Žalujoči otroci: iskreno spregovorite o lastni bolečini

Prostori društva Hospic, le nekaj dni pred taborom za žalujoče otroke Levjesrčni. Ob meni dve mamici otrok, ki so se tabora udeležili pred leti. Prvi so izgubili 5-letnega bratca, drugi očeta. Že po njunih prvih tresočih besedah se zavem, da bo to pogovor, ki se bo dotaknil tudi mojega srca.

»Aljaž je prvič zbolel pri dveh letih. Ko je že nekako izgledalo, da se je pozdravil, je po osmih mesecih ponovno zbolel. Levkemija, izredno naporno in dolgo zdravljenje, ki obsega tudi transplantacijo kostnega mozga. Zdravniki so nastopili tako, da se mi je zdelo, da se stanje izboljšuje, a v resnici je šlo vse le strmo navzdol. Kljub temu, da mi je sin dobesedno umiral pred očmi, se tega takrat nisem zavedala in me je njegova smrt močno presenetila. Star je bil pet let,« s solzami v očeh začne svojo zgodbo mamica Metka.

Padec lastne vrednosti in občutki krivde

Kmalu zatem je odšla na Slovensko društvo hospic, želela se je vključiti v njihov program prostovoljstva, v katerem udeleženci s svojo poudarjeno prisotnostjo, posluhom in pravo bližino spremljajo umirajoče in žalujoče. Razlog?

»Vse to, česar nisem več mogla nuditi Aljažu, sem želela nuditi nekomu, ki resnično umira. Takrat so me zavrnili, z besedami, da mora od smrti miniti najmanj šest mesecev, saj sem še sama močno v procesu žalovanja. Ob tej zavrnitvi so se v meni vzbudila čustva jeze, krivde, nevrednosti …

Kako naj v sebi najdem svojo vrednost, če mi ni uspelo zaščititi lastnega otroka in ga ohraniti pri življenju? Ni mi bilo dovolj niti to, da imam še štiri žive otroke, takrat je vse izgubilo smisel.« Zadnji stavek le s težavo dokonča, saj se ji ulijejo solze. Medtem ko iz žepa vlečem robčke, pri srcu stisne tudi mene. Moj sin ima čez tri dni rojstni dan.

Čustveni izbruh po dveh letih

Izkušnja druge mamice je drugačna. Pred leti je z otroki zapustila moža, alkoholika. Padal je v brezno lastne odvisnosti in nazadnje pristal na dnu, od koder ni bilo več povratka. Sin je izgubil očeta.

»Po smrti se veliko ukvarjaš z birokracijo, urejaš finance, skrbiš za to, da ti življenje ne razpade in ob tem pozabiš nase, na svoja čustva in svoje globine. Vse potlačiš. Po dveh letih je splet okoliščin nanesel, da je bil sin, takrat 12-letni Jakob, v šoli udeležen v medvrstniškem nasilju. Navidezno sicer kot žrtev … a razlog je bil drugje,« pripoveduje in se za hip ustavi, saj tudi njo preplavijo solze.

»Stiska zaradi neprebolene smrti očeta,« dokonča. Hvaležna šolskim delavcem, ki so jo seznanili s taborom za žalujoče otroke Levjesrčni, se je tako tudi ona znašla v prostorih Hospica in prosila, če bi se našel prostor za sina. Imela je srečo.

»Kapacitete so bile zasedene, tabor pa je le enkrat na leto, torej bi morala dolgo čakati. Na srečo je nekdo v zadnjem hipu odpovedal in Jakob je bil sprejet v manj kot mesecu dni. »A boš šla ti tudi, za odrasle?«

Takrat sem začutila, da bi to njemu veliko pomenilo in sem šla. Za moralno podporo, da otrok začuti, da je to prav, da ga podpiraš, potem pa sem ugotovila, da so se tudi v meni nakopičila čustva, za katera sploh nisem vedela, da jih imam.«

Običajne reakcije žalujočega otroka

Otroci smrt doživljajo zelo različno, veliko je odvisno tudi od starosti, v kateri so, ko se smrt zgodi. Od devetega leta dalje imajo o smrti podobno predstavo kot odrasli, takrat se zavejo tudi njene dokončnosti, običajne reakcije pa so si pri žalujočih otrocih zelo podobne.

Vedenjske – glasni izbruhi, prekinjanje sogovornika, agresivno vedenje, pogosti prepiri, izolacija, velika potreba po pozornosti, potreba po preverjanju prisotnosti preživelega starša.

Emocionalne – negotovost, občutki zapuščenosti, strah, jeza, bes, obžalovanje, žalost, zmedenost, apatičnost.

Socialne – umik od prijateljev, športa, aktivnosti, zloraba drog, alkohola, spremembe družinskih vlog, želja po telesni bližini z živečimi.

Fizične – bolečine v želodcu, glavoboli, pogoste poškodbe, nočne more, pomanjkanje energije, izpuščaji, pogosti prehladi.

Duhovne – vprašanja »Zakaj jaz?«, vprašanja o smislu življenja, občutki samote, spremembe vrednostnega sistema.

V vrtcu in šoli – nezmožnost koncentracije, poslabšanje uspeha, porast odsotnosti od pouka, pozabljivost, težnja k popolnosti, brezbrižnost.

 »Zelo pomembno je dejstvo, da se vrstniki v vrtcu ali šoli težko vživijo v čustva žalujočega in so zato žalujoči zelo osamljeni ter velikokrat celo tarča posmeha ali bolečih opazk. To še dodatno podkrepi odklonska vedenja žalujočega. Smrt je tabu, s katerim se ne želimo soočati, zato morajo biti na tovrstna izzivanja  in nerazumevanja sovrstnikov starši ter šolski delavci zelo pozorni,« poudarjajo na Hospicu, kjer dajejo velik pomen komunikaciji z otrokom, ki žaluje.

Starše otrokovih vrstnikov spodbudite, da se o smrti, bolezni in umiranju pogovorijo s svojimi otroki.

Do žalujočega otroka pristopite brez sodb in z zaupanjem

»Komunikacija zahteva našo polno prisotnost, upoštevanje otrokove specifične situacije in ravni dojemanja, soočanje z lastnimi zavorami, strahovi in bolečino, ki jih v nas zbujata smrt in izguba. Ne moremo in ne smemo soditi, ker ne moremo vedeti, kako je žalujočemu. Potrebno si je pridobiti zaupanje in se otroku približati s človeške in strokovne plati, saj otrok sprva ne bo neposredno odgovarjal na naša vprašanja. Tudi on v sebi nosi občutke krivde, nemoči, mlajši ne verjame v dokončnost smrti, pričakuje, da se bo umrli vrnil. Bodimo ljubeči, sočutni in iskreni,« dodajajo in opozarjajo, da je empatična obravnava nekaj drugega kot popuščanje zaradi usmiljenja.

»Otrok kljub žalovanju še vedno potrebuje meje in omejitve.«

Pomembno je tudi, da z otroki govorimo o lastni bolečini, da bodo začutili, da v tem niso sami in edini. S tem jim bomo odprli prostor, da bodo tudi sami govorili o svoji. Kljub našim najboljšim namenom, da skušamo otroke obvarovati pred izgubami in žalovanjem, jim s prikrivanjem resnice lahko povzročimo težave v odrasli dobi. Dopustite čustva, ki se pojavijo. 

Edina pot iz teme je delo na sebi

Z lastnimi zavorami, strahovi in bolečino se je soočila tudi Aljaževa mama. »Vsa ta pot po Aljaževi smrti, ki sem jo do sedaj že prehodila in po kateri še hodim, je danes zame en velik blagoslov, darilo. Edina pot iz kroga žalovanja je namreč delo na sebi, soočanje s svojimi globinami, saj sicer sploh ne preživiš. Sedaj si niti predstavljati ne morem, da bi živela življenje brez odkrivanja tega dela mene, a vsekakor bi si želela, da bi se na to pot podala na kakšen drug način in ne prek izgube otroka,« zaključi Metka, nato pa si vse tri obrišemo solzno lice in smrkast nos.

Če se tudi sami ravnokar soočate z izgubo bližnjega in čutite, da potrebujete pomoč, se lahko obrnete na društvo Hospic ali na katero od spodnjih telefonskih številk.

Zaupni telefon Samarijan: 116 123
(24 ur na dan, brezplačno, anonimno)

SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja: 080 11 55
(ob delavnikih med 12. in 22. uro, vsak dan od 18. do 22. ure, brezplačno)

Klic v duševni stiski: (01) 520 99 00
(med 19. in 7. uro)

Ženska svetovalnica – krizni center: 031 233 211 (24 ur)

Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"