Koncept in delovanje mreže zero waste je že od časa, ko je bila članica organizacije Zero Waste Europe v Bruslju, dodobra zasidran v njen vsakdan. Trenutna vloga ji omogoča, da aktivno sodeluje pri oblikovanju in implementaciji dotičnih strategij v lokalnem okolju, kar si šteje v posebno čast.

Odkritosrčno je spregovorila o tem, ali smo Slovenci v oziru zavedanja problematike z odpadki korak pred ostalim svetom, kako razvejana je v tem hipu obetajoča rešilna bilka zero waste pri nas in kakšni so vzvodi za spodbudo posameznikov, ki so šele na začetku svoje okoljevarstvene poti.

Ekologi brez meja ste pionirji ekologije znotraj slovenskih meja, saj ne zagovarjate individualen, temveč družben interes. Kaj bi izpostavili kot najtrši zalogaj, s katerim se srečujete v toku svojega delovanja?

Spremembe na slabo so lahko zelo hitre, na bolje pa vedno trajajo, zato je po eni strani potrebna nenehna budna pozornost in spremljanje dogajanja, po drugi pa ogromno potrpljenja za udejanjanje dolgoročnih sprememb.

Društvo je svoje pot pričelo z akcijo Očistimo Slovenijo, ki je bila zasnovana na ravni civilne pobude z idejo: očistiti Slovenijo divjih odlagališč. Katera so vaša ključna vodila, ki se jih oklepate še danes?

Še vedno nam je vodilo delovanja preventiva in ozaveščanje za manj odpadkov. Pri tem se skušamo povezati z različnimi deležniki iz različnih nivojev – lokalno, nacionalno in mednarodno – ter najti rešitve iz več zornih kotov.

Bi lahko izpostavili ključne oprijeme oziroma projekte, s katerimi stremite k premikom?

Kakorkoli obrnemo, snujemo projekte za zmanjševanje odpadkov, bodisi iz področja zavržene hrane, plastičnega onesnaženja in njene toksičnosti, odpadnega tekstila ali dela z občinami. Ta hip bi izpostavila projekt 'obleka naredi človeka' in krepitev nacionalne mreže zero waste občin kot tudi mednarodnega povezovanja v vlogi mentorstva za delo z občinami v drugih državah.

Zdi se, da smo Slovenci z intenzivnim angažmajem na dotičnem področju korak pred preostalim svetom.

Morda, z vidika visokega deleža ločeno zbranih odpadkov (73 % v letu 2019). Razlog za to je tudi v zgodnji 'posvojitvi' zbiranja od vrat-do-vrat v primerjavi s preostalo Evropo in svetom. Seveda je še mnogo prostora za izboljšanje in nadgradnjo, kot je na primer odstranitev nečistoč med embalažo in večji delež hišnega kompostiranja. Namreč samo ločevanje ni rešitev za rastoče količine komunalnih odpadkov, vsekakor pa je pomembno za krožnost in čistost zbranih materialov.

A vendarle je vredno omeniti, da se naša prestolnica umešča prestol prve evropske zero waste prestolnice.

Res je, kar se kaže tudi v večjem mednarodnem zanimanju po vzoru slovenskih dobrih praks zmanjševanja količin odpadkov. Hkrati pa pozornost drugih držav, ki jo dobivamo prek raznoraznih laskavih nazivov, od nas zahteva še dodaten angažma in stalno izkazovanje na tem področju.

Koliko 'zero waste' občin je sicer v Sloveniji oziroma kakšne ukrepe mora izvajati določena občina, da ji lahko pripišemo omenjeno oznako?

V Sloveniji je trenutno 9 zero waste občin, večina teh se je pridružila med letoma 2014 in 2018. Trenutno jih je v postopku vključevanja 8, kar kaže na velik potencial in interes skupnosti za manj odpadkov. Slednje bodo s pridružitvijo pokrivale dodatnih 5 % prebivalstva na poti do družbe brez odpadkov, medtem ko trenutna mreža pokriva 18 % delež.

Kakšnih ukrepov pa se mora poslužiti občina, ki se želi pridružiti nacionalni zero waste mreži – in hkrati tudi evropski?

Konkretno se mora lotiti ukrepov, ki v ospredje postavljajo načela delovanja z upoštevanjem zero waste hierarhije - prioritetno preprečevanje nastajanja odpadkov, spodbujanje ponovne uporabe in zmanjšanja odpadkov, ter pravilno ločevanje za učinkovito izrabo materialov, kot sta denimo recikliranje in kompostiranje. Ko občine na vseh nivojih slednje upoštevajo in hkrati o tem efektivno komunicirajo in ozaveščajo, lahko dosegajo dobre rezultate.

Na kakšen način se slovenske občine lotevajo prijemov za zmanjševanje odpadkov oziroma kakšno delo opravljajo v oziru govora o ravnanju z odpadki?

Slovenske občine se lotevajo zmanjševanja odpadkov na različne načine. Na primer prek centra ponovne uporabe, z uvedbo sistema pralnih plenic ali z ukinitvijo plastike za enkratno uporabo na vseh javnih prireditvah. Nekatere gredo celo korak dlje in vključijo zero waste načela v zelena javna naročila, druge spodbujajo svoje občane za boljše ravnanje z odpadki s prihranki pri položnicah in podobno. 

Kateri je ključni faktor, da 'zero waste' strategija res deluje?

Ključna je sprememba kulture. Zero waste družba bomo namreč postali, ko bomo uspeli znižati porabo materialov in energije in se ne bomo zanašali samo na zmožnosti recikliranja.

Potrebno je zagotoviti tudi primerno infrastrukturo za ravnanje z odpadki in delovati po načelu preventive. Vsekakor pa je za uspeh zero waste načrta na kateremkoli nivoju bistveno izobraževanje in sodelovanje skupnosti.

Znašli smo se v t.i. 'plastični realnosti, ki ima negativne posledice tako za človeštvo kot okolje. Kakšne so alternative, ki se jih lahko lotimo nemudoma, da kot družba zmanjšamo uporabo plastičnih in toksičnih izdelkov v vsakdanjem življenju?

Pijmo vodo iz pipe vedno, ko nam okoliščine to omogočajo. Tako se izognemo nakupu plastenk, ki niso nedolžne niti pri vsebnosti toksinov, niti pri potencialni reciklabilnosti.

Jeklenka za vodo in skodelica za kavo na poti sta postali moji dnevni spremljevalki. To se mi zdi najbolj preprost način, da zmanjšam uporabo plastike.

Vsekakor pa je ključno, da vse dobrine čim dlje obdržimo v obtoku – pa najsi bo to z nakupom kakovostnih izdelkov, popravili, izposojo ali izmenjavami.

Klišejsko, pa vendar – kakšen bi bil vaš vzvod za vzpodbudo posameznika, ki je šele na začetku svoje okoljevarstvene poti oziroma le-to navkljub kritičnem stanju planeta še vedno zavrača? Katera dejanja – poleg ločevanja odpadkov – so tista, ki bi jih do sedaj moral posvojiti že vsak državljan?

Zavedanje, da manj je več in se pred nakupom nečesa večkrat vprašati, ali to res potrebuje. Ko pa se odločamo za nakup, priporočam več pozornosti materialom in izvoru izdelka, hrane ter oblačil in se na splošno več informirati o vplivih potrošnje in proizvodnje na okolje ter zdravje ljudi. 

Okoljevarstvene poti ni potrebno začeti s (pre)velikimi koraki. Naj bodo ti raje majhni in postopni. Tako dobre navade lažje osvojimo in z nami ostanejo dlje časa.

Besedilo: N.D.