Piščančje kosti: za psa neprimerne in zelo nevarne (kar dokazuje Aronova zgodba)

Marsikdo bo zamahnil z roko, češ da je vse v uvodu omenjeno mit in da psi piščančje kosti glodajo že stoletja. A skoraj vsak veterinar se je že srečal s posledicami, ki jih prinesejo (predvsem kuhane, pa tudi surove) piščančje kosti.

Piščančje kosti so drobljive in lomljive, majhni in ostri delci pa kar kličejo po nesreči.

Kajti če jih pes varno spravi do želodca (da se mu torej ne zataknejo kje v požiralniku ali ne poškodujejo dlesni), lahko tudi tam pustijo posledice. Ali pa malo kasneje v črevesju. Še najmanj, kar se lahko zgodi, je driska, najpogostejša posledica uživanja kosti pa je zaprtje.

Z namenom opozarjanja na nesmiselnosti hranjenja psov s kostmi (katerimikoli, ne samo piščančjimi), so v Veterinarskem centru Pika pred časom delili Aronovo zgodbo: ʺAron je pojedel preveč kosti, zaradi česar ni mogel odvajati blata, napenjal se je in krvavel, ob pritiskanju na blato pa je za seboj puščal kapljice krvi. Njegova lastnica je bila do zapleta s kostmi prepričana, da lastniki psom dajejo kosti, ker mislijo, da jim s tem delajo uslugo. A v resnici jim škodijo.ʺ

Dodali so, da so se v njihovem veterinarskem centru ves teden trudili, da so rešili Arona, kajti v njegovem rektumu so našli veliko zbito kostno maso.

Malo je manjkalo pa bi moral Aron na kirurški poseg, in to zaradi 'nedolžnih' kosti. ʺNauk Aronove zgodbe je, da lahko lastniki psa v smislu žvečenja in grizenja zaposlijo ter razveselijo na mnogo bolj varne načine kot s kostmi,ʺ v omenjeni veterini polagajo na srce vsem pasjim skrbnikom. 

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc