki dela v okviru Slovenija Transplante. Osebno se ukvarjam le s srcem, in če dobijo ponudbo za srce, pokličejo enega izmed nas, ki je na voljo, saj smo 24 ur na dan v pripravljenosti, da se odločiš, ali je tisto srce primerno za določenega pacienta. Baza Eurotransplante je na Nizozemskem, kjer razporejajo, za koga je srce primerno.

Ste imeli kdaj v rokah srce?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Ja, dvakrat ali trikrat.

Kakšen občutek ste imeli?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: O tem sploh nisem razmišljal, v tistem trenutku pač gledaš, da vse tehnično poteka 100-odstotno. Ko sem se začel s tem ukvarjati, pred več kot 10 let, sem velikokrat razmišljal, tudi potem, ampak v tistem trenutku se usmerim v sam proces. Preverim vse podatke, če ga lahko transplantiramo ali ne, kaj moram narediti, da bo varno …

Tudi mi ne vemo, od kod je srce prišlo, bolniki pa po navadi vprašajo, od kod so ga dobili. Meni se zdi povsem dobro, da človek nikoli ne more zvedeti, od koga je dobil srce. Tudi sam poznam le tehnična dejstva, kakšno je srce, če pa se bolnik hoče zahvaliti sorodnikom darovalca, lahko napiše pismo na Slovenija Transplant v kateremkoli jeziku, ki ga na Evrotransplantu oziroma Slovenija Transplantu prevedejo v ustrezen jezik in predajo bližnjim darovalca. Tudi družina darovalca ne more zvedeti, v katero državo je srce šlo, kar se mi zdi popolnoma v redu. Je pa takrat, ko so bile zgodbice o preprodaji organov na Kosovem, ne vem, ali so resnične, v Sloveniji darovanje organov zelo upadlo. To vse vpliva.

Kaj porečete na to, da je že 50 let od prve uspešne presaditve srca?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Ta se je zgodila v Južni Afriki, operiral pa je Christiaan Bernard. Transplantacije so se razmahnile v poznih osemdesetih letih. Kirurgi pravijo, da to ni tehnično zelo zahtevna operacija, težava je v preživetju organa, ker ga telo zavrne.

V poznih osemdesetih letih nismo imeli imunosupresivnih zdravil, s katerimi bi omogočili, da srce to zdrži. Ta zdravila so vedno boljša, medtem ko so na začetku imela zelo veliko stranskih učinkov. Sicer imajo imunosupresivna zdravila še vedno stranske učinke, ampak s tem, ko prihajajo vedno nova zdravila proti zavrnitvi, se izboljša kakovost življenja teh bolnikov in omogoči, da ta organ čim dalj preživi v drugem človeku. Kot sem že povedal, imamo v Sloveniji bolnika, ki je 21 let po presaditvi povsem v redu.

Drži, da Slovenija visoko kotira glede uspešnosti presaditev srca?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Zadnja štiri leta imamo v Sloveniji največ presaditev srca na milijon prebivalcev na svetu. Zadnjih 10 let imamo skupino, ki se posebej s tem ukvarja in smo relativno močni. Sicer pa moramo še vzeti v obzir, da nas je le dva milijona.

Koliko časa ljudje potrebujejo po presaditvi, da okrevajo?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Da so povsem v redu, nekateri potrebujejo pol leta, izjeme gredo domov po 14 ali 21 dneh, sicer gredo domov po mesecu dni in povsem normalno živijo aktivno življenje, lahko se tudi ukvarjajo s športom.

Se ljudje s presajenim srcem zavedajo, da so dobili novo priložnost za življenje?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Ljudje smo samo ljudje. Sprva so vsi zelo navdušeni, potem pa gredo v stare tirnice, sicer pa jih po presaditvi večina zelo dobro skrbi zase.

Kaj nas pripelje do popuščanja srca?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: To so kronične bolezni in predvsem dejavniki tveganja, kot so holesterol, sladkor, kajenje, na splošno način življenja. V resnici je v življenju potrebno ravnovesje, ničesar preveč ali premalo. So pa nekateri, ki imajo genetsko okvaro in včasih res ne morejo veliko sami narediti, čeprav še tako zdravo živijo. Seveda jim pomagaš enako kot drugim. Za zdravje je pomembna zdrava pamet, saj vsi vemo, kaj delamo prav. Bolniki po presaditvi in tisti, ki jih zdravimo zaradi srčnega popuščanja, veliko bolj skrbijo za svoje zdravje, ampak včasih moraš priti do določene točke, da se tega zaveš, kar je človeško.

Drži, da lahko srce poči od žalosti?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Drži, obstaja bolezen, ki se imenuje takotsubo kardiomiopatija, ki se imenuje po pasti, s katero lovijo hobotnice. V angleščini je to broken heart disease, ki nastane zaradi povečanega adrenalina zaradi kateregakoli čustvenega in telesnega pretresa. V bistvu se srce razširi in če posnameš EKG-srca, je videti isto kot pri infarktu, le potem pri slikanju vidiš, da je malo drugače. Kar je dobro, je to, da se v večini primerov srce s pomočjo zdravil popolnoma pozdravi.

Poči tudi zaradi pretirane radosti?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Tudi lahko poči, ravno pred kratkim sem o tem predaval študentom.

Kaj želite prenesti na svoje študente?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Dve stvari: da morajo imeti veliko znanja. Tisti, ki pravi, da je medicino naredil z levo roko in se ni nič učil, ta – po domače povedano – naklada. Študij traja šest let, vmes sem bil še dve leti mladi raziskovalec, potem sem imel še štiri leta specializacije, ki zdaj traja šest let, se pravi, da sem študiral 12 let. Drugič pa je to, da morajo imeti občutek za ljudi, ker so v stiski, ko pridejo do nas.

So nemočni?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Študente moraš naučiti, kakor se moraš tudi sam naučiti, da je bolnik vedno v podrejenem položaju, nikoli ne smeš tega izkoriščati. Včasih moraš nekomu reči bolj na ostro, sicer bolj redko, drugače moraš do bolnikov imeti človeški odnos. Zdravnik se ne sme obnašati, kot da je nekaj več. Tudi sami zdravniki smo nemočni, ko je bolezen v neki fazi in bolniku ne moreš več pomagati, kar je na srečo redko. To je zame zelo težko, z bolnikom pa se moraš o tem tudi pogovoriti.

Se na to pripravite?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Na začetku sem potreboval čas, da sem prej razmislil, kaj in kako bom povedal. Zdaj poskušam čim manj komplicirati. Moram povedati, da sem imel zelo dobro mentorico, prof. dr. Ireno Keber, ki je bila moja mentorica že na fakulteti na vajah in potem tudi mentorica pri raziskovalni nalogi in doktoratu, s katero sem še danes v stiku.

Je vaš poklic stresen?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Vsak od nas vsaj še enkrat na mesec dežura tudi na urgenci, ko za vsakogar narediš, kar je potrebno, in moram povedati, da pri nas, kdor potrebuje urgentno pomoč, v trenutku vse steče, je pa težava priti v sistem. Čaka se recimo na pregled, na urgenci čakaš dva dni na posteljo. Stresno je, ker se težko odločiš, komu dati prednost, po navadi se odločim za tistega, ki je najbolj bolan.

Se ukvarjate s športom?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Zadnja dva meseca se ne ukvarjam, ker sem se poškodoval, sicer zelo rad tečem, poleti kolesarim in se potapljam, ko sem na dopustu. Prej sem dvakrat na teden tekel po eno uro in med tekom razmišljal določene stvari, saj tečem z zmernim tempom in medtem razmišljam, kaj bi naredil drugače, kako bi lahko še kaj naredil.

Kako skrbite za svoje zdravje?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Na pregled grem vsako leto, in to zato, ker sem v kontrolni skupini pri kakšni raziskavi. Tam mi preverijo osnovne stvari, pri svoji splošni zdravnici pa sem bil nazadnje pred letom in pol, ko sem si zlomil ključnico. Tisti dan sem z gorskim kolesom počel veliko, tudi skakal, potem pa sem to kolo parkiral in z mestnim kolesom tik pred blokom padel ter si zlomil ključnico. Tudi meni se je že zgodilo, da sem kakšne znake bolezni nalašč spregledal, češ, saj bo, da to ni nič takšnega … Navsezadnje smo vsi samo ljudje.

Se bojite zdravnika?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: To ne, ampak recimo, ko sem šel na magnetno resonance, mi ni bilo vseeno, kaj bom izvedel, predvsem kaj se da narediti. Imam takšne poškodbe, vsega po malem, kjer se ne da nič pametnega narediti. Tako mi je bilo popolnoma jasno, kaj mi je, ko mi je krvavel želodec, ampak takrat sem bil nekje na potovanju in imel že rezervirano za potapljanje. Vedel sem, da ne bom tja mogel več, in sem se šel potapljat. Ko sem prišel nazaj, sem krvavel iz želodca. Mislil sem, da ni tako hudo, da bom zmogel, a ni bilo ravno tako.

Ljudje ves čas preizkušamo svoje meje?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Seveda, je pa veliko v glavi. Recimo, šel sem na maraton in tekel 21 kilometrov, čeprav sem vedel, da sem poškodovan in ni dobro. Naredil sem veliko neumnost, česar svojemu pacientu nikoli ne bi rekel, prijatelju pa sem povedal, da sem idiot. Tik pred tekom sem vzel nekaj proti bolečinam, na štartno številko pa sem si nalepil še drugo tableto, ki sem jo na polovici maratona tudi vzel. To je bila neumnost.

Tudi vi počnete neumnosti, zaradi katerih med drugim ne morete biti vzvišeni nad bolniki?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Seveda!

Kako 'obračunavate' z napakami, ki jih naredite na profesionalnem področju?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: V akutnem obdobju bolnika imamo v bolnišnici skoraj vedno možnost, da koga vprašamo, se posvetujemo. Verjetno je to bolj stresno za nekoga, ki je na terenu tam nekje bogu za hrbtom, kjer nima nič. Mi imamo tukaj vse živo, od laboratorija, magnetne, lahko delamo vse preiskave. Daleč od tega, da se mi ne bi kdaj zmotili in narobe odreagirali, seveda se, na srečo bolj poredko, ker znanje zelo napreduje. In včasih smo malo vzvišeni, ko splošnemu zdravniku očitamo, da nekaj ni naredil. Pa vidiš, da nekje na Kozjanskem nima možnosti narediti osnovnega laboratorija, bolnika lahko posluša, pogleda in to je to. Seveda ga potem pošlje naprej in potem mi obravnavamo neko 'trivialno' stvar z vsemi preiskavami, ki smo jih imeli možnost narediti. V službi se vse pogovorim, doma še premislim stvari in si jih na spletu petkrat pogledam, vseeno doma poskušam biti proč tega, čeprav tudi doma delam vsak dan za službo vsaj dve uri.

Kaj to natančno pomeni?

Prof. Miran Šebeštjen, dr. med.: Berem članke, poskušam zasnovati kakšno študijo, narediti kaj za kakšen članek, tudi za predavanja se moram pripraviti. Vsako leto imam vsaj kakšnih pet ali šest novih predavanj, ki so videti enostavno, v resnici pa moram, da sestavim predavanje, prebrati 30 ali 40 člankov, kar včasih zahteva ves teden ali deset dni, vsak dan po dve uri.

Besedilo: Suzana Golubov // Foto: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nuša Lesar o najlepšem letu svojega življenja, materinstvu in delu voditeljice