Nekoč so veljale za pravo istrsko poslastico, zdaj pa mreže ribičev ostajajo prazne. Poznavalci ne skrivajo, kdo je glavni krivec za izginotje iz Jadranskega morja.
Južno Istro je zajela zaskrbljujoča težava – skoraj popolno izginotje rakovic in morskih rakov, ki so bili v preteklosti v tem delu Jadrana značilni ulov v jesenskih in zimskih mesecih. Ribarnice so prazne, ribiči nemočni, znanstveniki pa opozarjajo, da gre verjetno za kombinacijo prelova in vpliva podnebnih sprememb.
Prazne mreže in razočarani ribiči
V puljski ribarnici je v zadnjem času vse manj obiskovalcev, saj ni več priljubljene rakovice, ki je v preteklosti veljala za pravo istrsko specialiteto. Prodajalka Jasminka Popović je za hrvaške medije povedala: "Rakovice nisem imela že zelo dolgo, letos so bile na tržnici morda enkrat."
Podobne izkušnje ima tudi ribič Boris Tanković, ki ima za sabo več kot 40 let izkušenj na morju. Pravi, da se ulov rakovic ne izplača več, saj na več kilometrov mrež ujamejo le tri ali štiri primerke, kar ne pokrije niti stroškov mrež in goriva.
Krivca človek in podnebne spremembe
Razlogov za izginotje rakovic je več, a znanstveniki izpostavljajo predvsem vpliv človeka. Biolog Andrej Jaklin pojasnjuje, da je bil ulov najintenzivnejši v najbolj občutljivem obdobju njihovega življenjskega cikla: "Lovilo se je v času, ko je bilo 99 odstotkov ulova zrelih samic z oplojenimi jajčeci."
Poleg prelova so k upadu populacije rakovic pripomogle tudi podnebne spremembe, saj zaradi dviga temperature morja prihaja do sprememb v planktonski skupnosti. Plankton je namreč ključna hrana za ličinke rakovic, ki v zgodnjih razvojnih fazah prehajajo različne stadije in so odvisne od stabilnega prehranskega vira.
Velika rakovica je za Sredozemlje endemična in zaščitena vrsta. Njene življenjske značilnosti so zanimive in zahtevne hkrati. Mlade rakovice se ob koncu poletja in v jesenskih mesecih pomaknejo v globlje vode, od 10 do 170 metrov globine, pri čemer lahko v osmih mesecih migrirajo tudi do 160 kilometrov.
Odrasli primerki živijo nekaj let po puberteti, v času parjenja pa v skupinah ustvarijo dolge formacije, ki lahko merijo tudi do 20 metrov v dolžino in 5 metrov v višino. Rakovicam najbolj ustreza temperatura morja med 18 in 19 °C, medtem ko lahko ob dolgotrajni izpostavljenosti temperaturam nad 23 °C začnejo množično umirati.
Strokovnjaki opozarjajo, da bi lahko populacija rakovic okrevala, a le ob ustreznih ukrepih. Potrebno bi bilo omejiti ulov v obdobju, ko samice nosijo jajčeca, in strožje nadzirati trajnostne prakse ribičev. Hkrati pa moramo biti pozorni na vpliv podnebnih sprememb, ki postajajo vse večja grožnja morskim ekosistemom.
Na jugu Istre so tako letos že obupali nad tradicionalnim ulovom rakovic. Mreže ostajajo prazne, ljudje pa se sprašujejo, ali bo ta morska specialiteta še kdaj v tolikšni meri polnila njihove mize, kot je nekoč ...
