Pasje mežikanje je lahko skrivni družbeni signal, ki krepi vez s skrbniki na načine, ki jih šele začenjamo razumeti.
Nova študija kaže, da pasje mežikanje del pasje družbene interakcije in ne le zgolj fiziološka funkcija.
Chiara Canori, evolucijska biologinja z univerze v Parmi, je opazila, da psi v bližini drugih psov ali ljudi pogosteje mežikajo, kot če so sami. Da bi preverila ali je mežikanje neke vrste signal, je sestavila raziskovalno skupino in opravila eksperiment, ki je vključeval hišne ljubljenčke ter video projekcije.
V raziskavi je sodelovalo 54 psov, ki so jim predvajali tri različne videoposnetke: en posnetek je prikazoval mežikanje psov, drugi, kako si pes liže nos, na tretjem posnetku pa psi stojijo na miru in opazujejo.
Vsak pes je med projekcijami sedel s svojim skrbnikom, med posnetki pa so bili premori. Na posnetkih so pozirali trije različni psi.
Preliminarne ugotovitve so potrdile, da na rezultate ne vplivata niti identiteta psa, niti poseben izraz na obrazu. Znanstveniki so med projekcijami spremljali srčni utrip psov, da bi ocenili njihove čustvene odzive. Utrip je ostal stabilen, kar ne kaže na stresne reakcije. So pa psi veliko več mežikali med gledanjem posnetkov pasjega mežikanja kot med gledanjem psov, ki si ližejo nos.
Pri psih velja mežikanje za pomirjujoče vedenje, ki se uporablja za izražanje neagresivnosti. Vzajemno mežikanje pri psih lahko pomaga pri lajšanju specifičnih družbenih vezi, soočanju s frustracijami in izražanju neagresivnosti, so poudarili avtorji študije, ki je bila objavljena v Royal Society Open Science.
